Slovenci smo v osnovi narod ljubiteljev avtomobilske tehnike in s tem povezanega dirkanja, a čeprav v zgodovini nismo premogli ravno veliko vrhunskih dirkačev, z nekaj izjemami seveda, nas to kot narod nikoli ni oviralo, da si dirk ne bi ogledovali v velikem številu. Gledalcev namreč na takih prireditvah nikoli ni manjkalo. Velikost države in s tem povezane industrije, ki bi zmogla mlade dirkaške talente pripeljati na najvišjo stopničko, je očitno ena izmed velikih ovir, velikokrat pa si polena mečemo pod noge tudi sami.
Na eni strani si želimo dirkanja, na drugi se vedno znova soočamo z osnovnim problemom: nimamo dirkališča. Takega pravega, z vso potrebno infrastrukturo, ki bi omogočalo na eni strani dirkaški razvoj, na drugi pa bi bilo lepa poslovna priložnost za industrijo, lokalno skupnost in vso državo.
Zato je še toliko bolj nerazumljivo desetletja dolgo zavlačevanje pri urejanju vsaj približno ustreznega objekta, na katerem se lahko izvaja veliko različnih dejavnosti, povezanih z dvo- ali štirikolesniki. Takoj ko nekje vzklije kakšna ideja, jo nasprotniki hitro pokopljejo. Hrup, ekološka neustreznost, skrb za to ali ono. Milijon izgovorov, ki so poskrbeli, da je Slovenija ena redkih držav v Evropi, ki še danes nima pravega dirkališča.
Mobikrog zdržal sedem let
Zgodba o nesojenem dirkališču na območju vojaškega letališča v Cerkljah na Dolenjskem ima že zelo dolgo brado. Tam je pred desetletji nastalo nekaj, kar bi pogojno lahko imenovali dirkališče. Leta 2000 je namreč nastal zametek dirkališča, takrat z imenom Mobikrog, ki je živel le sedem let, saj so leta 2007 tam bolj ali manj porušili vse, kar naj bi spominjalo na dirkališče. Vse do leta 2016, ko je avtomobilistična zveza AŠ2005 skušala zagnati nov projekt dirkališča Gaj, ki bi bilo opremljeno z vsemi ustreznimi dovoljenji in infrastrukturo. Tudi ta poskus, kot kaže, ni bil uspešen. Kljub vsej podpori, vključno mednarodne avtomobilistične zveze FIA, jim je takrat uspelo izboriti le petletno najemno pogodbo, ki je potekla leta 2019 in je država ni podaljšala. Tudi v vmesnem času je bilo zapletov več kot dovolj, da se steze ni moglo uporabljati v celotnem obsegu in na način, kot naj bi se dirkaška steza uporabljala.
Zato je skupina pobudnikov naslovila na vlado peticijo, da podeli stavbno pravico najugodnejšemu ponudniku, kot je ugotovila in predlagala medresorska delovna skupina, ki je bila ustanovljena 31. avgusta 2017, vlada pa je 25. oktobra 2018 potrdila njeno poročilo. Iniciativa kot primer dobre prakse na tem področju navaja pogodbo med Vlado RS in Nogometno zvezo Slovenije o podelitvi stavbne pravice za Nacionalni nogometni center Brdo. Torej naj vlada zdaj le sledi lastnemu načrtu. AŠ2005 je že pred leti pridobil gradbeno dovoljenje, a jim je pri načrtovani gradnji in urejanju dirkališča s pritožbami ponagajal tudi lokalni prebivalec, tako da se dirkališče vseh pet let ni v celoti uporabljalo. AŠ2005 je v tem času sicer začel prenovo, poleg pridobljene dokumentacije so tudi uredili nov asfalt, odbojne ograde in izletne cone. »Vojska je sedaj vse to pridobila, uporablja pa nihče,« je ob tem povedal eden izmed pobudnikov vprašanja vladi Iztok Franko.
