Vasja Bajc, skakalni trener: Po epizodi v Sloveniji mu je bilo vseeno, če skokov ne vidi več

V tem obdobju seveda nisem bil brez stika s smučarskimi skoki. V zadnjem času sem vodil madžarsko žensko ekipo in nekaj tekem svetovnega pokala je bilo organiziranih sočasno kot moški svetovni pokal. To je bilo zame dobro, da sem ohranjal neke potrebne stike, je pa normalno, da je moški svetovni pokal nekaj popolnoma drugega. To je drug svet. So se pa vseeno ženski skoki po kakovosti in organizaciji v zadnjih letih zelo približali moškim, tako da sem tudi sam malo presenečen, da vse poteka precej mirno. Le zaradi trenutnih razmer so nekatere stvari malce bolj zapletene, sicer pa ni dosti drugače, kot je bilo.

Z vodstvom reprezentance smo se že dve leti dogovarjali, da bi se vrnil, tako da se to ni zgodilo iznenada. Lani še nismo našli skupnega jezika, ker niso ugodili nekaterim mojim zahtevam.

Predvsem gre za organizacijske zahteve, ne finančne, da si ne bi kdo česa narobe predstavljal. Zahteval sem, da imam ob sebi svojo ekipo s slovenskim zaledjem. Ko se v neki sredini pet ali celo deset let dela narobe, je težko čez noč spremeniti njihovo razmišljanje. Zahtevam, da se sledi moji viziji.

Pred dvema letoma mi pri tem niso mogli ugoditi zaradi njihovih finančnih težav, sam pa potem nisem želel postaviti svoje glave na tnalo. Letos sicer tudi niso sprejeli vsega, kar sem si zamislil, a smo vseeno našli skupni jezik. Manjka mi še en asistent. Ne drži pa, da ne bi verjel v te fante, ki so trenutno z menoj. Jan Matura je moj prvi pomočnik, v mojem prejšnjem mandatu je bil še tekmovalec, ki sem ga treniral. Zadnje leta se je trenersko kalil v kanadski ženski reprezentanci in si je nabiral izkušnje. Po pogovoru z njim sem ugotovil, da bova lahko našla skupno pot. Vidi pa se mu, da še nima trenerskih izkušenj. Kot mlad ambiciozen trener, kakor sem bil nekoč tudi sam, bi rad veliko stvari naredil na hitro, v skokih pa to ne gre. Včasih ga moram malce ustaviti, da ne komplicira preveč. Je pa zelo dobro, ker zagovarja enako tehniko skakanja. Sva zagovornika agresivne tehnike, veliko je poudarka tudi na letenju. To je tudi del, ki so ga na Češkem v zadnjih letih najbolj opustili, saj so želeli slediti nemškemu slogu skakanja, a tega niso dobro analizirali in so nato združili napačne stvari.

Položaj je podoben in tudi ne. Takrat je bil Jakub Janda, ki je že imel nekaj spodbudnih rezultatov, ostali fantje pa ne. Zdaj imamo Viktorja Polaška, ki je bil mladinski svetovni prvak pred tremi leti. To pomeni, da gotovo nekaj ima v sebi. Tukaj je tudi Roman Koudelka, ki se vrača po poškodbi in je tudi že pokazal, da je sposoben vrhunskih rezultatov. Tudi drugi fantje so sposobni skakati bolje, kot so do zdaj, in res verjamem, da se bomo dvignili in zadovoljili pričakovanja češkega občinstva in predvsem vodstva.

To, kar sem omenil prej in s čimer se soočam tudi v teh dveh mesecih, ko sem se vrnil. V čeških skokih deluje nekaj ljudi, ki ne sledijo trendu modernega skakanja in strogo zagovarjajo svoje delo, čeprav jim v zadnjih desetih oziroma 15 letih ni prinesel uspeha. Vsak inteligenten trener si lahko po televiziji ogleda tekmo svetovnega pokala in tam vidi, kakšen je trend skakanja – in temu je treba slediti. Tega na Češkem zdaj ni bilo.

