Prvič v zgodovini slovenskih finalnih obračunov se bo zgodilo, da bo eno od ekip vodila trenerka. Špela Ožegovič, ki je v letošnji sezoni prevzela kamniško ekipo, je s 27 leti tudi najmlajša trenerka v zgodovini finala končnice.
Na začetku sezone, ko je iz ekipe odšlo več nosilk iz lanske sezone, verjetno finale končnice ni bil v prvem planu. Kdaj ste začutili, da lahko ta ekipa doseže nekaj res velikega?
V začetku sezone je bil naš cilj uvrstitev v polfinale končnice, a v ekipi smo ves čas verjeli, da smo sposobni doseči nekaj velikega. Vedela sem, da igralke odlično trenirajo, čeprav smo se soočali tudi s težkimi trenutki. Imeli smo kar nekaj težav s poškodbami, vendar smo gradili ekipno dinamiko in ekipnega duha. Na koncu je prav ta pristop prevesil tehtnico na našo stran. Prelomni trenutek, da se res lahko uvrstimo v finale, sem začutila na prvi polfinalni tekmi proti Gen-I Volleyju, ko smo končno prenesli kakovost s treningov na tekmo. Takrat sem spoznala, da lahko naredimo korak dlje.
Stari ste 27 let in ste kot prva trenerka v samostojni Sloveniji pripeljali ekipo do finala državnega prvenstva. Kaj vam osebno pomeni ta dosežek?
Predvsem sem vesela, da sem upravičila zaupanje kluba. Ta dosežek razumem kot potrditev našega dela in truda celotne ekipe. Vesela sem za igralke in svojo pomočnico Tjašo Gadža, saj smo skupaj dokazale, da za vrhunski rezultat ni nujno potrebna množica tujk, temveč prava energija in predanost.
Zanimivo je, da ste lani, ko ste bili prvič v vlogi prve trenerke ekipe, z drugo ekipo Calcita Volleyja končali na zadnjem mestu v drugi ligi, letos pa ste v finalu s prvo ekipo. Kaj se je v tem času najbolj spremenilo pri vas kot trenerki?
Lanska sezona je bila povsem drugačna, saj smo delali z zelo mlado ekipo, ki je bila popolnoma drugačna od tiste iz leta pred tem, ko sem bila jaz pomočnica Tjaši (Gadža, op. p.), in zanjo je bilo že igranje v drugi ligi velik izziv. Kot trenerka se nisem bistveno spremenila, sem pa pridobila dragocene izkušnje. Splet okoliščin pred letošnjo sezono je bil tak, da so mi iz vodstva kluba ponudili priložnost delati s prvo ekipo. V začetku nad tem nisem bila navdušena, saj sem še mlada in neizkušena trenerka, ampak na koncu sem sprejela izziv. Vse drugo je zgodovina.
Veliko zaslug za uspeh gre tudi vašemu sodelovanju s Tjašo Gadža. Kako konkretno poteka vajino sodelovanje – pri čem se najbolj dopolnjujeta in kje se kdaj tudi ne strinjata?
S Tjašo se poznava že osem ali devet let, še iz igralskih časov. Potem je bila nekaj časa pomočnica v drugi ekipi in že takrat sva bili na isti valovni dolžini. Mislim, da se odlično dopolnjujeva, sama prinašam več tehnično-taktičnega znanja, ona pa veliko prispeva na področju psihologije. Druga do druge sva iskreni, odprti sva za sodelovanje in tudi kritiko ter vedno pripravljeni na razpravo, kar se kaže tudi v uspehu ekipe.
V ekipi imate kapetanko Anjo Maček, ki je celo nekaj mesecev starejša od vas. Kako ste si pridobili zaupanje garderobe in kje ste morali kot mlada trenerka najbolj postaviti mejo?
Glede Anje Maček bi dejala, da je ona naredila pri tem večinski del, ker je zelo zrela igralka in oseba, čeprav je bila tudi sama prvič v takšni vlogi. Kot kapetanka me je podprla in mi pomagala ustvariti zaupanje v garderobi. S svojim zgledom je umirjala situacije in povezovala ekipo. Prav njena podpora je bila izredno pomembna pri vzpostavljanju avtoritete pri igralkah.
V čem se vaša ekipa letos na igrišču najbolj razlikuje od drugih?
Predvsem po izjemnem ekipnem duhu, skupni želji in dokazovanju, da lahko povprečne igralke skupaj dosežejo nadpovprečen rezultat. Naša največja moč je povezanost. Druga stvar pa je, da zaupam vsem igralkam, tudi tistim, ki morda na prvi pogled niso v prvi postavi, saj vem, da so sposobne presenetiti in pokazati tisto, kar kažejo na treningih. Vse to se je lepo videlo prav na domači tekmi z Gen-I Volleyjem, ko sta Ana Kolmanič in Naja Boisa prinesli preobrat.
Finale državnega prvenstva je zdaj realnost. Prva tekma bo prihodnji torek, znova po še enem nekoliko daljšem premoru. Koliko to vpliva na tekmovalni ritem ekipe in pripravo na finale?
Premori niso ravno idealni, vendar smo se nanje že navadili. Tokratni odmor je bil za nas celo dobrodošel, saj smo se po polfinalu umirili, spočili in sanirali manjše poškodbe. Zdaj lahko v miru opravimo še zadnje priprave na finale.
V letošnji sezoni ste že štirikrat igrali z OTP banko Branik, ki je dobila vse tekme in bo tudi na papirju favoritinja v finalu končnice. Kako vidite to finalno serijo in kje vidite svojo priložnost?
Branik je zagotovo favorit, a tako je bilo tudi v polfinalu z Gen-I Volleyjem. Finale je vedno odprt, pogosto pa odločajo psihološka pripravljenost, zbranost in pogum. Svoj cilj smo že presegli, zato bomo lahko igrali sproščeno. Prav v tem vidim našo priložnost, da izkoristimo vsak ponujeni trenutek in ga zagrabimo z obema rokama. Finalne tekme so zgodba zase; ne oziramo se na to, kar je bilo, temveč nas zanima le, kaj bo, kaj lahko še izboljšamo in na kaj lahko vplivamo.