Za slovenskimi smučarskimi skakalci in skakalkami so odlične olimpijske igre, na katerih so osvojili štiri kolajne, od tega dve zlati ter po eno srebrno in bronasto. Vodilni sili zračne eskadrilje sta bila Nika in Domen Prevc, ki sta zaslužna za praktično vso zbirko, ob pomoči Nike Vodan in Anžeta Laniška na mešani ekipni tekmi seveda.
Njun starejši brat Peter Prevc – v Predazzu je kot član strokovnega štaba v živo spremljal vse uspehe naših skakalcev – pa je še vedno najuspešnejši slovenski skakalec s 24 zmagami v svetovnem pokalu.
Peter, ker imajo ženske prednost, vas prosimo najprej za oceno nastopa Nike Prevc na njenih prvih olimpijskih igrah v karieri.
Nika ima za seboj odlično tekmovanje. Domov je odnesla celo zbirko kolajn. Ker je bila izjemno zahtevna do sebe, je bilo za njo to zelo napornih deset dni, vse kolobocije pa je izjemno prenašala. Na koncu gre domov z odličnimi rezultati, ki so izkazani s kolajnami, in to je vse, kar šteje ta trenutek.
Nekoč ste dejali, da je bila napaka, ker ste se po svoji najboljši sezoni vznemirjali zaradi petega mesta. Po drugem mestu Nike Prevc pa ste dejali, da je dobro, ko ima športnik zmagovalno miselnost. Kako tanka je ta meja?
Izjava, da je pozitivno, da je bila jezna zaradi drugega mesta, je bila prvi odziv nemudoma po tekmi. Takoj po opravljenih skokih je prav, da se malce žreš, kadar veš, da si delal napake in si sposoben več. Pozneje pa se je treba usesti in razmisliti o svojem nastopu. Če si tisti dan naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, in si nimaš ničesar očitati, je treba rezultat sprejeti. Je pa tako, da mlajši ko je športnik, težje je to storiti, a v primeru Nike sem prepričan, da bo to zmogla oziroma je že storila.
Bratu Domnu pa je na veliki napravi uspelo priti do tistega, kar ni niti vam. Zakaj je naslov olimpijskega prvaka še nekaj več?
Zlata kolajna je nekaj več. Veliko večja razlika je med zlato in srebrno kolajno kot med srebrno in bronasto. Domna zelo občudujem in sem vesel zaradi vsega, kar je tukaj dosegel.
Domen že od lanske sezone navdušuje s konstantnostjo, kar je velik fenomen v smučarskih skokih. Kako mu po vašem mnenju to uspeva?
Največja razlika pri njem je ta, da se od lani praktično ni ustavil. Tudi ko je bil na dopustu, ni odklopil skokov. Tisti čas je malce odklopil le tehniko, načina življenja pa ne. Ko je ta podrejen športu, kot smo v Sloveniji že velikokrat videli, to privede do izjemnih uspehov.
V izjavah daje vedeti, da se tudi v prihodnje ne namerava ustaviti.
Res je. Trenutno živi smučarske skoke. Največ na svetu mu ta trenutek pomeni to, da ga ima zrak rad, kot rečemo v smučarskih skokih. To pomeni, da skače daleč in je pri tem srečen. Zato se noče ustavljati in ves čas išče možnosti za napredek.
V Predazzu ste bili član slovenske reprezentance, ki skrbi za razvoj opreme. Tudi tokrat ni šlo brez špekulacij o goljufanju. Kaj lahko poveste o skakalnih čevljih avstrijske ekipe?
Ob diskvalifikaciji nisem bil navzoč v kabini za kontrolo opreme. Tudi naši ekipi se je letos v Saporu že zgodilo, da je bil čevelj prevelik. Takšna stvar je mogoča.
Ampak špekulacije, da imajo čevlje prirejene, so se začele pojavljati že na prvi tekmi v Lillehammerju.
Ne le na začetku sezone, tudi sredi sezone so potekale te debate. Ne le z Avstrijci, ampak tudi Nemci. Še enkrat pa poudarjam, da dokler nisem zraven pri kontroli in ne da bi si vse stvari natančneje ogledal, ne morem komentirati ničesar.
Pred kratkim ste postali tudi predsednik organizacijskega odbora Planice. Kako boste letos izpeljali največji športni dogodek v Sloveniji?
Planica mora ostati najboljši dogodek v Sloveniji. Ne govorim le o športnem dogodku, ampak dogodku na splošno. Gre za prireditev, kamor ljudje zelo radi hodijo. Treba je poskrbeti za obiskovalce in tekmovalce pa tudi delavce, da gredo s tekmovanja domov zadovoljni vsi. To so največji izzivi. Ko pa se v Planici zgodijo Domni oziroma uspehi, je to za organizatorja le še dodaten zagon.
Gre še za eno funkcijo, ki zahteva pojavljanje v medijih. To vam včasih ni bilo pogodu, danes pa ste v tem pogledu povsem drugačni. Kako ste se naučili tega?
Po karieri sem spoznal, da novinarstvo in šport sodelujeta z roko v roki. Zavedati sem se začel, da če nihče ne pove, da si na tekmovanju zmagal, tega nihče ne ve.
Brez pretoka informacij se tudi težko financiraš. Zavedam se, da je to del posla. Sicer je dobro, predvsem ko si športnik, da imaš ob sebi predstavnika za medije, da te malce zavaruje in ti da vedeti, da ne bo nič narobe, če se kdaj zmotiš. Predvsem pa je v športni karieri pomembno, da prideš do spoznanja, da sam najbolje veš, kaj se dogaja. Nato pa moraš priti še do tega, da sprejmeš novinarja, da veš, da ta ni tam zato, da bo naredil škandal, ampak bo prenašal informacije. Po tem spoznanju je zame pogovor z novinarji veliko lažji.
Ali je to tudi po vašem mnenju trenutno ena največjih prednosti Domna Prevca – da mu komuniciranje z mediji ni odveč?
Tudi Domen je imel malce drugačen začetek z novinarji. Zdaj je ugotovil, da je to treba opraviti. Nekako je začel razmišljati v smeri, da če si profesionalen na skakalnici, bodi profesionalen tudi pri teh obveznostih.