Torkov večer v Predazzu je bil čaroben. Čeprav je bilo gledalcev v izteku skakalnice nekoliko manj kot na preteklih tekmah, so vseeno med zastavami prevladovale slovenske trobojnice. Te so se dvigovale iz skoka v skok višje, saj slovenska mešana ekipa, ki je branila zlato kolajno iz Pekinga, ni delala napak. Slovenska skakalna flota je letela kot v transu in prikazala tekmo za skakalne učbenike.
Na manjši napravi je deklasirala konkurenco – drugo mesto so osvojili Norvežani in tretje Japonci – in slavila s prednostjo več kot 30 točk. »Ker je zmaga prišla nekoliko presenetljivo, je morda še slajša od tiste v Pekingu. Zavedali smo se, da smo v ožjem krogu favoritov za kolajne, da pa bomo slavili na tak način, se nismo nadejali. Od prvega do zadnjega so oddelali odlično,« je prvi pred slovenske novinarje stopil selektor moške reprezentance Robert Hrgota. Kmalu se mu je pridružil še njegov kolega na ženski strani Jurij Tepeš. »Tekma, ki jo je bilo kot trener užitek spremljati. Nimam veliko povedati. Vse enostavno super,« je dejal nasmejano in priznal, da s Hrgoto nista sklepala kakih posebnih dogovorov, da bi katerega čakala kakšna posebna naloga ob zlati kolajni. »Jaz bom le nadaljeval s turnim smučanjem. Očitno deluje,« je pripomnil na to temo in spomnil, da je v slovenskem strokovnem štabu on pobudnik krajšanja časa na olimpijskih igrah s turno smuko.
Lanišek se ni ustrašil
Ob prešernem rajanju navijačev so si duška dali tudi slovenski skakalci. Mešana cona, kjer smo novinarji, je bila že povsem prazna, ko so do slovenskih novinarjev prišli junaki dneva. Do prisotnih medijev so pristopali v enakem vrstnem redu, kot so nastopali na tekmi. »Morda res prva medalja pod priimkom Vodan, prejšnji dve sem osvojila še kot Nika Križnar. Ampak doma imam zdaj tri in nihče mi jih ne more vzeti. Ta kolajna je nov dokaz, da sem se po poškodbi pobrala in da je ekipa verjela vame. Bila sem zares sproščena in še sama ne vem, kako sta mi uspela taka skoka, a bila sem zares sproščena in sem zelo uživala,« je povedala Nika Vodan, ki je povlekla slovenski voz, ki je vodil od prve do zadnje skupine na tekmi.
Kot drugi slovenski skakalec je nastopal Anže Lanišek, ki je po predhodnem dogovoru v ekipi dobil prednost pred Timijem Zajcem. »Najprej moram povedati, da je Timi odlično sprejel odločitev trenerjev. Hvala tudi njemu, ker sem imel tako bolj mirno pripravo na tekmo,« se je reprezentančnemu kolegu zahvalil Anže Lanišek in se nato dotaknil poti do svoje prve olimpijske kolajne, ki ima kar zlati lesk. Čeprav je priljubljeni žaba na posamični tekmi dosegel šele 26. uvrstitev, je na ekipni tekmi skakal kot v transu in bil celo najboljši posameznik tekme. »Seveda sem spremljal tudi posamične rezultate, pomemben pa je končni rezultat. Ta kolajna je izpolnitev otroških sanj. Ko sem začel skakati, sem si zadal določene cilje, in to je izpolnitev vseh sanj. Hvala predvsem ženi Nastji in moji terapevtki Meti ter seveda trenerjem za zaupanje. Danes se nisem ustrašil rezultata in sem pokazal svoj pravi obraz. Poskušal sem ostati zbran in uspelo je.«
Družinska pravljica se nadaljuje
Drugo polovico slovenske ekipe sta sestavljala brat in sestra Domen in Nika Prevc. Čeprav sta presežek na tekmi naredila že prva člana ekipe, sta člana družine Prevc kapetansko vodila ekipo do končnega cilja. »Ta je še lepša, ker je zlata in si jo lahko deliš z ekipo,« je bila kratka Nika Prevc, ki ima v Italiji že dve kolajni, saj je na posamični tekmi osvojila srebro. Odlična skakalka je ostala zvesta sami sebi in popolna perfekcionistka in celo ni bila najbolj zadovoljna s svojim nastopom. »Znova je bil najboljši skok v poskusni seriji, nato pa sem naredila nekaj napak. Na srečo je vsa ekipa skoke oddelala odlično,« je dejala v prvi analizi, a je bilo ob opazovanju dogajanja jasno videti, da zelo uživa v slavju in se je prepustila veselju.
