Prvič je skočil pri osmih letih. Za skoke ga je navdušil sošolec Bine Norčič. »Kot otrok Robi ni bil v ospredju. Ko pa je začel skakati na 90-metrski skakalnici, je pokazal izjemen občutek za letenje. Njegova težava je bila v tem, da se je v izsiljevanju rezultata metal po smučeh, zato je velikokrat padel,« ga opiše njegov dolgoletni trener v kranjskem Triglavu in reprezentanci Jani Grilc, ki mu je pogosto pomagal iz krize, ki so v skokih zelo pogoste. Robi poudari, da Grilc skupaj s selektorjema Matjažem Zupanom in Goranom Janusom spada med tri trenerje, ki so najbolj vplivali na njegovo kariero. Ko je pred 23 leti trkal na vrata reprezentance, je bil njegov vzornik Primož Peterka, nekajkrat sta bila tudi cimra, zato ga je večkrat vprašal za nasvet.
Ob debiju v Planici je skočil s sedežnice, da ni zamudil na start
Ne glede na to, v kakšni formi je bil skozi sezono, je v Planici vedno oživel in pokazal najboljše polete, v katerih je neizmerno užival, in tako prebrodil marsikatero krizo. Največje uspehe je doživel prav na letalnici v Planici, kjer je po dvakrat zmagal med posamezniki in z ekipo. V svetovnem pokalu je debitiral leta 1998 na stari Bloudkovi velikanki. Zapomnil si ga je po tem, da se je med vožnjo ustavila sedežnica in je kar po kaskadersko skočil z nje, da je v zadnjem hipu prišel na vrh zaletišča. Na planiški letalnici, ki je bila pred prenovo strah vzbujajoča, je prvič skočil leta 2000. »Pred prvim poletom me je bilo strah kot norca. Ko sem pristal, so se mi tresla kolena,« se prvega srečanja z letalnico v Planici spominja Robi Kranjec, ki je v svoji karieri zmagal na stari in novi letalnici.
Naslednje leto je doživel grozljiv padec, ki pa se ga sploh ne spominja, kar se je izkazalo za dobro, saj ga zaradi tega verjetno ni bilo strah. Tudi tega se ne spominja, da je po prihodu v bolnišnico s petletno deklico igral črnega Petra. Ko skupaj s fanti gleda posnetek, se celo smeji. »Če me kdo vpraša po mojih padcih, mu ga pokažem,« pojasnjuje Kranjec. Imel je srečo, da je bil sneg mehak in jo je kar dobro odnesel. Ob enakem padcu dve leti prej je Rus Valerij Kobeljev končal v bolnišnici hudo poškodovan in v mavcu.
Kranjec je bil pravi magnet za poškodbe. Ni dela telesa, na katerem ni utrpel poškodbe. Ko si je oktobra 2016 poškodoval križne vezi, se mu po operaciji in dolgotrajnem okrevanju nikakor ni uspelo več vrniti na vrhunsko raven. Med okrevanjem je moral okrepiti mišično maso na nogah, s tem pa izgubil lahkotnost, ki je bila njegov zaščitni znak. Že po lanski sezoni je pomislil na konec, potem ko so po operaciji kolena v reprezentanci pozabili nanj. Ni skrival svojega razočaranja nad odnosom do njega. A je vztrajal, vendar pa tudi ta zima ni šla po željah. Uspešno jo je začel z nastopi na tekmah celinskega pokala, saj je bil v Kuusamu tretji, nato pa so se pojavile bolečine v hrbtu in namesto da bi šel na tekme, je ostajal doma.
Vseh 30 let kariere bi ponovil še enkrat
Ponosen je na bilanco športne kariere. Ima štiri kolajne z velikih tekmovanj, sedem posamičnih zmag in osem z ekipo v svetovnem pokalu. V njem je na stopničkah stal 25-krat in še 14-krat z ekipo. »S kariero sem zadovoljen, ponosen sem na svoje dosežke in mirne vesti grem v skakalni pokoj. Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi vse ponovil še enkrat. Ne le uspehov, ampak tudi številne dogodivščine. Težko bi se odločil le za en največji uspeh, ampak v en koš spadajo olimpijska kolajna v Salt Lake Cityju, naslov svetovnega prvaka v poletih v Vikersundu in zmaga v Planici,« pravi Kranjec. Odločitve o upokojitvi sta bili najbolj veseli žena Špela in šestletna hči Pika, ki že tri leta skozi igro trenira atletiko. Robi je najbolj vesel, da se mu ne bo več treba obremenjevati s težo, saj je moral vseskozi paziti nanjo.
Odličen vrhunski športnik je postal tudi zato, ker je odrasel v družini, v kateri ni bilo vsega na pretek. Imel je izjemno voljo in vztrajnost, da se je tudi po porazih vedno vrnil med najboljše. Je sinonim za trdo delo in garanje, saj zase pravi, da ni bil tako nadarjen za skoke kot nekateri drugi. »Z njim sem preživel desetletje. Na začetku sem ga gledal z velikimi očmi. Opazoval sem ga, kaj dela, verjetno tudi posnemal. Bil mi je vzor v pristopu do športa. Ob neuspehu je še bolj trdo treniral, čeprav smo menili, da to ni možno, a je vedno našel pot, da je dodal še kakšno minuto treninga ali se spomnil nove vaje. S tem je pokazal, kako se moraš obnašati v vrhunskem športu,« ga je opisal Peter Prevc, reprezentančni in klubski soborec iz Triglava Kranj.
Po risanki je šel spat
Kljub zvezdniškemu statusu je vedno ostal enak, torej skromen. V Planici je vedno ostal med navijači, tudi več kot uro, da je ustregel vsem njihovim željam. Ob uspehih je bil poln domislic. Ko je Slovenija senzacionalno osvojila bronasto ekipno olimpijsko kolajno v Salt Lake Cityju 2002, je na vprašanje Dnevnika, kako bo proslavil zgodovinski dosežek, odgovoril: »Po risanki bom šel spat.« »Kaj ste bledi, bronasta kolajna bo naša,« je navrgel novinarjem že po prvi seriji ekipne tekme na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu, kjer je Slovenija osvojila tretje mesto, čeprav je bila brez poškodovanega Petra Prevca. Ob porazih ni skrival razočaranja. Takrat smo morali besede vleči iz njega. Vedno je jasno povedal svoje mnenje, ko se s čim ni strinjal, a se tudi opravičil, če je storil napako.
Ima veliko talentov. Po osnovni izobrazbi je frizer, a nikoli ne bo imel svojega salona. Je zelo spreten s škarjami in britvijo, saj je ob stavah za uspehe ostrigel Primoža Peterko in Gorana Janusa. Vseskozi je nadgrajeval svojo izobrazbo in končal srednjo ekonomsko šolo. Njegov hobi je risanje, saj je zelo spreten, in zdaj bo imel precej več časa. Malo je bil aktiven tudi v politiki, v bitki za županski stolček v Kranju je podprl Zorana Stevanovića in bil na lokalnih volitvah izvoljen za mestnega svetnika.
