Največji športniki vseh časov se morajo zavoljo uspešnosti med karierami odreči marsičemu in pretrpeti marsikaj. Kako težko se je dejansko v posameznem športu prebiti na sam vrh, pogosto v celoti razkrijejo šele po koncu kariere, ko pritisk popusti, misli pa se zbistrijo. Nič drugače ni pri španskem teniškem igralcu Rafaelu Nadalu, po osvojenih grand slamih drugemu najuspešnejšemu igralcu vseh časov za Novakom Đokovićem (24). Priznal je, da je skoraj celotno kariero preživel v bolečinah – ne le fizičnih, temveč tudi psihičnih. »Moral sem sprejemati odločitve o svojem zdravju, ki so bile na meji med pravim in napačnim. A če se ne bi odločil za določena tveganja, bi verjetno imel deset grand slamov manj. Ne enega ali dva, deset ali 12. To je realnost,« je pojasnil Rafael Nadal.

Poseben vložek spravil njegovo telo iz ravnotežja

Na veliko sceno je Rafael Nadal stopil leta 2005, ko je v prvem poskusu osvojil Roland Garros. Sezono je nato končal na drugem mestu na lestvici ATP, potem ko je osvojil enajst naslovov v posamični konkurenci. A to je bilo tudi leto, ko se je začel Nadalov boj s poškodbami. Potem ko si je med zmago v finalu v Madridu zlomil levo stopalo, so mu diagnosticirali redko degenerativno stanje, imenovano Müller-Weissov sindrom. »Poškodba stopala je bila vir vseh mojih težav skozi kariero. Bilo je ogromno trenutkov, ko bi lahko odnehal, a je vedno prevladala ljubezen do tenisa. Trpljenje je bilo manjše od moje strasti in sreče zaradi tega, kar počnem.«

Doktor Ernesto Maceira, specialist, ki je zdravil Špančevo stopalo, je dejal, da so njegovo stanje povzročile »nenormalne sile, ki so delovale na nezrelo kost« in ga pripisal Nadalovemu intenzivnemu treningu v otroštvu. Obstajal je strah, da ne bo nikoli več igral tenisa, a je po predlogu Maceire Nadal začel uporabljati poseben vložek, s katerim je lahko nadaljeval tekmovanja. Cena je bila življenje v stalnih bolečinah. »Vse skupaj je postala tekma s časom. 'Koliko časa lahko zdržim s tem stopalom?' sem se pogosto spraševal. Nikoli nisem vedel, koliko časa bo še trajala moja kariera. 'Morda je to zadnje leto, torej ni časa za ustavljanje,' sem si govoril.«

Moral sem sprejemati odločitve o svojem zdravju, ki so bile na meji med pravim in napačnim. A če se ne bi odločil za določena tveganja, bi verjetno imel deset grand slamov manj. Ne enega ali dva, deset ali 12. To je realnost.

Rafael Nadal

Vložek je prispeval tudi k drugim zdravstvenim težavam. Leta 2012 se je moral Nadal umakniti z olimpijskih iger v Londonu in OP ZDA zaradi tendinitisa v levem kolenu. »Koleno sem imel uničeno. To, da sem moral igrati z vložkom celotno kariero, je spravilo preostanek mojega telesa iz ravnotežja.« Leta 2013 se je kljub nasvetu zdravnika specialista odločil, da bo tekmoval na turnirju na trdi podlagi v Indian Wellsu. Z uporabo protibolečinskih tablet ga je osvojil, nato pa še devet turnirjev tisto leto, vključno z OP Francije in OP ZDA, s čimer je prevzel prvo mesto na svetovni lestvici od Novaka Đokovića. A uporabljal je toliko protivnetnih zdravil za nadzor bolečine v levem kolenu, da je to povzročilo druge zdravstvene težave. »Imel sem dve majhni perforaciji na črevesju, ki sta nastali zaradi prevelike količine zdravil proti bolečinam,« je razkril.

Na Rolandu Garrosu leta 2022 je bila bolečina v Nadalovem stopalu tako močna, da so mu na lastno željo z anestetičnimi injekcijami omrtvičili senzorni živec. Kljub temu da ni imel nobenega občutka v stopalu, mu vseeno je uspelo osvojiti rekordni 14. naslov prvaka, zadnjega v svoji karieri.

Zadnja leta z malo večjim občutkom svobode

Ob fizičnih je imel Nadal tudi psihične težave. Od tretjega leta starosti ga je imel pod okriljem njegov stric Toni, ki je uporabljal metodo »stroge ljubezni«. Sam Toni je opisal, kako je Nadalu, ko je bil še otrok, odrekal vodo med prvo uro treninga, da bi se »naučil malo trpeti«, prav tako pa je spodbujal svojega nečaka, da je nadaljeval igranje na nekem turnirju v otroštvu, potem ko si je zlomil prst. »Tisti turnir sem osvojil, vendar sem moral nato mavec nositi več kot mesec dni,« se spominja Nadal.

Stalno ubadanje z bolečinami in pritisk uspešnosti od mladih let sta Nadala pripeljala do tega, da je poiskal strokovno psihološko pomoč. »Če nisem imel steklenice vode v roki, nisem mogel požirati in sem se začel dušiti v lastni slini,« je pojasnil. »Vedel sem, da gre za anksioznost, a nisem mogel najti rešitve. Poskušal sem se prepričati, da gredo stvari na bolje, a nisem bil uspešen. Moral sem k psihiatru, ki mi je brez ovinkarjenja hitro pojasnil, da je to posledica vseh let visokih zahtev in stalnega življenja pod stresom.«

Vse skupaj ga je pripeljalo do tega, da je decembra 2016 v svojo trenersko ekipo vključil nekdanjega španskega asa Carlosa Moyo, kar je posledično vodilo tudi do Tonijevega odhoda. »Odnos s Tonijem na profesionalni ravni ni bil slab, a moja glava je potrebovala spremembo,« je povedal Nadal. Med letoma 2017 in športno upokojitvijo leta 2024 je nato Španec osvojil še osem turnirjev za grand slam. »Zadnja leta svoje kariere sem preživel z malo večjim občutkom svobode,« je sklenil.

Priporočamo