Pod Poncami sta v nedeljo zadnje skoke v karieri naredila Poljak Kamil Stoch in Avstrijec Manuel Fettner, na zgodovinskih sobotnih prvih poletih žensk pa je športu v slovo pomahala Nemka Katharina Schmid. Simpatična skakalka, ki bo maja dopolnila 30 let, si je prvi dan po skakalni upokojitvi vzela čas tudi za daljši pogovor za Dnevnik. Čeprav je doma iz Oberstdorfa, priznava, da je Planica izjemen kraj za zaključek kariere.
V športnem pokoju ste nekaj ur. Kakšen je občutek?
Za zdaj ne zaznavam še nobenih sprememb. Mislim, da bo moralo miniti nekaj časa, da se vsega navadim, in bom potem lahko povedala kaj več.
Sva v Planici, kjer ste bili na svetovnem prvenstvu leta 2023 kraljica skakalnic s tremi zlatimi in eno bronasto kolajno. Je bila tisto takrat najboljša izvedba Katharine Schmid?
Planica ima od svetovnega prvenstva naprej posebno mesto v mojem srcu. Vedno, ko pridem sem, se počutim kot doma. Vse te gore v okolici me navdušujejo, in nato še vsi ti izjemni spomini na svetovno prvenstvo.
Vaš domači kraj Oberstdorf malce spominja na Planico po okolici in z vso infrastrukturo. Bi vseeno lahko rekli, da vam je Planica ljubša od domačega kraja?
Drugače je. Oberstdorf je in vedno bo prvi prostor zame. Tukaj ni nobenega dvoma, to je moj dom. Planica pa pride takoj zatem. Zato sem tudi prepričana, da je bila Planica odlično prizorišče, da končam svojo kariero. Seveda bi si želela, da bi letela tudi na domači letalnici v Oberstdorfu, a končati kariero na eni najbolj slavnih skakalnic na svetu ni slabo.
Če mednarodna smučarska zveza FIS prihodnje leto v ženski koledar vrine vašo domačo letalnico, lahko pričakujemo vašo vrnitev?
Morda maja, ko bo potrjen koledar, začnem priprave na vrnitev. Ne, to je bil le hec. Zadovoljna sem s svojo kariero in odločitvijo, ki sem jo sprejela. Vrnitve ne bo.
Nas lahko, prosim, popeljete skozi vašo izjemno kariero, v kateri ste postali večkratna svetovna prvakinja, dobitnica olimpijskih kolajn in želi še številne druge uspehe?
V svetovnem pokalu sem začela tekmovati, ko sem bila stara petnajst let. Odraščala sem z našim športom. Skozi leta smo skakalke dobivale vse več tekmovanj, več jih je bilo na sporedu na velikih napravah. Imela sem zares odlične trenutke s svojo ekipo in celotno družino smučarskih skokov. Ponosna sem, da sem bila toliko let del tega sveta in pustila pečat. Pol življenja sem posvetila tekmovanju v svetovnem pokalu, za največji uspeh pa si štejem to, da nikoli nisem bila poškodovana.
Odlika velikih je tudi ta, da se znajo posloviti v pravem trenutku. Tudi sami ste v tej sezoni še stopili na oder za zmagovalke. Kako to, da je vseeno napočil čas?
Za menoj je težka sezona, a mi je vseeno uspelo dvakrat osvojiti stopničke. Vedno sem si želela in je bilo zame pomembno, da lahko o koncu kariere odločam sama. Da ta ni prišel zaradi poškodbe ali pa zato, ker ne bi bila več dovolj dobra za tekmovanja na najvišji ravni. Ponosna sem, da sem se tako odločila.
Za konec kariere vam je v Vikersundu uspelo preleteti tudi dvesto metrov.
To je bil eden najlepših trenutkov. Zavedala sem se, da je Vikersund edina priložnost zame v tej sezoni. Že pred prihodom v Planico so me namreč začela premagovati čustva in nisem bila dovolj zbrana za polete. Zato v Planici nisem mogla leteti daleč.
Nam lahko zaupate skrivnost, kako ostati v samem vrhu petnajst let?
