Vem natanko, kdaj sem to izrekel. Po prvi zmagi v Zakopanih. Velikokrat sem premišljeval o tem. Ne vem. Zakaj in kako, sprašujem tudi sebe, ker bi to rad delil naprej. Prišel sem vsaj do tega, da sem bil, kot kaže, tako zelo prepričan, da sem pravilno treniral. Tisto skakalnico sem poznal, na njej sem vedno dobro skakal, forma se je dvigovala. Enostavno sem vedel.
Čeprav ste dan prej na treningu skočili le 70 metrov?Ja. S tem nisem imel nikoli težav, ker sem na treningu vedno skakal z zelo slabo opremo, za tekmo sem si puščal veliko rezerve, zato me nikoli ni skrbelo, če sem bil na treningu zadaj.
Da boste zmagali, ste vnaprej vedeli le enkrat ali večkrat?Na začetku sezone nikoli, ker takrat nikoli ne veš, kam sodiš. Sem pa po tem še kdaj čutil, da bom zmagal, ampak na tekmah po božiču.
Kdo je za vas šampion?Adam Malysz. Tako na skakalnici kot izven je bil profesionalen športnik. Petindvajset ur na dan je živel na skoke.
Tudi vi ste bili šampion.Ja, ampak Adam Malysz je bil petnajst let, jaz pa…
Dve leti in pol. Ampak v tistih dveh letih ste se pa zelo izkazali…Bil sem mlad in sproščen. Pa talent sem imel.
Ste se s pomočjo šampionstva v sebi vrnili na vrh?Tisto je bila pa druga zgodba. Do 16. leta sem imel očitno srečo s trenerji, procesom treninga, dozorevanjem… Vse se je izšlo. Očitno so od mojega šestega leta pravilno delali z menoj. Ko sem se vrnil, sem pa jaz načrtno delal. Rekel sem si, da je to samo zame. Da dokažem sam sebi, da zmorem.
Vas tisti padec po tem, ko ste dvakrat osvojili veliki globus, še vedno črviči?Padce imajo vsi. Tudi Adam Malysz je v istem obdobju kot jaz padel, a ne toliko kot jaz. Vseeno je bil stalno prisoten v svetovnem pokalu. Zakaj je prišlo do tega? Takrat sem imel veliko časa za premišljevanje. Nekatere vzroke poznam, nekaterih pa najbrž še ne. Mogoče bo to prišlo z leti.
Nekateri so rekli, da niste imeli pravih ljudi okoli sebe.Zoprno je prelagati vso odgovornost na nekoga drugega. V največji meri sem bil zagotovo kriv sam.
Vam je neprijetno o tem govoriti glede na to, da je minilo že veliko časa?Ja. Ni mi o tem neprijetno govoriti, če vem, komu so moje izkušnje namenjene. Torej predvsem mladim skakalcem in skakalkam. Za v časopis pa to ni. Moji otroci znajo že brati, hodijo v šolo. O nekaterih stvareh raje ne bi govoril.
Zaznamovala vas je tudi medijska izpostavljenost.Dokler sem bil sam, sem jo z lahkoto prenašal. Noben človek ni vsem všeč in nobenega ne marajo vsi. Zdaj imam družino in vidim, kako to vpliva na moje otroke. To je glavni razlog, da sem kdaj raje tiho.
Živimo v svetu – v njem imajo pomembno vlogo novi mediji –, ki lahko človeka povzdigne, a nato tudi uniči. Ste bili vi žrtev tega sistema?To mi je jasno. Mislim pa, da jaz nisem bil žrtev. Ko sem bil sam, to name ni vplivalo ne negativno ne pozitivno. To je del vrhunskega športa. Močno dvomim, da je to kdaj vplivalo name. Saj sem bil kdaj jezen ob kakšnih polresnicah ali zaključkih, k jih nekdo lahko napiše kar tako, ne da bi vprašal. Ampak sem se hitro privadil.
So se preveč vtikali v vašo zasebnost?Kot sem rekel: o nekaterih stvareh nisem hotel in še vedno nočem govoriti. Večkrat mi je kakšen novinar sicer rumenega tiska rekel: »A ne boš povedal? No, prav, potem bomo pa sami napisali.« Dali so mi težko izbiro oziroma sem vedel, da bo v obeh primerih slabo.
Kako ste se odločili?Večinoma nisem povedal. Oziroma sem povedal tistim, s katerimi sem sodeloval dlje časa.
To razumete kot medijsko izsiljevanje?Ja. Ali ni?
Je. Prav zato sprašujem, ker bi se morali tudi mediji pogledati v ogledalo.Ampak ne morem vseh metati v tisti koš.
Oziroma sodobni svet je takšen…Pa vedno težje bo. Zdaj vsi hočejo biti na facebooku, me zanima, kako bo čez dvajset let. Enkrat bo šlo predaleč. Saj malo manjka, da bodo ljudje objavljali, kdaj gredo na stranišče.
Kako se pa vi rokujete z novimi mediji?Se ne. Nimam niti enega računa odprtega na svoje ime. Vem pa, da ena oseba uporablja moje ime. Vem tudi, kdo je to. Šel sem na policijo in vprašal, ali se da človeka izslediti. Rekli so mi, da ni pogojev. In da lahko dosežem le to, da preko vodstva Facebooka izbrišejo račun. Ampak kaj mi pa to pomaga? Saj se da ustvariti nov račun.
Se po vsem, kar se vam je dogajalo v karieri, počutite kot zmagovalec?Zmagal sem, ko sem prišel nazaj na vrh.
Tudi izven tekmovališča ste se spet vzpeli.Vesel sem zase in za svojo družino. Je pa tako, da se življenje še vedno lahko obrne v vse možne smeri. Marsičesa sem se naučil, marsikaj še pride. Takšno je pač življenje.