Najbolj odgovorna naloga na tekmi je čakala Domna Prevca, ki je nastopal kot zadnji. Ker je enako kot Anže Lanišek osvojil svojo prvo kolajno na velikih tekmovanjih, je bil razumljivo izjemno vesel in zelo zgovoren. »Kot otrok si nisem upal niti sanjati o zlati olimpijski kolajni. Predstavljal sem si vse druge dosežke prej kot tega, zato vam je lahko jasno, kako se počutim, ko imam okoli vratu zlato kolajno,« je začel 26-letnik, ki je tako postal četrti član družine Prevc z olimpijsko kolajno in nadaljeval družinsko pravljico.
Planica ostaja Planica
Šampion iz Dolenje vasi se je dotaknil še enega dejstva, saj mu je v karieri manjkala le kolajna z olimpijskih iger. »To je ena zadnjih stvari, ki so mi manjkale v karieri. Morda se trenutno še ne zavedam, kaj mi uspeva, a pri meni je tako, da moram predelati stvari, in ko se bo vse skupaj usedlo, bo zagotovo nekaj posebnega,« je dejal aktualni svetovni prvak, zmagovalec novoletne turneje in vodilni tekmovalec v svetovnem pokalu. Opisal je tudi pot do zmage. »Če sem povsem iskren, je bilo težje kot na novoletni turneji. Tam sem bil v nekem svojem ritmu, tukaj pa se čuti pritisk. Vse mi je hodilo po glavi, tudi to, da ne smem narediti napake zaradi sestre Nike. Smuče sem ves čas držal pri sebi, da ne bi zletele po skakalnici. Od Oberstdorfa naprej jih imam ves čas pri sebi, tudi v ogrevalno sobo jih vzamem s sabo,« ni izgubil smisla za humor. »Že po odskoku v zadnjem skoku sem vedel, da je dovolj, moral sem le še pristati. Nato pa je Anže priletel vame in sem se še pol ure tresel od veselja.«
Slovenska ekipa je v izteku dolgo rajala pred navijači, ki so peli slovenske navijaške pesmi. »To je pika na i, da se lahko veselimo z njimi. Olimpijske igre so blizu Slovenije, tako da imamo srečo, ampak da jih je toliko tukaj sredi tedna, je nekaj posebnega. Peti z njimi Zdravljico na zmagovalnem odru je zagotovo vrhunec,« so zatrjevali vsi v en glas. Čeprav je bilo vzdušje zares lepo, pa je sledil še en odziv. »Vse skupaj malce spominja na Planico, ampak Planica ostaja Planica. Tam je vse še lepše, saj si zares doma.«
Brez obžalovanja
Slovenski skakalci so na tekmi vodili od nastopa prve skakalke do konca. Najboljša posameznika tekme pa sta bila Anže Lanišek in Domen Prevc. Vse skupaj je komentiral selektor Robert Hrgota: »Na koncu šteje le zmaga, ni važno, za koliko točk. Kar pa se Domna in Anžeta tiče, smo se vsi zavedali, česa sta sposobna in kam sodita. Ni obžalovanja, ker na posamični tekmi nista osvojila kolajne. To so olimpijske igre in šteje vsak dan posebej. V ekipi se tako dobro poznamo, da si lahko povemo marsikaj, in fanta sta se danes zares zbrala in opravila svoje delo. Ne obžalujemo ponedeljkovega večera, ampak slavimo današnji večer. Šteje to, kako se odzoveš po težkem dnevu, in to sta oba naredila vrhunsko.«