Ko je Carlos Alcaraz 1. februarja zapuščal osrednje igrišče v Melbournu, je bil na vrhuncu moči. Pri komaj 22 letih je v finalu OP Avstralije odpravil legendarnega Novaka Đokovića in si zagotovil sedmi grand slam naslov, s čimer je postal najmlajši igralec v zgodovini, ki je osvojil vse štiri največje turnirje. Nekaj mesecev prej je v finalu OP ZDA razbil Jannika Sinnerja v eni najbolj impresivnih predstav svoje mlade kariere. A danes je Španec ujet v past, ki je v tenisu morda najbolj zahrbtna – past poškodbe zapestja.
Alcaraz zaradi poškodbe, ki jo je utrpel aprila, zdaj že krepko čez 100 dni ni odigral tekmovalnega dvoboja. V tem obdobju je moral izpustiti Roland Garros in Wimbledon, zdaj pa se je umaknil še s turnirja ATP v Cincinnatiju. Do začetka OP ZDA, kjer brani naslov, sta le še dva tedna, njegov nastop pa je vse bolj ogrožen. Španec je sicer že začel trenirati, a po zadnjem umiku je jasno, da vrnitev ne bo preprosta in hitra.
Poškodbe zapestja se vsi v tenisu najbolj bojijo
Uradna diagnoza pri Alcarazu se glasi tendosinovitis – boleče vnetje ovojnice tetive na notranji strani zapestja. Poškodba, ki jo povzročajo ponavljajoči se gibi, kot sta udarjanje in zamahovanje z loparjem, je sicer v blažjih primerih ozdravljiva z mirovanjem, v hujših pa lahko zahteva dolgotrajno fizioterapijo ali celo kirurški poseg, pri čemer traja okrevanje tudi do enega leta. Pri Alcarazu operacija ni bila potrebna, a dejstvo, da že več kot štiri mesece ni na igrišču, pove vse o resnosti njegovega stanja.
»Resnično se je težko spopasti s tem,« je za BBC povedala CiCi Bellis, nekdanja 35. igralka sveta, ki je pri 22 letih končala kariero zaradi ponavljajočih se poškodb zapestja. »Poškodbe zapestja pri tenisu se igralci in igralke najbolj bojijo. Tudi ko se enkrat vrneš, pri vsakem zamahu razmišljaš, ali bo vse v redu ali ne.«
Alcaraz je od svojega zapestja odvisen bolj kot večina. Njegov forhend, ki ga imajo mnogi za najboljšega na svetu, temelji na izjemni rotaciji in moči, ki jo ustvari prav v zapestju. Enako velja za njegove kratke žogice in izjemno občutljivost za mrežo. Strokovnjaki opozarjajo, da so poškodbe zapestij v tenisu vse bolj pogoste. James Ross, fizioterapevt, ki dela na turnirjih za grand slam, krivdo pripisuje predvsem sodobni tehnologiji. »Loparji so boljši, prav tako strune, žogice prihajajo z večjo silo, igralci pa morajo to silo absorbirati. Poleg tega je urnik bolj naporen kot kadar koli prej.«
Rehabilitacija zapestja potrebuje čas
Dodaten dejavnik je tudi nepredvidljivost žogic med turnirji, kar sili telo v nenehno prilagajanje in povečuje tveganje. Primera Dominica Thiema in Juana Martina del Potra, ki sta zaradi poškodb zapestij izpustila veliko mesecev v svojih karierah, sta opozorilo, da teh težav ne gre podcenjevati. Tudi ko se enkrat odpravijo fizične ovire, ostanejo psihične. Andy Murray, ki je imel v zgodnjih dvajsetih poškodbi obeh zapestij, je opisal, kako težko je znova zaupati sklepu. »Ko je žogica nizko, veš, da moraš uporabiti zapestje, da jo dvigneš. Ko prihaja hitro in visoko, moraš uporabiti zapestje, da jo spustiš. Bolečina, ki jo občutiš ob prvi poškodbi, je psihično težko pozabljiva.«
Alcaraz je imel pred poškodbo izjemno povprečje dveh osvojenih grand slamov na leto. Ob takšnem tempu bi do leta 2034, ko bo star šele 31 let, že lovil Đokovićev rekord. A trenutno se mora soočiti z veliko bolj kruto realnostjo. Kot poudarja Ross: »Zapestje nima dobre prekrvavitve in se ne celi hitro. Resnično potrebuje čas. In največji izziv je ohraniti motiviranost pri igralcu.«