Ko se te dni sprehajaš po wimbledonski »vasi«, v kateri se nizajo skrbno teniško okrašene restavracije in trgovine, se zaveš, da je najbolj znan od štirih največjih teniških grand slam turnirjev veliko več kot le turnir v tenisu na sveti wimbledonski travi. To je 14-dnevni praznik tenisa in poletja, med katerim se zeleni, listnati, rožnati Wimbledon, menda najlepše dišeč del Londona, spremeni v gosto poseljeno kozmopolitsko vas, v kateri slišiš na desetine različnih jezikov v neskončnih vrstah obiskovalcev (več kot 40.000 na dan), ki si želijo biti na turnirju vsaj enkrat v življenju. Ne samo zaradi tenisa, ampak tudi zaradi jagod s smetano, pimmsa in penine. Lastniki restavracij in gostiln si manejo roke. Zanje je to 14-dnevni »božič«. Turnir spremljajo pikniki na travi, ki jo v Wimbledonu zelo spoštujejo.
Ko se je Ivan zameril travi
Tej se ni dobro zameriti, kar najbolje ve eden najboljših igralcev v zgodovini, nekoč Čeh, zdaj pa že dolgo Američan Ivan Lendl, znan kot »oče sodobnega tenisa«, ki je v igri posameznikov zmagal na 94 turnirjih, med njimi na osmih grand slamih, na katerih je bil 11-krat finalist; 270 tednov je bil prvi igralec sveta. Kljub svoji večletni prevladi in zmagam na preostalih treh grand slamih nikoli ni zmagal na glavnem turnirju v Wimbledonu, čeprav je bil dvakrat finalist (1986 in 1987) in petkrat polfinalist. Maščevala se mu je izjava, da je trava za krave, ne pa za tenis. Tolaži se lahko s tem, da je leta 1978, pri osemnajstih, zmagal na wimbledonski travi v mladinski konkurenci. To je bilo v prvem letu po stoletnici prvega wimbledonskega turnirja, ki je potekal leta 1877, v drugem delu Wimbledona (na sedanji lokaciji je od leta 1922). Na prvem turnirju se je pomerilo zgolj 22 moških, in to samo v singlih. Bili so v belih dolgih hlačah in srajcah, za sodelovanje so morali plačati po eno gvinejo, kar je zlat kovanec, ki je bil takrat vreden dober funt, zdaj pa od 1000 do 1800 funtov. Prvi prvak je bil znan britanski igralec kriketa Spencer Gore. Turnir naj bi trajal pet dni, vendar je potem zaradi ene od tradicij turnirja, dežja, trajal devet dni. Gore je dobil srebrni pokal, takrat vreden 25 gvinej. Finale si je ogledalo okoli 200 ljudi. Leta 1884 so se prvič pomerile tudi »ladies« – ženske, v dolgih belih krilih in bluzah z dolgimi rokavi, prva zmagovalka pa je bila Britanka Maud Watson. Tega leta so uvedli tudi igro dvojic. Samo moških. Ženske so prvič igrale v dvojicah šele leta 1913. Američanka May Sutton je bila prva tujka, ki je zmagala. Zgodilo se je leta 1905. Dve leti pozneje je kot prvi tujec zmagal Avstralec Norman Brookes. Prvaki so imeli do leta 1922, ko se je turnir preselil na sedanjo lokacijo na Church Road (Cerkvena cesta), veliko prednost, saj so naslednje leto igrali samo v finalu, z zmagovalcem turnirja, ki je za naslov prvaka moral premagati svojega predhodnika.
Novak bo igral,
Murray se bo še odločil
Turnirja deset let ni bilo, od leta 1915 do leta 1918 zaradi prve in od leta 1940 do leta 1945 zaradi druge svetovne vojne. Enajstega oktobra 1940 so nemški bombniki s petimi poltonskimi bombami zadeli teniški kompleks, največja škoda pa je nastala na Centralnem igrišču, kjer je bilo uničenih 1200 od 14.979 sedežev. Mimogrede, izračunali so (najbrž zato, ker obožujejo statistiko), da je na Centralnem igrišču dovolj prostora za 290 milijonov teniških žog. Kakorkoli že, v povojnem času je potekala največja in zelo travmatična bitka za domačega zmagovalca turnirja. Trajala je od leta 1936, ko je naslov tretjič osvojil domačin Fred Perry, ki so mu v klubu postavili manjši spomenik, do leta 2013, ko je po dolgi, 77-letni suši domačin, resda Škot, osvojil prvega od dveh naslovov (drugega je leta 2016, je pa tudi olimpijski zmagovalec). Nastop zdaj 37-letnega Murrayja, ki se bo letos upokojil, je zaradi poškodovanega hrbta vprašljiv. Odločil naj bi se tik pred zdajci. Sedemkratni wimbledonski prvak (tudi Pete Sampras je zmagal osemkrat) in statistično najboljši igralec v zgodovini Novak Đoković se je, po nedavni operaciji meniskusa, vendarle odločil, da bo igral, v prvem krogu ga čaka neznani kvalifikant. Naslov pri moških brani Španec Carlos Alcaraz, ki je lani v epskem teniškem trilerju premagal ravno Đokovića, za favorita pa imajo vodilnega na svetovni lestvici, Italijana Jannika Sinnerja. Pri ženskah naslov brani Čehinja Marketa Vondroušova, a za favoritko imajo Arino Sabalenko, ker se vodilna igralka sveta, Poljakinja Iga Swiatek, ki je osvojila že pet grand slam naslovov, še ni izkazala na travi. Med moškimi je wimbledonski rekorder v singlih še vedno legendaren Roger Federer, ki je osemkratni prvak, med ženskami pa Martina Navratilova z enim naslovom več.
Rekorden nagradni sklad
Letošnjo prvakinjo in prvaka čaka rekordna kopica funtov iz rekordnega nagradnega sklada, ki znaša natanko 50 milijonov funtov, kar je okoli 59 milijonov evrov oziroma 12 odstotkov več kot lani. Prvakinja in prvak turnirja, na katerem porabijo 54.000 žog (rumene so od leta 1986, prej so bile bele, barvo pa so zamenjali zato, ker se niso dobro videle na televiziji, na kateri so tenis prvič prenašali leta 1937), bosta dobila ček za 2,7 milijona funtov, kar je skoraj 3,2 milijona evrov, poražena finalista pa ček za 1,4 milijona funtov (1,65 milijona evrov). Celo poraženci prvega kroga bodo zaslužili dve povprečni letni otoški plači: 60.000 funtov, torej dobrih 70.000 evrov. Mimogrede, trava na igriščih je na začetku turnirja še vedno visoka natanko osem milimetrov, od igralcev pa še vedno zahtevajo, da so oblečeni v belo. In dostojno. Bo takšno tudi vreme med turnirjem, ki mu pogosto zagode dež (pod streho sta, če je treba, Centralno igrišče in Igrišče 1)? Za pet od 14 dni turnirja je napovedan dež, vključno s ponedeljkom, ko se turnir začne. Lahko bi bilo slabše.