Te stvari se prekrivajo. Veliko je povezanega s financami – in ko nisi sposoben finančno izpeljati sezone prve ekipe ter ni dobrih rezultatov, tudi ni energije za organizacijo tekem. Že ko sem prvič deloval na Češkem, sem jih opozarjal na to, da morajo gledati v prihodnost, a so živeli samo za rezultate v tistem trenutku. Veliko je bilo rečenega, da se mora delati z mladimi in predvsem pri infrastrukturi. Skakalnice prej ali slej zastarajo in potem tudi ne dobijo certifikata FIS, kar pa celo onemogoči organizacijo. Je pa vse finančno zelo zahtevno. Zdaj se sicer zelo borijo, letos so po dolgih letih organizirali tekmo alpskega pokala. To sicer me malce skrbi, ker še ni finančnih izračunov organizacije, sam pa upam, da denarja niso črpali iz proračuna sezone (smeh). Najboljše za celotno državo bi bila organizacija velike tekme. Morda svetovno prvenstvo, mladinsko prvenstvo ali pa celo olimpijske igre. S takim projektom, ki bi ga odobrila država, je potem veliko lažje tudi zbrati finance, da se infrastruktura posodobi ali celo zgradi kaj novega. To bi bilo za Češko najboljša rešitev in si vsekakor to tudi zasluži.

Čehi so zaspali. Včasih smo se mi učili od njih, zdaj se morajo oni od nas. A že neposredno v svoji bližini, na Poljskem, imajo odličen zgled, kako iz nič priti na vrh. Poljaki so se v izjemno kratkem času dvignili na sam vrh, a so to naredili načrtno. Zgodil se jim je Adam Malysz, ki je bil praktično edini skakalec, ki je bil sposoben skočiti na vrh. Imeli so nekaj uspešnih skakalcev že pred njim, a nikoli niso veljali za skakalno velesilo. Po Malyszu pa so se načrtno lotili dela in danes so najmočnejša skakalna velesila. To je lahko pot tudi za Čehe.

To so napačne informacije, moja prva zgodba se ni končala zaradi financ. Takrat sem zgodbo zaključil zaradi spora s takratnim športnim direktorjem, ki je to bil samo na papirju, svojega dela pa ni opravljal. Pravzaprav je bil prav Rostislav Jozifek eden izmed razlogov za rdeče številke v smučarskih skokih na Češkem. Moj pogoj je bil, da se mora posloviti on ali pa odidem jaz. Predsednik odbora za skoke, moj dober prijatelj Leo Škoda, se je takrat odločil za Jozeka, saj je bil prepričan, da bo mene lahko pregovoril. Pri meni je pa tako – ko nekaj rečem, to tudi naredim in zgodba je bila končana.

Zavedati se je treba, da so se razmere v letih, odkar sem jaz trener, zelo spremenile. Trenerji danes ne dobivamo več takih plač, kot smo jih nekoč. V mojih letih, danes, ko imam večino že za sabo, pa mi je pomembno samo to, da tisto, o čemer se dogovorimo, dobim takrat, ko smo zmenjeni. Morda nekateri trenerji, ki si še gradijo življenje, gledajo več na številke. Jaz danes, ko imam za sabo že večino kariere, na velike bonitete ne gledam več, tako sem finančno šel celo na slabše, kot sem imel v lanski sezoni. Ne pustim pa, da bi se mi dogajalo to, kar se mi je zgodilo v Turčiji, kjer nekatere stvari še danes niso finančno urejene in ležijo na sodiščih. V tistem trenutku, ko se ne izpolnjujejo dogovorjene pogodbe, Vasja Bajc na nekem določenem mestu nima več kaj početi, zato sem tudi odšel iz Turčije, čeprav se to danes kaže kot projekt, ki je bil očitno dobro začet. S svojimi ljudmi sem začel to zgodbo in Turki se danes pojavljajo na skakalnem zemljevidu, čeprav so vmes nekaj let stagnirali. Morda bi bili celo višje, če bi mi takrat ostali tam, a kot sem že rekel, zaradi neizpolnjevanja obveznosti mi ni preostalo drugega, kot da Turke zapustim.

