Zato, da slovenska moška skakalna reprezentanca trenutno predstavlja strah in trepet vsem svetovnim velesilam v tem zimskem športu, je bilo potrebno sestaviti veliko kamenčkov v mozaik. V prvi vrsti morajo v ekipi biti tekmovalci, ki so sposobni skočiti na sam svetovni vrh, drugo vrsto pa sestavlja strokovno vodstvo. Šef tega je od decembra 2020 Robert Hrgota, ki je selektorsko mesto prevzel interventno po neuspehu na svetovnem prvenstvu v poletih v domači Planici.
Kljub slabi formi na začetku zime, je Hrgota prebudil reprezentanco in že v nadaljevanju poskrbel, da so slovenski orli do konca leta sedemkrat skočili na oder za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala. Trikrat je to uspelo Boru Pavlovčiču in štirikrat Anžetu Lanišku, ki je za namenček osvojil še bronasto kolajno na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu. Vse skupaj je bilo dovolj, da so na Smučarski zvezi Slovenije prepoznali, da je Robert Hrgota pravi mož za mesto glavnega trenerja tudi v prihodnje.
Velenjska naveza
To je bil tudi čas, ko je danes 37-letni Hrgota prvič lahko sestavil svojo ekipo pomočnikov in začel graditi svoj mozaik uspeha. Prvi kamenček v njem je bil dve leti mlajši Gašper Berlot. »Ne spomnim se točno, ali sva se dobila v živo, ali mi je vse skupaj predstavil po telefonu. Tudi ni bilo govora o tem, kakšne rezultatske cilje bomo imeli v naslednjih letih, rekel mi je zgolj: 'Bi bil pripravljen delovati z reprezentanco A v smučarskih skokih?' Ideja se mi je v trenutku zdela zanimiva in sem jo sprejel,« se svojih začetkov v vlogi pomočnika Roberta Hrgote spominja Gašper Berlot.
Hrgota že od samega začetka ekipo okoli sebe gradi z ljudmi, ki jim lahko zaupa. Berlot zagotovo spada v to skupino, saj sta oba odraščala v Velenju in bila člana tamkajšnjega kluba. Edina razlika je bila v tem, da je bil Berlot v svoji tekmovalni karieri nordijski kombinatorec, a sta večino treningov na skakalnici vseeno opravila skupaj. »To je zagotovo velika prednost, da se poznava od malega. Eden za drugega točno veva, kakšna sva. Ko pride do težkega trenutka, je zato lažje odreagirati,« pomen velenjske naveze predstavi Berlot. Zanimivo je tudi dejstvo, da sta se se oba zaradi ljubezni preselila v Kranj.
Tisti, ki ni v formi, vzame več energije
»Vesel sem, da je Robi moj šef. Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi bil glavni trener. Vloga pomočnika mi izjemno ustreza, saj tudi medijske izpostavljenosti ne potrebujem. Naša ekipa v tem trenutku deluje tako dobro, da ne bi menjal ničesar,« nekdanji nordijski kombinatorec zatrjuje, da je izjemno zadovoljen s svojo vlogo v ekipi.
Ta velikokrat ni enostavna. Smučarski skoki so namreč zelo specifičen šport v tem, da morajo trenerji skrbeti za odlično ekipno vzdušje znotraj šestih posameznikov, ki ima vsak svoje zahteve. »Tudi sami smo bili tekmovalci in se dobro zavedamo, da tistemu, ki ne gre, ni lahko hoditi okoli. Skakalec, ki ni v formi, trenerjem vzame več energije, saj si v strokovnem štabu želimo, da bi vsi skakali dobro. Tisti, ki je v formi, niti nima toliko vprašanj in zahtev,« razloži Gašper Berlot, ki ima v ekipi izjemno pomembno vlogo.
Da bi bil pravi krojač, bi moral še na kakšen tečaj
Njegova glavna odlika v vlogi pomočnika je pri tem, da je izjemno spreten za šivalnim strojem. Gre za eno najbolj pomembnih vlog v svetu smučarskih skokov, saj so popravki na tekmovalnih dresih vsakodnevna stvar. »Čisto odvisno je, koliko časa preživim za šivalnim strojem na terenu. Včasih gre za manjše popravke, včasih pa si tekmovalec želi večje spremembe. Meni je to povsem vseeno, saj je to moja služba in strmim k temu, da izpolnim želje tekmovalcev.«
Ker smo v Engelbergu videli, da je ekipa odlično delovala brez glavnega moža stroke, si po omenjenih besedah ekipe brez Gašperja Berlota na terenu nismo znali predstavljati. »Lahko bi me zamenjal Robert Kranjec, če bi se tako dogovorili. A sam sem izjemno rad v stiku s tekmovalcem. Ni mi všeč, če ne vem, kaj se dogaja in tudi rad grem na teren. Seveda veliko potujemo in je zaradi družine doma včasih težko, a tega sem se zavedal, ko sem sprejel to službo,« razkriva 35-letnik, ki za konec razkrije še eno skrivnost. »S šivanjem smo v slovenskih skokih začeli mi, ko sem še tekmoval v kombinaciji. Ko je bil glavni trener Mitja Oranič smo kupili prvo industrijsko mašino, ki je bila pri meni doma. Šele naslednje leto se je vzpostavila šivalnica v Kranju, ko smo tja preselili tudi ta stroj.« Je zaradi svojega znanja šivanja bolj miren ob morebitni izgubil službe? »Mislim, da je šivanje in krojenje skakalnih dresov nekaj specifičnega in z očmi kakšnega resnega krojača ne preveč zahtevno. Da bi se lahko zaposlil kot krojač, bi verjetno potreboval še kakšen tečaj.«