Na spletni strani so tako sprožili vprašanje vladi, med vsemi predlogi v zgodovini portala je to vprašanje pristalo na petem mestu po številu pozitivnih glasov, kar je, po Frankovem mnenju, še en dokaz, da je v Sloveniji navdušencev nad takšnim poligonom več kot dovolj, trenutno stanje pa zelo pereč problem. Pozitivnih odzivov je bilo namreč 1209, negativnih le pet.
Priložnost za razvoj okolja
Steza naj bi v dolžino merila 3,5 kilometra, sedaj je bila urejena njena 2-kilometrska različica, prva faza urejanja je stala okoli milijon evrov, celoten vložek so takrat pri AŠ2005 ocenjevali na 15 milijonov evrov. Kot kaže, do tega na koncu ne bo prišlo. Iztok Franko, ki je tudi eden izmed prebivalcev okolice nesojenega dirkališča, je povedal, da je ta objekt vedno videl kot idealno priložnost za razvoj domačega okolja. Že do sedaj je v neki meri prinašal dodaten zaslužek domačinom. »Kot je bilo predvideno že davno s projektom Feniks, bi se Gaj moral razviti v poligon, ne le za dirke, teh bi bilo zgolj nekaj na leto, ampak objekt, ki služi celotni slovenski skupnosti za potrebe različnih že znanih avto-moto dejavnosti, izobraževanj, treningov in testiranj razvoja novih tehnologij. Ne smemo pozabiti na organizacije večjih prireditev, pred leti je bilo na primer to podiranje rekorda z najštevilnejšim sinhronim igranjem harmonike na enem mestu,« je povedal Franko.
Objekt bi moral tako delovati v povprečju okoli 200 dni na leto, zdaj naj bi ga po njegovem mnenju res prevzel najboljši ponudnik, ki bi skrbel za celoten razvoj. »Matematika je preprosta. Če poligon stoji in propada, ni nikomur v korist, kaj šele v ponos. Če pa država razreši, kdo si zasluži stavbno pravico, in s tem določi jasne pogoje uporabe oziroma souporabe, bo pripomogla k razvoju in se hkrati pokazala kot dober gospodar svoje lastnine. Osebno nimam težav, če ga upravlja dosedanji AŠ2005 ali kdorkoli drug, ki bi se prijavil na morebiten razpis. Pomembno je, da ga upravlja v dobro vseh,« je povedal Iztok Franko.
Na pobudo iniciative je ministrstvo za obrambo na koncu odgovorilo, da območje Gaj predstavlja del aktivnega vojaškega oziroma mešanega letališča, ki je prostorsko opredeljeno kot območje za razmestitev letal v primeru večje obremenjenosti letališča za potrebe obrambe z možnostjo civilne souporabe. Ob prenehanju veljavnosti sporazuma med ministrstvom za promet in ministrstvom za obrambo, obe sta ga sklenili leta 2010, je po petih letih ministrstvo za infrastrukturo odstopilo od nadaljnjega sodelovanja pri projektu gradnje poligona. Pogodba o najemu z AŠ2005 je, kot že omenjeno, potekla avgusta lani. Dodali so, da je ministrstvo za obrambo upravljavec letališča Cerklje ob Krki in ga razvija v pomembno vojaško letališče v regiji in da so za razvoj odločilne le vojaške potrebe. Po njihovo predlog za izgradnjo objektov za avtomobilski in motoristični ter druge športe ni primeren za nadaljnjo obravnavo, zato kot prvi korak k vrnitvi pod okrilje letališča pričakujejo odstranitev premičnih in nepremičnih stvari prejšnjega uporabnika.
Očitno se bo poligon Gaj zdaj dokončno poslovil in bo do nadaljnjega na voljo le za potrebe vojaškega letališča. Dirkači in drugi uporabniki poligonov bodo morali iskati nove lokacije za morebitno dirkališče. Zgodba o Sloveniji, deželi ljubiteljev dirk, brez dirkališča se bo tako nadaljevala.