Izzivi so moja strast, to me žene naprej. V življenju si želim ustvarjati, ne želim pa hoditi v neka že zgrajena okolja in se tam, po domače rečeno, »šlepati« na račun drugega. S takimi projekti, ki sem se jih loteval, sem želel dokazati, da nekaj znam, da imam kvaliteto in prav tako celotna moja ekipa. Če povem še bolj po domače. Že takrat, ko je Janda zmagoval svetovni pokal, sem govoril, da mu lahko z zastavico maha tudi njegova babica (smeh). Ko je skakalec v formi, takrat trener ni pomemben, tekmovalec bo takrat skočil dobro. Zanimivo je tisto, ko nekomu ne gre. S tistim se je treba ukvarjati in razmišljati, kaj je treba postoriti, da se bo vrnil v formo.

Seveda se večkrat spomnim tudi te zgodbe. Ravno prejšnji teden, ko smo bili na pripravah v Zakopanah na Poljskem, sem se znova spominjal tistega obdobja. Ker ko prideš na kraj, kjer se neka zgodba konča, se velikokrat spomniš stvari, tako dobrih in slabih iz tistega obdobja. Bom pa povedal čisto po domače. V Sloveniji sem bil »nategnjen«. Tudi takrat sem zahteval svojo ekipo za vodenje reprezentance, obljubili so mi jo in jaz sem pogodbo podpisal. Na koncu sem dobil okoli sebe ljudi, s katerimi se enostavno ni dalo delati.

Ja, tudi to. In zdaj sem res vesel, da sledijo temu. Med drugim so nam omogočili sodelovanje z izvrstnim kondicijskim trenerjem dr. Mitjo Bračičem. Je izvrsten trener, s katerim želijo delovati skoraj vsi, ki so kdaj imeli težave s poškodbo kolena. Pod njegovim nadzorom na primer trenira tudi vrhunski alpski smučar Žan Kranjec in številni drugi. Z njim je nekaj časa sodelovala tudi slovenska skakalna reprezentanca, a so sodelovanje prekinili. Zakaj točno so to naredili, pa ni moja stvar, da o tem razpravljam, čeprav poznam ozadje.

Kot sem omenil že prej, se mi tukaj ni treba ponavljati. V tistem trenutku je bilo razočaranje tolikšno, da si tega normalen človek ne more predstavljati. Čeprav se je vse skupaj vleklo vseh osem mesecev mojega delovanja doma, ko atmosfera enostavno ni bila prava. Do takrat si nisem znal predstavljati, da tekmovalec pride do tebe z vprašanjem, po katerem programu mora trenirati. Takrat izveš, da se nekaj dela za tvojim hrbtom. Takrat so bili v slovenskih skokih na položajih ljudje, ki so hoteli le sami sebe poriniti naprej, v mojo zgodbo pa niso verjeli. V tistem trenutku, ko je Rok Urbanc zmagal na tekmi v Zakopanah, sem imel polno kapo vseh. Dovolj sem imel medijev, smučarske zveze in ljudi, ki so delali z menoj. Pripeljali so me tako daleč, da mi je bilo celo vseeno, če ne stopim več na smučarsko skakalnico. Zadeva je bila takrat zame za vse večne čase končana.

Pravzaprav sploh ne štejem več, koliko nas je na tujem. Tukaj ne gre le za nas trenerje, Slovenci smo v smučarskih skokih zelo močni tudi v servisu. To za nas Slovence nekaj pomeni, da se v Sloveniji s smučarskimi skoki nekaj dogaja. Predvsem manjše sredine so pri nas organizirane zelo dobro. Zelo zanimivo je, da nas je toliko zunaj, a očitno nas tujci bolje cenijo in sledijo našemu načinu dela.

