V zgodovini slovenskega športa je težko najti posameznika, ki bi bil pri ljudeh bolj priljubljen od Francija Petka. Danes 49-letni nekdanji smučarski skakalec je profesionalno kariero zaključil že pri 24 letih, saj mu takrat novega, škarjastega sloga ni uspelo osvojiti. Po športni upokojitvi se je preizkusil v marsičem, navijačem pa se je najbolj vtisnil v spomin po prvem slovenskem naslovu svetovnega prvaka v smučarskih skokih leta 1991 v Predazzu, čeprav takrat še pod jugoslovansko zastavo.
Aktivnosti na snegu so pri Petku od mladih nog pri vrhu priljubljenih stvari. S prijatelji so na alpskih ali tekaških smučeh na prvem bregu od doma vedno počeli vragolije, česar se z veseljem spominja še danes. Še posebej tistih, ki jih je počel pri skakanju čez kupe snega. To mu je tudi prineslo prvi stik s smučarskimi skoki, saj ga je opazil nekdo iz tamkajšnjega okolja in ga povabil na treninge. Dovoljenja domačega okolja ni potreboval, so pa bili treningi in odhodi na tekme ter priprave od začetka izključno v njegovi domeni. Če se je pravočasno pripravil in ujel odhod, je bil prisoten, če ne, pač ne. Sicer pravi, da bi mama verjetno raje videla, da nikoli ne bi zašel v skoke, a njegovo ukvarjanje z njimi doma nikoli ni bilo predmet debate.
Nošenje zastave izjemna čast
Organizirano je začel trenirati pri enajstih letih in hitro pokazal nadarjenost, čeprav sam pravi, da odstopanja tudi še v mladinski konkurenci nikoli niso resen pokazatelj. »Med mladinsko konkurenco in tisto v svetovnem pokalu je preskok ogromen,« pojasni Franci Petek, ki je v mladinski konkurenci na SP dvakrat prišel do ekipnega odličja. Po uvajalni prvi sezoni v svetovnem pokalu je že v drugi zablestel in prišel februarja 1990 v švicarskem Engelbergu do prve in kot se je izkazalo kasneje tudi edine zmage, ki si jo je delil s Fincem Arijem-Pekko Nikkolo. »Zmaga v svetovnem pokalu pri vsega 19 letih mi je pomenila ogromno. Ko enkrat prideš do zmage v absolutni konkurenci, se dvigne tvoja samopodoba in začneš drugače gledati na svoje sposobnosti. Takrat vidiš, da je možno marsikaj, a da je uspeh odvisen od tvoje prizadevnosti, srčnosti, predanosti in delavnosti. Zame je bilo vse skupaj še toliko bolj posebno, saj sem za seboj pustil tiste, ki so mi bili vzor,« se spominja Petek.
Spoznanje, da je ob zavzetem delu možno vse, je potrdil leto kasneje na svetovnem nordijskem prvenstvu v Predazzu. Petek je takrat na veliki skakalnici pokoril konkurenco in postal svetovni prvak. »Po zmagi v svetovnem pokalu sem si začel postavljati višje cilje, a o naslovu svetovnega prvaka, iskreno, niti nisem razmišljal. Je pa to ena tekma, ko se ti lahko marsikaj poklopi. To odličje je bilo morda bolj kot zame pomembno za slovenske smučarske skoke, saj je Slovenec prvič postal svetovni prvak. Zato se je ustvarila še dodatna evforija. To so izjemni spomini in vesel sem, da mi je bilo dano to doživeti v tej vlogi.« Uspeh Francija Petka je bil v javnosti še dodatno odmeven, ker se je Slovenija bližala odcepitvi od Jugoslavije in samostojni državi. »Celotna klima je bila posebna. Ideja je takrat že nekaj časa zorela, od protestov, referenduma in tako naprej. Mi smo se počutili kot Slovenci, ki nastopamo za Slovenijo. Ob uspehih smo bili ponosni, da smo Slovenci, majhen narod, ki se še dokazuje na mednarodni sceni, a je že lahko povsem konkurenčen. Ta čut smo nosili v sebi.«
Nova velika čast ga je nato doletela že naslednje leto, saj je na prvih olimpijskih igrah za Slovenijo v Albertvillu v Franciji na odprtju nosil zastavo. »Takrat sem to dojemal, da jo pač nekdo mora nositi, in temu nisem posvečal posebne pozornosti. Zdaj, ko gledam nazaj, pa mi je jasno, da je to ena večjih časti, ki te lahko doletijo.« Čeprav je bil Petek v Albertvillu uspešen, je bil eden redkih, ki še niso prešli na škarjasti slog skakanja. Prehoda mu nikoli ni uspelo v popolnosti osvojiti, zato se je hitro odmikal od vrha v svetovnem pokalu. »Življenje prinese, kar prinese. Ni vsak priča tako veliki revoluciji, kot ji je bila moja generacija. To je bila resnično korenita sprememba. Ne gre samo za drugačen položaj smuči v fazi leta. Spremenil se je cel potek skoka, od počepa do najbolj pomembne faze odskoka in nato prehoda v letenje. Tega nikoli nisem osvojil. Osemdeset odstotkov moje generacije tega ni osvojilo. Vsi smo v nekaj letih poniknili.«
Zapisan smučarskemu športu
Nekaj časa je Petek še vztrajal, nato pa pri vsega 24 letih sklenil športno kariero. »Zgodilo se je, ko se je moralo zgoditi. Nikoli nisem izgubljal časa in razmišljal, ali je bilo prehitro in kaj bi bilo, če bi še vztrajal. Začutil sem, da me je na skakalnicah postajalo strah. Ker nisem obvladal škarjaste tehnike, sem doživel kar nekaj grdih padcev, ki ti v glavi pustijo posledice. Dobiš zavoro, porajati se začnejo dvomi. Na tak način pa ne moreš biti konkurenčen. Hkrati opažaš, kako te je konkurenca prehitela in te še vedno prehiteva in dojameš, da je čas za slovo.«
Po športni upokojitvi ni sedel križemrok. Najprej se je preizkusil v vlogi športnega novinarja na novoustanovljeni komercialni televiziji Pop TV. Leta 1998 je diplomiral na temo Sovpadanje občinskih in pokrajinskih meja v Sloveniji, leta 2001 je na temo Vrednotenje rabe zemljišč v slovenskih pokrajinah z vidika kazalcev sonaravnega razvoja magistriral, leta 2004 pa je še doktoriral na temo Spremembe rabe tal v 19. in 20. stoletju v slovenskem alpskem svetu na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Geografskem inštitutu Antona Melika je opravljal prakso, bil športni direktor panoge smučarskih skokov in nordijske kombinacije na Smučarski zvezi Slovenije (SZS), se lotil študija montessori pedagogike in delal kot pomočnik vzgojitelja v montessori vrtcu, bil direktor SZS, danes pa je vršilec dolžnosti direktorja Zavoda za šport RS Planica. »Pisan seznam, po drugi strani pa daje jasno vedeti, da je smučarski šport tisto, kar sem pravzaprav jaz,« zaključi Petek.
