Potem ko se je izkazal v vlogi očeta, motivacijskega govorca, svetovalca pri gradnji vetrovnika v Žirovnici in skrbnika za razvoj opreme v slovenski reprezentanci, je januarja postal še predsednik Organizacijskega komiteja Planica, katerega glavna naloga je vsakoletna izvedba finala svetovnega pokala na letalnici. Letos bo zaključek sezone od 26. do 29. marca z novostjo, da bodo na letalnici v Planici prvič tekmovale tudi ženske.
Kaj je pripeljalo do vašega imenovanja na položaj predsednika OK Planica 2026?
Najprej se je med seboj posvetovalo vodstvo Smučarske zveze Slovenije. Nato je njen predsednik Luka Steiner pristopil k meni na tekmi v Bischofshofnu in mi razložil idejo, da bi imeli na tem položaju nekoga, ki je bil v tem športu in je Planico doživel s strani tekmovalca. Zdela se mi je zanimiva, vzel sem si čas za premislek in ponudbo z veseljem sprejel. V čast mi je sodelovati pri takšnem dogodku, kot je Planica.
Imenovanje spada v okvir vizije predsednika SZS Luke Steinerja o vključevanju nekdanjih vrhunskih športnikov v organizacijske in vodstvene strukture slovenskega smučanja.
Da. To je bila njegova ideja, o kateri se je posvetoval z ljudmi okrog sebe, ti pa so jo z veseljem podprli. Slovenija je izjemna organizatorica športnih dogodkov in z veseljem sem del tega.
S Planico ste povezani že vse življenje. Kako jo doživljate?
Lani sem jo prvič kot gledalec in šele tedaj sem jo videl v vsej razsežnosti dogodka, ki je več kot šport. Pred tem sem v Planico hodil le zaradi športa in bil osredotočen zgolj na to, da bom letel čim dlje. Zdaj sem videl, koliko ljudi sodeluje, da se takšen dogodek sploh zgodi. Obenem sem spoznal, koliko čustev je vpletenih, kot je bila lani izjemna Planica s svetovnim rekordom in slovensko zmago v istem dnevu. Opazoval sem odziv ljudi in njihova čustva so pustila pečat, kar mi je dalo misliti, da je to več kot le tekma svetovnega pokala, ampak dogodek, ki zaznamuje leto.
Kako ste se lotili dela predsednika OK Planica, ki ima za glavno nalogo izvedbo tekmovanja za svetovni pokal za letalnici?
Ker vse skupaj še premalo poznam, nisem še klasični vodja. Moja vloga predsednika je za zdaj predvsem promocijska, da predstavljam Planico v javnosti in medijih, zastopam ekipo izvajalcev in stojim za njo. Ekipa je tako velika, da ne morem kar priti in reči, to bomo naredili tako in tako, ampak jo moram najprej spoznati in videti, kako stvari delujejo. Delajo dobro. Ožja ekipa je profesionalna in dela vse leto pod okriljem Smučarske zveze Slovenije, saj skrbi tudi za tekmo alpskih smučark za svetovni pokal v Kranjski Gori. Zraven je še zelo široka planiška ekipa, ki je prostovoljna in združuje vse službe, kot so policija, zdravstvo, redarji, teptači … Ti ljudje so izjemno srčni, predani in uigrani, tako da jim pustiš delati tisto, kar znajo najbolje.
Torej je OK Planica precej večji ustroj, kot ste to videli s položaja tekmovalca.
Nedvomno je ogromen konglomerat. Verjetno si večina ljudi niti ne predstavlja, koliko ljudi in dela je potrebnega, da se zagotovi potrebna sredstva in obenem poskrbi za vse gledalce. Torej za tiste, ki že vrsto let hodijo v Planico, in tiste, ki si želijo od te izkušnje imeti malo več. Za vsakega je treba poskrbeti tako, da je zadovoljen.
Imate kakšne ideje, ki bodo uvedene že letos?
Vizija Planice je znana in splošno podprta. Planico želimo vsako leto nadgrajevati tako, da smo dobri gostitelji navijačem in tekmovalcem. Športniki morajo imeti vse, kar potrebujejo. Za navijače je treba stvari nadgrajevati tako, da se čim bolj približajo tekmovalcem in da vsak doživi Planico tako, kot si jo želi. Nekateri želijo biti v prvi vrsti ob ogradi, drugi želijo stati v ozadju in imeti pregled nad vsem dogajanjem.
Glavna naloga predsednika vsakega organizacijskega komiteja je običajno zbiranje denarja. Je tako tudi pri vas?
Ne. Na srečo je OK Planica postal tako velik ustroj, da ima naloge in funkcije razdeljene med veliko ljudi. Ni le eden odgovoren za vse, ampak so tam profesionalci za marketing, odnose z javnostmi, oglaševanje, organizacijo prometa in druge službe.
Slovenska posebnost je, da bi mnogi radi na dogodek prišli zastonj. Koliko ste že dobili prošenj za brezplačno vstopnico?