Manjše reprezentance imamo že v začetku težavo zaradi financ. S sodelovanjem si želimo pomagati, da si malce delimo stroške, da poskušamo s čim manj stroški čim bolje trenirati. Sodelovanje ima ob tem še več prednosti. Tekmovalci se lahko med seboj malce primerjajo in tudi skakalnico za trening je lažje dobiti. Če pridem sam na objekt z dvema tekmovalcema, mi nihče ne pusti trenirati in imeti prižgane sedežnice samo za nas. Ko pa pridemo skupaj tri ekipe in to pomeni približno 10 skakalcev, pa se o takih stvareh lahko dogovorimo.

Priznati moram, da sem bil kar malce šokiran, koliko so zadaj. Ko sem prišel maja na trening in se prvič malce bolj posvetil materialu, me je bilo kar malce groza. Sploh ne vem, kako so lahko s takimi dresi v zadnjih dveh ali treh sezonah nastopali. Nikogar ne želim obtoževati za nastalo situacijo. Je pa dejstvo, da človek, ki je material naročal, ni imel prav dobrega vpogleda v smučarske skoke. Zaradi tega smo najprej izgubili kar veliko časa, da smo material dvignili na tako raven, da smo sploh lahko začeli normalno trenirati. Ker brez konkurenčnega materiala ne moreš trenirati, še manj pa popravljati nians, ker jih ni mogoče. Šele ko material začne funkcionirati, tekmovalec dobiva povratne informacije, da nekaj dela dobro ali pa narobe. Pri nas je potem težava tudi, ker ne moremo vsega kar zamenjati. Moramo se znajti s tem, kar imamo, in to potem z različnimi triki spraviti do čim boljše kvalitete. Šele s tem smo prišli do tega, da so fantje spet začeli zaupati sami vase in predvsem meni in moji zgodbi. Na začetku so bili namreč skoki katastrofalni in je bilo vse skupaj videti precej žalostno.

Imamo svojega, za naše drese skrbi moj pomočnik Jan Matura, ki se s tem ukvarja že nekaj let. Ker pa je Matura prej deloval v Kanadi, še vedno sodeluje z Urošem Vrhovcem, ki skrbi za drese v ameriški reprezentanci. Izmenjavata si izkušnje in tudi na treningih večkrat preizkusimo kakšen njihov dres, oni pa našega. Tukaj ni nobene zamere, manjše reprezentance res dobro sodelujemo in si želimo samo razvoja in stika z bogatejšimi nacijami.

(Smeh) Vemo, da so kolajne samo tri, kandidatov pa je toliko, kot jih je na startni listi. To je ena tekma, kjer se lahko zgodi marsikaj. Veliko je odvisno tudi od dnevnega navdiha in od razmer. V tem trenutku si želim le, da bi bil start v sezono za nas na ravni, ki smo si jo zadali. Če bodo fantje prikazali skoke s treningov, se za rezultate ni treba bati. Konec koncev je bil Polašek tudi že četrti in sedmi poleti na tekmah velike nagrade. V skokih se nikoli ne ve, saj so mi takrat tudi za Jando rekli, da ne zna skakati. Na koncu pa je osvojil svetovni pokal in dve kolajni na svetovnem prvenstvu. S kolajnami se sicer ne bomo obremenjevali, na zvezi pa so zahtevali izboljšanje rezultatov iz preteklosti. Povedal sem jim, da je moj cilj redno doseganje točk v svetovnem pokalu in graditev ekipe, ne zgolj posameznika.

