Sodnica finalnega obračuna Marijana Veljović je na osrednjem igrišču Arthurja Asha že izrekla »igra, niz, dvoboj«, Zverev pa se namesto slavja ni premaknil z osnovne črte in se je pripravljal na sprejem Sheltonovega servisa. Šele ko se je ozrl po stadionu in mu je ekipa sporočila, da je dvoboja konec, je dojel, da je pravkar osvojil US Open. »Bil sem popolnoma osredotočen. Nisem slišal ničesar, bil sem v nekakšnem tunelu. Pozabil sem na izid. Mislil sem, da je 5:1 in ne 6:2,« je po dvoboju pojasnil Alexander Zverev.
Nenavaden konec finala je bil zanj toliko bolj pomenljiv zaradi spomina na leto 2020, ko je proti Dominicu Thiemu zapravil vodstvo z 2:0 v nizih in v petem nizu ostal brez naslova. Tokrat je zmogel do konca, pri tem pa mu je po lastnih besedah pomagala tudi zmaga na Rolandu Garrosu, s katero je junija končno prekinil čakanje na prvi naslov za grand slam. »Pred zmago v Parizu sem ves čas čutil velik pritisk in se spraševal, ali ga bom sploh kdaj osvojil. Zdaj pa igranje v takšnih finalih doživljam predvsem z veseljem.«
Zverev je tako v najboljšem obdobju kariere. Potem ko je izgubil prve tri finalne obračune, je dobil dva od zadnjih treh. V Wimbledonu ga je v finalu premagal Jannik Sinner, letos pa se je prebil tudi v polfinale OP Avstralije. A do vrha ga ni pripeljal zgolj talent. Sam svoje uspehe pripisuje predvsem delu, ki ga je vložil v igro. »Mislim, da sem v vrhu zato, ker se nikakor nimam za najbolj nadarjenega. Ne mislim, da sem nekdo z božjim darom, kot so nekateri drugi fantje. Moja igra je v največji meri rezultat trdega dela, številnih ur na igrišču ter ur, preživetih v telovadnici in na stezi. Tako igram tenis,« je po zmagi v New Yorku povedal 29-letni Nemec.
Brazgotine so zaceljene
Tenis je bil v družini Zverev skoraj način življenja. Oče Alexander in mama Irina sta bila profesionalna igralca v Sovjetski zvezi, nato pa sta se leta 1991 preselila v Nemčijo in postala trenerja. Oče je bil najvišje 175. igralec sveta, mama četrta igralka Sovjetske zveze. Po njuni poti je šel tudi starejši sin Mischa, ki je v karieri prišel do 25. mesta na svetovni lestvici.
Alexander, doma znan kot Sascha, je tenis začel igrati že kot otrok, okoli 12. leta pa se mu je povsem posvetil. Pred tem je igral tudi nogomet in hokej na travi. Pri 16 letih je že igral med profesionalci, leta 2014 osvojil mladinsko OP Avstralije, dve leti pozneje pa v Sankt Peterburgu prišel do prve zmage na turnirjih ATP. Leta 2017 je osvojil mastersa v Rimu in Montrealu ter se prebil na tretje mesto svetovne lestvice, leto pozneje pa v Londonu še zaključni turnir sezone. V Tokiu je leta 2021 postal olimpijski prvak.
Precej bolj vijugasta je bila pot do naslovov na turnirjih za grand slam. Leta 2020 je v finalu US Opna proti Dominicu Thiemu zapravil vodstvo z 2:0 v nizih, leta 2022 pa je po hudi poškodbi gležnja v polfinalu Rolanda Garrosa potreboval več mesecev, da se je vrnil na igrišča. Sledili še porazi v finalih Rolanda Garrosa 2024, OP Avstralije 2025 in Wimbledona letos. Vsakič je bil blizu, a naslov mu je vedno znova ušel. »Po vseh teh finalih in vsem, kar se je zgodilo, je končno nastopil moj čas,« je povedal Zverev, ki je z zmago v New Yorku dokazal, da pariški naslov ni bil izjema. Brazgotine iz prejšnjih porazov so zdaj dokončno zaceljene.
Zunaj igrišča ni angelček
Ob velikih športnih uspehih Zvereva spremlja tudi precej temnejša zgodba. Nekdanja partnerica Olga Šaripova ga je javno obtožila fizičnega in psihičnega nasilja, med drugim v povezavi z dogodkom na turnirju v Šanghaju leta 2019. Zverev je obtožbe zanikal, ATP pa je po neodvisni preiskavi leta 2023 sporočila, da ni bilo dovolj dokazov za potrditev navedb, zato proti njemu ni uvedla disciplinskega postopka.
Podobne obtožbe so sledile po razhodu z nekdanjo partnerico Brendo Patee, materjo njegove hčerke Mayle. Sodni postopek v Berlinu se je junija 2024 končal s poravnavo, po kateri je Zverev plačal 200.000 evrov, o krivdi se sodišče zato ni izrekalo. Tudi te obtožbe je zanikal. Sodnega epiloga, ki bi Zvereva spoznal za krivega nasilja nad partnericama, tako ni bilo, toda obtožbe dveh žensk ostajajo del njegove javne podobe. Tudi na igrišču je znal prestopiti mejo. Najodmevnejši je bil incident v Acapulcu leta 2022, ko je po porazu v dvojicah večkrat udaril po sodniškem stolčku. Vodstvo turnirja ga je zaradi nešportnega vedenja izključilo, ATP pa mu je izrekla še 25.000 dolarjev kazni in osemtedensko pogojno prepoved nastopanja.
Posebno mesto v njegovem življenju ima tudi sladkorna bolezen tipa 1. Diagnosticirali so mu jo pri štirih letih, leta 2022 pa je prvič javno spregovoril o bolezni in ustanovil fundacijo, ki pomaga otrokom s sladkorno boleznijo ter jim v državah v razvoju zagotavlja zdravila. Z njo želi otrokom, ki si zdravljenja ne morejo privoščiti, omogočiti predvsem dostop do inzulina in druge nujne zdravstvene oskrbe.