Več kot lani, a še vedno jih ni bilo veliko, zato je vse skupaj obvladljivo. So ljudje, ki ne prosijo za brezplačno vstopnico, ampak si želijo kakšen dostop več na prizorišču. Tujci so dejali, da bodo brez težav kupili vstopnico, prosili so me le za informacijo, kje to lahko storijo. Tujci vedo, da je treba kupiti vstopnico za Planico tako kot denimo za koncert. Upam, da se bo slovenska miselnost zastonjkarstva spremenila.
Športni funkcionarji, ki so na pomembnih funkcijah v športnih zvezah, pravijo, de je to poleg redne še ena služba. Koliko časa vam vzame funkcija predsednika OK Planica?
Za zdaj to še ni ena služba, hočem pa biti čim bolj vpet v dogajanje in bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Vaša vizija prihodnosti Planice? Velik izziv bo svetovno prvenstvo v poletih leta 2028, za katero je predvideno povečanje letalnice. Kako se boste lotili tega gradbenega posega?
Lastnik skakalnic je država, OK Planica le najame letalnico za tekmovanja. Vodji projektov v Planici sta Franci Petek in Jelko Gros, ki bosta s sodelavci pripravila vse potrebno, da bo zgrajena največja možna letalnica. Tako se bodo znova premikale meje letenja na smučeh. Glavna vizija je omogočiti čim daljše polete, da se premikajo rekordi. Ko se podre rekord, vsi vidimo, da je mogoče narediti še več. Obenem želimo utrditi položaj prireditelja, ki je spoštovan in priznan.
Obenem je Planica tudi najboljši center za trening na svetu.
Planica je edinstvena. Ni reprezentance, ki ne bi vsaj enkrat ali dvakrat na leto prišla na trening v Planico. Kraft se je minuli teden v Planico pripeljal le za en dan, ker je velika skakalnica še edina v srednji Evropi, ki obratuje. Poleti in pozimi so vse skakalnice odprte za treninge. Na treninge prihajajo tudi smučarski tekači, ki imajo poleti sneg tudi v tunelu. Zraven je še hotel. Tudi turistična ponudba se povečuje in izboljšuje. Ljudje z avtodomi hodijo v Planico vse leto. Čeprav naj pozimi ne bi potovali z avtodomi, je tudi tedaj v Planici parkiranih šest avtodomov, poleti pa je kakšen dan celo premajhna za vse obiskovalce.
Ali vas je glede Planice kaj presenetilo, ste izvedeli kaj, česar niste vedeli?
Niti ne. Ob kakšni informaciji se začudim in po njej še bolj spoštujem Planico.
Po koncu kariere ste si vzeli čas za razmislek, kaj boste počeli. Kako zahteven je bil prehod od športnika do odločitve, kaj boste delali?
Prehod je bil zelo lep. Za pol leta sem se odklopil od vsega, da so se vse misli usedle in se je telo umirilo. Po pol leta je glava sama začela razmišljati in hotela nekaj delati. Na srečo sem dobil klic iz Argete, ali pridem k njim na pripravništvo, saj so imeli poseben program za športnike po koncu kariere in so nam predstavili delo v uspešni družbi. Tam sem bil tri mesece, vmes sem že začel pripravljati motivacijske govore za različne naročnike, v katerih delim svoje izkušnje iz športa. Osnovna nit je povezanost normalnega življenja in športa, ki je zelo na očeh, podjetništvo pa ne, čeprav tudi podjetnik v posle vloži celega sebe, tako kot športnik. To delo mi je všeč in v njem uživam.
Vaša prva funkcija na Smučarski zvezi Slovenije je skrb za razvoj opreme in sodelovanje s proizvajalci. Je delo takšno, kot ste pričakovali?
Lani konec marca sem bil povabljen na prevzem nagrade na Norveško, kjer smo se tri dni več družili z glavnim trenerjem Robertom Hrgoto. Po številnih pogovorih mi je ponudil, da bi prišel k njim na SZS, da bi se ukvarjal z opremo. Delo je zahtevno, občasno tudi nehvaležno, saj nekaj narediš, Mednarodna smučarska zveza pa predlog zavrne. Včasih traja zelo dolgo, da dobiš povratno informacijo od tekmovalcev, saj potrebujejo veliko časa, da vse preizkusijo. Zanimivo je, saj iščeš nove materiale in načine, ki bi pripomogli k napredku, na koncu pa ne veš, ali bo delovalo ali ne. Poleti preizkušamo veliko stvari, pozimi je tekmovalec v ritmu in ga nočem motiti, če nisem prepričan, da bo stvar pomagala.
Ali Slovenci uporabljajo kakšno stvar, ki ste jo vi predlagali in razvijali?
Da, a ne morem razkriti, katero. S takšnimi stvarmi se je nehvaležno hvaliti, saj se vedno najde kdo, ki te bo kopiral. Dogovor je, da o tem ne govorimo preveč. Stvari gredo v podrobnosti. V mojih časih Slovenci morda nismo bili tako pozorni na opremo, kot so bili nekateri tujci. Na morju mi je izkušen gospod dejal: oliva na olivo in dobiš liter olja. Tekmovalec je še vedno glavni, saj mora delati in trenirati, pri opremi pa centimeter tukaj, milimeter tam in skupaj nastane celota.