Bi skakalne reprezentantke na svetovnem prvenstvu v Falunu lahko dosegle več?Četrto leto sem že zraven. Na začetku so me presenečale, zdaj sem pa že navajen, da so pridne, delavne, organizirane in profesionalne. Užitek je delati z njimi. Seveda pridejo problemi, jih rešimo oziroma rešujemo. Na svetovno prvenstvo smo prišli bolj nabrušeni, več smo pričakovali. Tiha želja je bila kolajna. Na koncu se je izšlo, kot se je. Ogromno majhnih kamenčkov je manjkalo od prvega dneva naprej, ko smo prišli v Falun, potem so se majhni problemi kar nalagali.
Zdi se, da so bile punce nad neuspehom v Falunu premalo razočarane.Kajneda? Ali pa so to naredile, ker sezone še ni konec. Morda so si na tak način podzavestno gradile motivacijo. Tudi mi smo jih vseskozi spodbujali, čeprav skoki niso bili takšni, kot so jih prikazovale pred svetovnim prvenstvom.
Tisti, ki ima zmagovalno miselnost, mora razumeti, da se po neuspehu ne more smejati pred kamero.Odvisno. Ne vem, ali se je pred kamero bolj prisiljeno smejati ali jokati. Nismo bili pa v Falunu zato, da bi se navijačem smilili. Tudi za samozavest to ni najbolje.
Ko ste začenjali v svetovnem pokalu, pa tudi pozneje, pri vas ni bilo nobene igre pred kamero?Saj sem bil tako mlad, da o tem nisem premišljeval.
Kar je sijajno.Spontano in simpatično je. Toda vprašajte sponzorje, ali jim je v redu, če delaš klovna iz sebe. Takrat o tem nisem razmišljal.
Sponzorji so vam narekovali, kako naj se obnašate?Ne na grd način. Opozorili so me oziroma mi dajali nasvete. Povedali so, da so to resne stvari, da nam pomagajo in da prosijo, da vrnemo s profesionalnim obnašanjem. Na tak izobraževalni način.
Vas je motilo, ko so vam namigovali, kaj lahko govorite in česa ne?Saj mi nikoli nihče ni rekel, česa ne smem povedati. Kje so meje in kaj lahko in česa ne, sem sam pogruntal. Ko enkrat sedeš za mizo, je pa te stvari treba povedati. Na lep, človeški, pameten način, česar pa takrat nisem znal. Bil sem premlad. Otroška zaletavost je nekajkrat pripeljala do situacij, ki se jim zdaj še sam smejim. Kako sem lahko bil tako otročji.
Rekli so vam tudi, da ne smete imeti dolgih las.Drugi ljudje so imeli več problemov z mojimi lasmi kot jaz. Glavnemu akterju, ki mi je to rekel, nisem zameril. Takrat smo bili na pripravah. Dobil sem informacijo, naj se ostrižem ali grem domov. In sem šel domov. Reakcija je bila malo otročja.
Ampak šlo je za poseg v vašo zasebnost.Pa dobro. Nisem zameril.
Kaj ni bila zahteva, da se morate ostriči, velika neumnost?Takrat so uspehi padali. Šlo je za imidž, za katerega mene ne briga.
Zakaj bi vas pa moralo brigati za svoj imidž?Ja. Ampak kmalu po tem, mislim, da še v isti sezoni, sem se videl po televiziji. Bilo je prvega aprila. Gledal sem se, potem sem šel v kopalnico, prijel čop in ga odstrigel. Rekel sem si, da je to preveč.
Ta zgodba ni nepomembna, saj sporoča: kdo lahko komurkoli govori, kakšen naj bo?Saj to je res. Ampak med ljudmi velja, da je dolgolasec zabit in nesposoben. Tak predsodek imajo. Pa ne bom trdil, da vsi tako mislijo, ampak veliko jih pa.
Zaradi vaše podobe so vas označevali za neumnega?Za neresnega. Ker velja, da so v športu dolgolasci neresni.
Ampak poznamo veliko uspešnih dolgolascev.Tudi jaz jih poznam. Nekateri so mi bili za vzor.
Vam ni neki dolgolasi nogometaš takrat stopil v bran?Se spomnim, ja.
Sta bila z Zlatkom Zahovićem v stiku?Videla sva se sem in tja, ampak ne zaradi tega. Nisva se veliko družila, ker sva imela sezoni v različnih letnih časih. Ko sva bila skupaj, sva se pa vedno dobro razumela. In še vedno se.
Takrat vas je poklical in vam rekel…Ne pusti se!
Pravite, da vas je življenje naučilo, da morate sortirati, katere izjave so bolj iskrene in katere manj. Ne bi bilo bolje, če bi vsak povedal vse, kar misli?Kaj res? Ali upate vse povedati svojemu šefu? Zagotovo ima kakšno slabo lastnost.
Ima.Ne upate. To ne bi bilo ravno najbolj pametno.
Se bom raje vzdržal komentarja. Zdaj ste me našli.Haha, nisem rekel, da je slab človek, ampak ima napake. Tudi jaz jih imam, veliko.
Da morate skrajšati lase, pa se je spomnil Otto Giacomelli?On je bil takrat direktor skakalnih reprezentanc. Ne vem, ali je bila to povsem njegova ideja ali je dobil direktivo. Ampak mi je povsem vseeno. Ker glede tega na nikogar nisem kazal s prstom in tudi ne bom. Nobenih zamer ni. Kvečjemu so mi pomagali, saj sem si rekel, boste že videli! In so videli čez dve leti, ko sem se vrnil. Takrat se je prebudila moja kmečka trma.