Smučarski skakalci so tudi v olimpijski sezoni 2025/26 potrdili, da so trenutno edini zimski športniki, od katerih se lahko pričakujejo uspehi in kolajne. Orli so pričakovanja izpolnili in celo presegli, a podroben pogled razkriva tudi lepotno napako. Pod vse uspehe se praktično lahko podpiše Domen Prevc, ki je imel sicer tudi nekaj asistence v Anžetu Lanišku, preostali člani zračne eskadrilje pa so razočarali.
Domen Prevc (skupno 1. mesto v svetovnem pokalu) – 10: Vedno strogi ocenjevalci pri Dnevniku smo morali popustiti. Če denimo v preteklih letih najvišje mogoče ocene za izjemno sezono nismo dali niti kolesarju Tadeju Pogačarju (pa bi mu jo lahko), nas je Domen Prevc letos v celoti prepričal. Sezona praktično brez napake, v njej tekmecem ni prepustil niti drobtinice. No, če bi bili zares strogi, bi mu morda lahko odbili desetinko ocene, ker je na olimpijskih igrah v Predazzu na srednji napravi ostal brez kolajne. A ob dejstvih, da je postal tretji slovenski skakalec z velikim kristalnim globusom, da je olimpijsko zlato osvojil na veliki napravi in na mešani ekipni tekmi, postal svetovni prvak v poletih ter osvojil tudi zlatega orla, smo mu enostavno prilimali desetico.
Anže Lanišek (skupno 5. mesto v svetovnem pokalu) – 8: Domžalčan, ki bo aprila dopolnil 30 let, je ponovno potrdil, da je tip skakalca, ki vedno vsaj delno upraviči visoka pričakovanja. Na 29 tekmah svetovnega pokala je petkrat skočil na zmagovalni oder. Trikrat je zmagal in bil še dvakrat drugi, kar so dosežki za pozitivno oceno. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je sposoben še veliko več, in tega se zaveda tudi sam. Njegova težava je ta, da do tekem pristopa preveč čustveno. Dobri skoki ga sicer ponesejo, a ga že manjše napake še bolj potrejo. Čeprav je bil večino leta na treningih v domači Planici celo boljši od Domna Prevca, pa je na tekmah zaradi svojega pristopa preveč nihal. Na skakalnicah, ki so mu zelo ljube, je brez težav skočil tudi na sam vrh, na nekatera prizorišča pa je že prišel v takem razpoloženju, da se je vedelo, da rezultatskega presežka ne bo. Znova je razočaral tudi na posamičnih tekmah olimpijskih iger, a se je oddolžil na mešani ekipni tekmi, kjer je bil pravi steber reprezentance in si je z zlato kolajno uresničil otroške sanje.
Rok Oblak je edino lepo presenečenje
Timi Zajc (skupno 27. mesto v svetovnem pokalu) – 3: Odlike nekdanjega svetovnega prvaka so nam vse dobro znane, a na letošnjih tekmah niso bile vidne. Še vedno je zanesljivo tretji mož reprezentance, a to bolj zato, ker ni pravega pritiska od zadaj. Zaradi nekoliko višje rasti je bil delno tudi žrtev novih pravil. Ko se je na novoletni turneji končno zdelo, da se je z novo opremo spoprijateljil, in je v Oberstdorfu skočil na drugo mesto, ga je povsem iz tira vrgla naknadna diskvalifikacija na tej tekmi. Zaradi svojeglavosti je po nesrečni situaciji ob koncu koledarskega leta 2025 povsem izgubil motivacijo in po tekmah svetovnega pokala hodil bolj po principu, morda se izide, če ne, pa tudi nič narobe. Nekoliko višjo oceno si je zaslužil zadnji dan v Planici, ko je v pogovorih v mešani coni izžareval motivacijo za naslednjo sezono, da se vrne na sam vrh.
Rok Oblak (skupno 40. mesto v svetovnem pokalu) – 6: Njegova končna uvrstitev sicer ne odraža pozitivnosti, ki smo jo prepoznali pri njem. Član kluba iz Žirov je izkoristil priložnost, ki si jo je priboril s trdim delom. Prvo leto je bil stalnica na tekmah svetovnega pokala, najboljši rezultat pa je s 16. mestom dosegel v Willingenu. Predvsem je odličen sopotnik v ekipi, saj je vedno nasmejan, ne išče pozornosti in je zadovoljen že z malim. Letošnja sezona je zagotovo dobra motivacija, da tudi v naslednji še napreduje.
Drugi del reprezentance je močno razočaral
Žiga Jančar (skupno 61. mesto v svetovnem pokalu) – 3: Mladi skakalec iz Dola pri Ljubljani velja za veliki up slovenskih skokov. Svoj naziv je upravičil v poletnem delu, ko je bil na tekmah velike nagrade celo dvakrat četrti. Prehod v zimo se mu je povsem ponesrečil in tudi na tekmah nižjega ranga ni našel poti iz krize. Dvanajst točk svetovnega pokala za 19. mesto na eni tekmi v Saporu je veliko manj, kot bi tekmovalec njegovega kova lahko dosegel.
Žak Mogel (skupno 67. mesto v svetovnem pokalu) – 2: Zaradi skromne forme celotne reprezentance B in drugega dela reprezentance A je dobival veliko priložnosti na tekmah svetovnega pokala, ki pa jih ni izkoristil. Na koncu je zbral le pet točk svetovnega pokala, kar je manj kot v preteklih letih. S 25 leti ni več najmlajši in bo moral dobro premisliti, kaj si želi v prihodnje.
Lovro Kos (brez točk svetovnega pokala) – 1: Enostavno sezona za pozabo. Že poleti je začel pod pritiskom, ker je lovil četrto olimpijsko kvoto za slovensko reprezentanco. Tudi zimsko sezono je začel na tekmah svetovnega pokala in se ni niti enkrat uvrstil med dobitnike točk. Ko se je vedelo, da ne bo potoval na olimpijske igre, smo pričakovali njegov izbruh ob padcu bremena, a do njega nikakor ni prišlo. Težave s prebojem v finalno serijo je imel tudi na celinskem pokalu. Zagotovo uganka za trenerski štab, kako ga pripeljati nazaj na raven, ki jo je kazal pred leti, ko je tudi zmagoval na tekmah najvišjega ranga.
Selektor Robert Hrgota – 8: Velenjčan, ki bo očitno nadaljeval delo selektorja, se je spet izkazal, kako odlično zna voditi šampione. A ocena trenerju se ne da po vrhunskih izidih najboljšega posameznika. V letošnji sezoni se je povsem izgubila moč ekipe, kar se je najbolj videlo na finalu v Planici, ko se slovenski orli niso borili niti za uvrstitev na stopničke na klasični ekipni tekmi. Domen Prevc je bil vse leto v tako dobri formi, da trenerja praktično ni potreboval. A ker je bil najmlajši Prevc tako dober, si enostavno visoko oceno zasluži tudi Hrgota, saj Domen ni sam prišel v takšno formo, ampak ima zasluge za to tudi selektor s svojo ekipo.
