Nekaj časa sem hodil v šolo in se veliko ukvarjal z našo fundacijo. Šele leta 2014 sem se spet bolj aktivno vključil v tenis, ko sem ocenil, da je priložnost, da delam s Keijem Nišikorijem, enkratna. Zelo malo Azijcev se je dobro odrezalo na turneji in začutil sem priložnost, da pomagam mlademu, zelo nadarjenemu azijskemu igralcu.
V katero šolo ste hodili v vmesnem času in ali lahko poveste več o vaši fundaciji?Maturo sem opravil zgodaj, po prvem semestru desetega razreda. Ko sem končal s tenisom, sem leto in pol hodil na predavanja, na katerih sem se izobraževal o Bibliji in krščanstvu. To je bil lep čas, med katerim sem se učil in razvijal. Sem kristjan. Ko sem zaključil kariero, sem imel končno čas, da se lahko posvetim raziskovanju Biblije in pojma usode, ki mi veliko pomeni.
Kako se dojemate sami? Se razumete kot duhovno ali kot telesno bitje?Oboje. Na stvari gledam z duhovnega stališča. Mislim, da obstaja večji namen za tem, da smo lahko tukaj na zemlji. Vsakemu med nami je bil dan talent in zato mora vsak med nami prepoznati ta dar, ga odkriti in biti zmožen, da ga lahko uporabi za večje dobro in s tem pozitivno učinkuje na ljudi in naredi pozitivno razliko. Mislim, da ne gre samo za to, da živiš, počneš različne stvari in umreš. V stvareh, ki se jih tukaj naučimo, in v tem, kar se zgodi, ko odidemo, je veliko večji namen. Iz tega aspekta gledam na stvari zelo duhovno. Po fizični plati tukaj počnemo zelo veliko različnih stvari in tenis je zelo dober primer za to. Smo oboje.
Kdaj ste začeli tako razmišljati o življenju in bivanju?V najstniških letih. V tem času začneš razmišljati o življenju, ker se takrat naučiš več o prijateljstvu in o odnosih, naučiš se več o svojih talentih in o tem, kar želiš početi. In v tem času sem imel več vprašanj o tem, za kaj gre v življenju. Vsi smo različni v različnih trenutkih v življenju. Sam sem si začel tovrstna vprašanja zastavljati v tem času.
Kaj je namen, ki je bil dan vam? Kaj je tisto dobro, kar lahko prispevate planetu?Verjamem, da mi je bil dan talent, da igram tenis. Mislim, da je bilo zame pomembno, da imam to platformo in da sem se pri tem lahko dotaknil drugih ljudi. Pogosto povem ljudem, da je sicer dobro, če lahko dobro udariš forehand in backhand, če pa se lahko dotakneš življenja ljudi, to ostane z njimi toliko dlje. Ljudje lahko pozabijo dvoboj in turnir, ki si ga igral pred dnevi ali pred letom dni, če pa se dotakneš ljudi na preprost način z nasmehom ali s pozdravom, si bodo to zapomnili zelo dolgo. Športniki pogosto pozabimo, da gre pri športu v bistvu za združevanje ljudi. Pomembno je, da uživamo v tekmovanju, da se veselimo tekem, ne glede na to, ali dobimo ali izgubimo. Da prinesemo zabavo in užitek ljudem, ki cenijo šport.
Vsi se spomnijo servisa izpod roke, ki ste ga kot sedemnajstletnik servirali proti Ivanu Lendlu v osmini finala Rolanda Garrosa, ki ste ga pozneje dobili proti Stefanu Edbergu. Kako živo se spomnite tistega trenutka in kaj je botrovalo odločitvi, da servirate izpod roke?O tem nisem razmišljal pred samim trenutkom. V petem nizu sem sicer vodil 4:3, a v igri sva bila pri 15:30 in kazalo je, da bom ponovno izgubil svoj servis. Čutil sem, da moram narediti nekaj drugačnega. V tistem trenutku sem imel zaradi krčev težave s servisom. Prvi servis sem lahko serviral zgolj 120 kilometrov na uro. Brez preveč razmisleka sem se odločil za spremembo. Ivan je bil presenečen. Slabo se je postavil na udarec. Prišel je sicer na mrežo, moj udarec se je odbil od roba mreže in on je žogo odbil z robom loparja. Od tega trenutka se je dvoboj prevesil iz fizične tekme v mentalno borbo. Ljudje me sprašujejo, ali sem o tem razmišljal pred začetkom. Ne, pomislil sem dve sekundi, preden sem izvedel udarec. To je bil edini trenutek v celi karieri, da sem izvedel servis izpod roke.
Vsi poznajo tenis. A vendar, če bi bili v situaciji, da bi morali opisati in razložiti tenis nekomu, ki ga ne pozna, kaj bi mu povedali?Tenis je veliko več kot to, da udarjamo po rumeni žogici. Veliko geometrije je vključene v izvedbo udarcev. Ljudje, ki razumejo igro, vedo, da se človek v tenisu lahko nauči veliko lekcij, denimo kako se spoprijeti z zmago in porazom, kaj je garanje in kaj disciplina. Naučiš se veliko stvari, ki so koristne ne samo za tenis, pač pa tudi za življenje. Veliko se naučiš o pristopu k stvarem, o tem, kako mentaliteta vpliva na izid tekem, o tem, kako ravnati, ko si v stiski, kako ravnati, ko imaš poškodbe in bolečine, kako igrati proti različnim stilom in kako k tem dvobojem pristopaš, kako se spopadeš z vzponi in padci. Tenis se v mnogih pogledih sklada z življenjskimi situacijami. Skozi tenis lahko skleneš veliko prijateljstev po vsem svetu, obenem pa imaš priložnost, da se ukvarjaš s telesno vadbo in da počneš nekaj, v čemer lahko uživaš. Tenis je zaradi tega edinstven šport in obenem zelo poseben.
Kaj so ključni kazalniki ravni igre, ki jih obravnavate s Keijem po tekmi?Odvisno od dvoboja. Greva skozi stvari, ki jih je dobro opravil, se pogovoriva o potencialnih izboljšavah, ki jih lahko opravi, da lahko napreduje. Dobro je, če ga bodrim in pozitivno spodbujam, hkrati pa je pomembno tudi, da sem konstruktiven in da prispevam k temu, da se izboljšuje iz dneva v dan, iz tekme v tekmo. To še posebej velja za turnirje za grand slam, kjer imajo igralci prost dan med dvoboji. Dobro je, da lahko ponoviva določene stvari, ki jih je treba poudariti, in da se primerno pripravi za naslednji dvoboj.
Ali raven igre v posameznem dvoboju primerjate statistično in analitično s podatki iz nekaterih drugih tekem ali s samim povprečjem?Vsekakor, to nam omogoča, da se osredotočiva na točke, ki jih je treba izboljšati. Če je bil odstotek servisa nizek, na treningih več časa nameniva servisu in vpeljeva korekcije. Že samo iz spremljanja dvoboja lahko ugotovimo, katere udarce je treba korigirati. Je pa tako, da med turnirjem ne izvajava večjih sprememb ali popravkov, ker za to ni časa. Mali popravki pa lahko veliko prispevajo.
