Kdor vsaj bežno spremlja smučarske skoke in šport na splošno, mu zgodba Mattija Nykänena ni tuja. Za smučarske skoke je bil to, kar sta Lionel Messi in Diego Maradona za nogomet – dvignil jih je na povsem novo raven. Postal je junak in vzornik številnih generacij, saj je skoraj vsak mlad skakalec sanjal, da bi nekoč letel tako kot on. Ko je pri 55 letih preminil na svojem domu v Lappeenranti zaradi vnetja trebušne slinavke in pljučnice, so za njim jokali številni, a glede na njegov način življenja zgodnja smrt ni bila presenetljiva.
Z lahkotnostjo in slogom spremenil način skakanja
Rodil se je v okolju, kjer so bili skoki način življenja. Odraščal je v Jyväkyli, nekdanjem osrednjem finskem skakalnem središču, ki je premoglo sodobne skakalnice, izobraževalni center za trenerje in celo laboratorije za razvoj tehnike. Finci so bili s tem korak pred konkurenco in zaprti v lasten sistem, ki je prinašal uspehe. Ob skakalnicah so že tedaj imeli tudi žičnico – razkošje, o katerem so skakalci drugod lahko le sanjali, saj so se morali na zaletišče vračati peš.
Nykänen je napovedal novo obdobje v smučarskih skokih. Medtem ko so pred njim prevladovali skakalci, ki so stavili na moč, je sam s svojo lahkotnostjo in slogom spremenil način skakanja. »Bil je drugačen, izstopal je. Drugi smo morali hujšati, da smo mu lahko sledili,« se ga spominja Miran Tepeš, nekdanji jugoslovanski in slovenski reprezentant, ki je skupaj s Primožem Ulago z njim pogosto meril moči.
Njuni najbolj znameniti bitki sta se zgodili leta 1988. Na olimpijskih igrah v Calgaryju je Finska v ekipni konkurenci premagala Jugoslavijo – brez izjemnega Nykänena bi zlato najverjetneje pripadlo slovenski četverici Zupan, Debelak, Ulaga in Tepeš. Istega leta je Finec v Planico prišel po dominantni sezoni. Bil je trikratni olimpijski prvak, zmagovalec novoletne turneje, v žepu pa že imel veliki kristalni globus. A v dolini pod Poncami mu ni uspelo zmagati, saj je na obeh tekmah slavil Primož Ulaga. Nykänen je bil tedaj znan tudi po sproščenem življenjskem slogu, na prvo tekmo je menda prišel skoraj neposredno iz nočnega kluba v Kranjski Gori.
V desetletni karieri med letoma 1981 in 1991 je nizal uspehe in bil pogosto razred zase. Svetovni prvak je postal pri 18 letih, leto pozneje je osvojil novoletno turnejo, pri 20 pa še olimpijsko zlato. Bil je prvi skakalec v zgodovini, ki je zmagal na vseh petih najpomembnejših tekmovanjih: olimpijskih igrah, svetovnem prvenstvu, svetovnem prvenstvu v poletih, novoletni turneji in v skupnem seštevku svetovnega pokala. Zbral je izjemno zbirko dosežkov – štirikrat je osvojil skupni seštevek svetovnega pokala, dvakrat novoletno turnejo in kar petkrat postavil svetovni rekord v poletih. V svetovnem pokalu je zmagal 46-krat na le 130 nastopih. Kariero je končal leta 1991 po svetovnem prvenstvu v Predazzu, kjer je bil na veliki skakalnici 50., naslov pa je osvojil Franci Petek.
Slava ga je ujela premladega
Če je bil na skakalnici genij, se je drugje pogosto izgubljal. Petkrat se je poročil (z eno ženo celo dvakrat) in imel tri otroke. Že med kariero so se pojavile težave z alkoholom. Sam je odkrito priznal, da ga je slava ujela premladega: stalna pozornost medijev, pritisk okolice in občutek izpraznjenosti so ga potisnili v odvisnost. »Če piješ, živiš v mehurčku in ne vidiš smisla. Dolga leta sem bil v središču pozornosti. Hoteli so me raztrgati. Od vsega sem bil utrujen, vsega je bilo preveč. Bil sem nesrečen in v meni se je postavil zid. Ko sem postal uspešen, sem bil zelo mlad, mediji so me vseskozi obkrožali in tedaj sem potreboval pomoč. To je bil začetek. Pozneje sem pil, ker nisem imel početi nič drugega in sem hotel vse pozabiti,« je nekoč odkrito priznal Matti Nykänen.
Sotekmovalci se spominjajo, da je alkohol nanj deloval zelo slabo – že po nekaj pijačah je postal neobvladljiv. Po koncu športne poti so se težave le še poglobile. Izgubil je večino zasluženega denarja, prodal tudi svoje kolajne in se preživljal na različne načine. Poskusil se je kot pevec – njegov prvi album iz leta 1992 je dosegel zlato naklado, naslednji trije pa so bili precej manj uspešni. Pesmi je pogosto poimenoval po svojih znamenitih izrekih. Ob koncu devetdesetih let se je znašel v hudi finančni stiski, zato je delal kot natakar, nastopal v nočnih klubih in celo vodil spletno kuharsko stran. Zaradi nasilja je bil dvakrat obsojen na zaporno kazen. O njegovem burnem življenju so posneli film, napisali knjige in izdali celo poštne znamke.