Pogodbo imam za dve leti, do svetovnega prvenstva v Planici. To je kratko obdobje, v katerem je težko kaj postaviti. Želim si, da ustvarimo ekipo, da bi na tekmah svetovnega pokala lahko nastopali vsaj s štirimi tekmovalci. To potem tudi meni kot trenerju pomeni večji užitek in motivacijo. Je dokaz, da se nekaj res dela. Spomnim se tudi zadeve, ko sem deloval v Sloveniji. Primož Ulaga mi je takrat dejal, da njemu ni dobro, da je zgolj eden med tremi. Potem pa je prišla tekma v Lillehammerju in je bilo pet ali celo šest skakalcev v točkah, a najboljši na 14. mestu, in spet ni bilo dobro. Kar naenkrat je bilo to zanič, čeprav smo delo začeli z mislijo, da si želimo ekipo, ki bo vsa sposobna dosegati vrhunske rezultate. To, kar je nato storil Goran Janus, ko je bilo kar nekaj skakalcev sposobnih skočiti na zmagovalni oder – in to ni bil le Peter Prevc. Nasprotno je bilo na Češkem, ko je Janda zmagoval, pa so me potem spet spraševali, kje pa so ostali, saj nimaš nikogar drugega.

Ob sprejetju pogodbe sem za naša bazična centra predlagal dva. To sta bila Planica in poljske Zakopane. Ker je naš končni cilj svetovno prvenstvo v Planici in ker smo začeli poleti kondicijsko sodelovati z Mitjo Bračičem, je bilo nekako logično, da so se odločili za Planico. Ob tem smo zdaj izvedeli še eno odlično novico, ki mi jo je posredoval dolgoletni prijatelj in še en vrhunski trener Mika Kojonkoski. Mika, ki je v zadnjih letih deloval na Kitajskem, mi je sporočil, da sta skakalnici v Pekingu nekakšni kopiji planiških skakalnic – in tako se ves čas pripravljamo tudi na olimpijske igre.

Že res, da bom star šestdeset, a trenutno se z energijo počutim, kot da bi bil štirideset. Sam sem bil kot trener najbolj psihično in fizično utrujen, ko sem deloval na Japonskem. Deset let dela tam je na meni pustilo posledice. V zadnjem letu delovanja tam sem petnajstkrat potoval na Japonsko, kar pomeni, da sem mesec dni v letu preživel samo na letalu med Japonsko in Slovenijo. To človeka psihično in fizično ubije. Enkrat sem celo sredi Ljubljane padel skupaj in sem mislil, da me je doletela kap. Takrat sem se za nekaj časa moral tudi zaradi zdravstvenih razlogov umiriti.

Ja, od takrat je že dolgo. Zaradi manj stresnega okolja sva potem v tistem času skupaj z žal pokojnim Bogdanom Norčičem prevzela projekt Nizozemske in Švedske, potem sem bil na Češkem, v Sloveniji, Turčiji, ZDA in na koncu še na Madžarskem. Danes se počutim odlično in upam, da bo tako ostalo tudi med sezono, ko se začnejo večji pritiski. Imam pa tudi to srečo, da povsem zaupam Janu Maturi, ki bo tudi na prve tekme v Rusijo potoval sam. Jaz bom namreč ostal v Planici, kjer se bom posvečal Romanu Koudelki, ki se vrača po poškodbi in je vendarle še vedno prvo ime te ekipe, zato potrebuje vso mojo podporo, da bo na vrhuncu sezone dobro pripravljen.

Pri mojem Maturi se res občasno vidi neizkušenost, ko bi tekmovalcem na dolgo rad govoril o malenkostih. Večkrat ga moram po radijski postaji kar malce ustaviti in reči, da je dovolj. Skakalcem preveč informacij naenkrat velikokrat škodi, pri Slovencih pa teh težav ne vidim. Ni vse v starosti. Robert Hrgota je bil sprva že sam dober tekmovalec, bil je tudi pomočnik in ve, kako stvari potekajo. Ne nazadnje je svojo kvaliteto pokazal že lani. Je zelo delaven in ambiciozen trener in želim si samo, da se bodo ti fantje držali svoje začrtane rdeče niti tudi v časih, ko morda kaj ne bo šlo po načrtih. To je pravzaprav bistvo celotnega športa, da verjameš svoji zgodbi in ji slediš. Na koncu pa se potegne črta in se javno pove, to smo dosegli, to je bil naš maksimum. Če so rezultati dobri, so ljudje srečni, če pa niso, se vodstvo zamenja in šport gre naprej. Pridejo novi ljudje in začnejo novo zgodbo.