Ne gre za nikakršno skrivnost. Imela sem srečo, da sem bila ves čas zdrava, in že od malega sem trenirala z zelo dobrimi trenerji. Prednost je tudi, da sem doma iz Oberstdorfa in mi nikoli ni bilo treba oditi od doma. V Oberstdorfu sem imela vse, kar sem potrebovala za svojo kariero, ves čas pa so bili tako prisotni tudi družina in prijatelji, ki so mi bili v veliko podporo.
Kot najboljša nemška skakalka ste vseeno pustili nekaj izzivov tudi za vaše naslednice. Kako to, da še nobeni nemški skakalki ni uspelo slaviti v skupnem seštevku svetovnega pokala?
Zelo sem se borila za veliki kristalni globus in malce boli, da ga nisem nikoli osvojila. A po drugi strani sem zmagala na toliko drugih tekmovanjih, da to lahko malce pozabim. Morda pogrešam tudi to, da punce še nismo imele priložnosti tekmovati na pravi novoletni turneji z vsemi štirimi prizorišči. A napočil je čas, ko enostavno ne morem več čakati, da se to uresniči. Z ekipo pa smo dvakrat osvojile pokal narodov. Bila sem del tega, tako da nekako poznam tudi občutek po skupni zmagi.
Ker boste šele dopolnili 30 let, niste najstarejši. Kateri so razlogi, da kariero končujete dokaj zgodaj?
Razlogov je več. Kot sem rekla, pol življenja sem posvetila smučarskim skokom. Zdaj se veselim, da bom pozimi ostajala doma z družino. Sredi zime si želim iti smučat in podobno. Malce sem se tudi naveličala tega, da sem v zadnjih letih zares veliko vlagala v ta šport in nazaj nisem dobila več toliko, kot bi si želela. Seveda pa je prisoten tudi vpliv ženskosti. Sem poročena in zagotovo si želim tudi družine.
V zadnjih letih je bila vaša največja konkurentka Nika Prevc. Kako v Nemčiji vidite njo kot tekmico in celotno zgodbo družine Prevc?
Nika je zares izjemna športnica, enako kot vsa njena družina. Vsi Prevci so zares izjemni športniki. Sploh nimam besed, kako opisati to, kar dosegajo. Želim si, da bi nadaljevali v tem slogu.
Imate že načrte za po koncu sezone? Če sem prav seznanjen, ste pridobili licenco za trenerja.
Tako je. Želim si prenašati znanje na mlajše tekmovalce v Oberstdorfu. A najprej si bom vzela čas zase in se odpočila. Sicer pa imam tudi druge hobije. Lani sem naredila izpit za skoke s padalom. V življenju očitno potrebujem ta občutek adrenalina v zraku. Če ga ne bom več uživala v smučarskih skokih, ga bodo zamenjali skoki s padalom.
Trenerstvo v ekipi A vas pa ne zanima?
V tem trenutku si ne predstavljam, da bi se v svetovni pokal vrnila kot trenerka. Zelo me veseli delo z otroki. Ko vidiš njihove emocije ob napredku. Želim si delovati predvsem v okolju, kjer so pomembne preproste stvari v športu. Ko je že dovolj to, da je nekdo vesel, da lahko skače, in ni ves čas vse namenjeno podrobnostim.
To je nekaj, kar je skladno z vašo osebnostjo. Tudi sami ste vedno nasmejani.
Res je. Zame je zelo pomembno, da sem vse to počela s pridihom zabave. Seveda sem veliko trenirala, se borila, a nikoli nisem pozabila na ta zabavni del športa. Predvsem v zadnjih letih sem ugotovila, da je v življenju še veliko več kot le smučarski skoki in da v športu ne smem pozabiti na tisto, zaradi česar sem sploh začela trenirati – to pa je zabava.
Nikoli niste skrivali, da vam po žilah teče prava bavarska kri. Boste konec kariere proslavili z nekaj vrčki piva?
Seveda. Zelo se veselim, da me doma čaka kar nekaj zabav, za katere bom lahko oblekla svoj drindl (bavarska narodna noša, op. p.) in s prijatelji nazdravila z dobrim domačim nemškim pivom.