Je Slovenija po opremi konkurenčna drugim reprezentancam?
Ker je veliko skrivanja, nikoli ne veš, kaj ima konkurenca. Po mojih informacijah smo v nekaterih stvareh pred drugimi, pri drugih pa zelo blizu. Naša velika prednost je, da v Sloveniji premoremo veliko znanja. Predvsem Peter Slatnar zelo dobro pozna ta šport in natančno ve, kaj je treba narediti. Zraven so tudi strokovnjaki iz kakšnega drugega športa, saj poznajo materiale, ki se uporabljajo pri njih ali v kakšni drugi industriji. Vse to vključimo v izdelavo kakšnega prototipa za skoke.
Vpeti ste bili tudi v gradnjo vetrovnika v Žirovnici, kjer ima glavno besedo vaš tast Jože Lavtižar. Kako ste zadovoljni s projektom, ki je pravi raj tudi za druge športe, ne le za skakalce?
Projekt, v katerem sem pomagal kot svetovalec in soinvestitor, je začel delovati. Je že skoraj končan. Včasih smo hodili v vetrovnik na Švedskem, zdaj ga imamo doma. Lanišek, ki je doma na obrobju Kranja, je v 15 minutah v vetrovniku, v katerem opravi trening in je čez dve uri znova doma. Nekdo, ki je iz Salzburga, se mora voziti dve uri v eno smer, a to je še vedno boljše kot prej, ko smo porabili pol dneva, da smo prišli v Stockholm, kjer smo bili nato tri dni. S tem vetrovnikom bodo skoki veliko pridobili pri razvoju tehnike in opreme.
Po informacijah, ki jih imamo, je vaš brat Domen pravi mojster za treninge v vetrovniku.
Imate prave informacije. Domen ima med vsemi skakalci v zgodovini najboljši občutek za zrak. Tudi Robi Kranjec je bil zelo dober, a Domen ga je presegel. V vetrovniku pripravijo naklon, pod katerim piha veter. Manj kot je naklona, težje je lebdeti v zraku. Domnu je uspelo lebdeti na najbolj položnem naklonu najdlje med vsemi, ki so bili tam.
Zanimanja za vetrovnik v Žirovnici je zelo veliko.
Do konca aprila so skoraj vsi termini že zasedeni. V njem že trenirajo skakalci, kanadska reprezentanca ga redno uporablja. Največ ga wingsuiterji (letenje v krilati obleki, op. p.), ki preizkušajo svoje obleke in trenirajo za svoje skoke s pečin. Kmalu bo narejen tudi laboratorij za kolesarje, za katerega je tudi veliko povpraševanja.
Kakšen je vaš pogled na letošnje rekordne dosežke brata Domna in sestre Nike? Kaj imata, da sta še boljša od vas?
Živita za skoke. Glede rekordov sta me oba že prehitela. Imata veliko poguma, da presegata meje, ki jih je v skokih treba prebiti. Nekaj vzora sta imela v meni, predvsem pa so vsem nam starši pokazali, da brez dela ni uspeha, da je treba biti vztrajen. Na treningu vsak dan nekaj dodaš in do konca leta se nabere veliko. V enem dnevu ne moreš narediti vsega, ampak dodajaš malo in malo. Predvsem Domen je v mojih številkah videl velik izziv in cilj, da preseže vse, je imel nekje zadaj v glavi. Tega mi ni naravnost povedal, a je dejal, da želi doseči, kolikor je le mogoče. To je prava miselnost.
Nika je perfekcionistka, ki jo bolj kot zmaga zanima popoln skok?
To počne v navezi s trenerjem Jurijem Tepešem, ki ima podobno miselnost.
Kje so meje Domna in Nike?
Ni jih. Najpomembnejše je, da bosta zdrava. Tudi če bo kakšno nihanje, ne bo nič narobe. Kot navijači smo hitro zahtevni. Domen letos zmaguje serijsko, če bo prihodnje leto drugi, bomo že sitni. Ko si v vrhunskem športu med najboljšimi desetimi na svetu, to že zelo velik uspeh. Po svoji najboljši sezoni sem naredil napako, ko nisem bil več zadovoljen s tretjim ali petim mestom. Ob zmagah je treba tudi uživati in si vzeti uro čas zase, saj bo vse drugo počakalo.
Koliko vam ob vseh zadolžitvah ostane časa za družino?
Vloga očeta je odlična. Sinova sta se navadila, da sem doma. Sprejela sta me, da nisem več tisti, ki pride domov in jima ukrade mamo, ampak tisti, ki pride domov in gremo igrat nogomet. V šport ju ni treba usmerjati. Oskar je star šele štiri leta in zanj je vse še igra. Ludvik, ki hodi že v šolo, bi cele dneve igral le nogomet. Ko prideta iz šole oziroma vrtca okrog 15. ure, se zgodi, da do večera nihče ne gre v hišo, ampak ostaneta zunaj in se igrata. To mi je zelo všeč. Tudi če jaz ne bi bil zunaj na zraku, me potegneta, da ju spodbujam in sem zraven.