Ta komunikacija je kar slaba oziroma veliko slabša, kot je bila. Ko sem bil mlad trener, smo starejše izkušene trenerje poslušali, se učili od njih in jih spraševali. Oni so bili pravi gospodje, a so se z nami pogovarjali. Bili smo kot trenerska družina, danes pa je vsak raje sam zase. Vse deluje, kot da ima vsak neke skrivnosti. Saj se še vedno lahko z vsakim pomeniš o najnujnejših zadevah, ni pa več tako, da bi se zvečer skupaj usedli in se pogovarjali tudi o drugih stvareh, ne samo o skokih.

Mogoče se bo ali pa tudi ne. Svoje delo bom opravil profesionalno, če bo možnost tudi za kakšno druženje, sem vedno odprt, sicer pa bomo peljali svojo zgodbo. Tukaj ni filozofije. Najbolj me moti to, da se gredo vsi neke skrivalnice, a česa novega v smučarskih skokih trenutno ni mogoče odkriti. Vsi sicer prikrivajo določene kroje, kako šivajo drese, a tukaj ni take znanosti, da bi to bilo treba toliko skrivati.

Tukaj ima težavo FIS, ker nadzori enostavno niso dovolj dobri. V skokih so pravila zato, da se kršijo. Tisti, ki zna kršiti pravila tako, da se to ne vidi, je zmagovalec. To ni dobro za naš šport in že večkrat smo se pogovarjali, da bi morala biti pravila strožja. V tem stanju, kot je zdaj, se bo vedno našel nekdo, ki bo goljufal.

Smo ravno v obdobju, ko so na sporedu olimpijske igre in prihodnja sezona ob vstopu v nov olimpijski ciklus je idealna za kaj takega. FIS bo sprva moral storiti nekaj za zdravje tekmovalcev, to, kar vidimo zdaj, ni dobro. Pri skokih so številne poškodbe, fantje so po novem že v nogah povsem brez mišic. Nisem zagovornik tega, da so skakalci anoreksični, a trenutno brez tega ni mogoče biti na samem vrhu. V zvezi z nadzori pri dresih pa je tudi že bilo nekaj idej. Fantom so danes smučarski skoki poklic, denarne nagrade niso slabe. Tudi če primerjamo z drugimi športi, ko nogometaš na tekmi dobi rdeči karton, na naslednji ne sme igrati. Tako bi moralo biti tudi pri nas, če si enkrat diskvalificiran, potem na naslednjih petih tekmah – ali kaj podobnega – ne smeš skakati.

Ne vem, če sem bil ravno najboljši hokejist (smeh), je pa res, da sem ga veliko igral. Igral sem ga dvakrat na teden, ko pa je sin Lovro nehal trenirati, sem nehal igrati tudi sam. Je pa bil hokej tudi v tisti naši trenerski družini zelo priljubljen. Spomnim se, da je Hannu Lepisttö vedno, ko smo bili na Finskem, organiziral, da smo trenerji igrali med seboj. To je tisto druženje, ki danes med trenerji manjka. Danes res skoraj vsako prosto minuto namenim za golf, ki sem ga začel igrati, ko sem deloval na Japonskem. Tam golf res cenijo in včasih sem ga igral tudi malce tekmovalno, danes pa sem to miselnost opustil. Zato mi je tukaj v Kranjski Gori odlično, ko imam morda prosto uro, se odpravim na igrišče, ki ima devet lukenj, in mi ni pomembno, ali udarim dva udarca več ali manj. Pomembno je samo to, da si spočijem glavo. Golf je tako res moja prva strast, seveda pa imam nekaj dela tudi s hišo na Dolenjskem, kjer imam stalno prebivališče. Tam je tudi vinograd, s katerim je vedno veliko dela.