Na nedavno binkoštno nedeljo je bil trikratni olimpijski prvak prisoten na dogodku v kraju Bischofsgrün na skrajnem severovzhodu Bavarske. Dva dni se je z nasmehom fotografiral z vsemi obiskovalci, mladim skakalcem, ki so tekmovali na revialnem tekmovanju, je delil nasvete in četudi tega ni imel v načrtu, si je brez večjih težav vzel kar nekaj minut časa za pogovor z nami. Edina želja je bila, da pogovor teče v nemškem jeziku, čeprav je v svoji bogati karieri intervjuje dajal tudi v angleškem jeziku. Čeprav se v medijih veliko ne izpostavlja več, je v svet smučarskih skokov še vedno zelo vpet. Tudi zato, ker se s skoki ukvarja njegova 14-letna hčerka Greta, sam pa pravi, da jih še vedno rad spremlja predvsem zaradi sebe.
Ali nam zaupate, kakšno je življenje skakalne legende v pokoju v Nemčiji?
Moje življenje je povsem normalno. Kot vidite sami, me sicer številni še prepoznajo, saj moja športna zgodovina vseeno še ni tako davna, sicer pa živim povsem normalno življenje.
Je za vas udeležba na takšnih dogodkih nujno zlo ali nekaj, v čemer uživate?
To je moj vsakdan. Doma v Oberwisenthalu imam svoj hotel, kamor gostje prihajajo zgolj zato, da se lahko z menoj fotografirajo. Zagotovo imam tudi jaz kdaj slabši dan in nisem tako nasmejan, a takšnega življenja sem se povsem navadil.
Pustiva zdaj vaše zasebno življenje in pojdiva k smučarskim skokom. Za začetek ne moreva mimo škandala z manipulacijo z dresi, ki se je zgodila na svetovnem prvenstvu v Trondheimu. Kakšen je vaš komentar?
Moje mnenje je takšno, da je bil to vrh ledene gore in nekaj, kar se je moralo zgoditi. Že pred tem dogodkom je bil praktično na vsakem tekmovanju kdo diskvalificiran in je vse skupaj postalo domala normalno. To, kar so naredili Norvežani, je bilo zagotovo še korak več v nepoštenosti, a nekaj, kar se je nekako moralo zgraditi. Novi pristop z rumenimi kartoni se mi ne zdi pravi za rešitev problema.
Kar sami ste preskočili na naslednjo temo. Zakaj vam posodobitev pravil ne ustreza?
Moje mnenje je, da so nova pravila premalo stroga in se ne bo spremenilo veliko. Moj predlog je, da bi diskvalifikacija takoj pomenila tri tekme prepovedi nastopanja, kar bi pomenilo veliko več strahu pri tekmovalcih. Rumeni karton je zgolj opozorilo in bodo tekmovalci še vedno hodili po robu. Če že delamo primerjavo z nogometnimi pravili, bi moralo potem obstajati vsaj pravilo za direktni rdeči karton, če bi bila odstopanja v opremi tako huda, kot so to naredili Norvežani v Trondheimu. Rumeni karton po mojem mnenju ni rešitev.
Ko ste bili sami na najvišji ravni, se s takimi stvarmi niste obremenjevali.
Takrat je bil to še drugačen šport. Veliko več je bilo poudarka na samih skokih. Seveda smo tudi mi že imeli določena pravila in opremo, a to, kar se dogaja zdaj, ni dobro za šport. Skoki imajo ta hip veliko preveč pravil in premalo kontrole.
Kakšno je bilo rivalstvo med posameznimi nacijami?
Ta obstaja od nekdaj. Vedno si nekoga želel premagati bolj kot drugega. Mi Nemci smo vedno nekako bili bitko z Avstrijci, a prav posebno zadovoljen nisem bil niti, ko me je premagal kakšen Slovenec. Najbolj se spominjam boja s Francijem Petkom na svetovnem prvenstvu v Predazzu, kjer je on postal prvak, jaz pa sem se moral zadovoljiti z bronom.
Koliko se na vas obrača nemška javnost, da bi podali nasvet, kako priti do zmage na novoletni turneji, kjer ste slavili štirikrat, zdaj pa Nemčija že 23 let čaka na novega skupnega zmagovalca?
Pričakovanja o novem zmagovalcu že dolgo niso bila tako visoka kot v letošnji sezoni, ko je Pius Paschke nanizal že pet zmag pred turnejo in je nanjo prišel kot velik favorit. A novoletna turneja je za Nemce za zdaj kot zakleta. Nekako podobno, kot je bilo petdeset let prisotno mnenje, da nihče ne more zmagati na vseh štirih postajah, nato pa je prišel Sven Hannawald. Po njegovem uspehu se je na naslednika znova čakalo skoraj petnajst let, nato pa se je zgodilo dvakrat zapored. Zelo težko je govoriti, zakaj Nemci ta trenutek ne morejo zmagati. Upam, da se bo to zgodilo kmalu in nato nekajkrat zaporedoma.
Ko ste nastopali v svoji zadnji sezoni svetovnega pokala leta 1995/96, je začel blesteti Primož Peterka. Ali ste kot uveljavljeni šampion takoj prepoznali novega?
V tistem obdobju je prihajalo veliko novih odličnih tekmovalcev in starejši smo hitro vedeli, kateri bodo zelo dobri. Kariero so v tistem obdobju začenjali Primož Peterka, Simon Ammann, Adam Malysz in drugi mladinci, ki so že bili sposobni skočiti na oder za zmagovalce. Kot starejšemu tekmovalcu, ki je zaključeval kariero, mi je bilo že takrat lepo videti, da prihaja nova generacija, ki bo še naprej bila zanimive bitke.
Ker ste očitno dobri v prepoznavanju talenta, kakšna je vaša napoved za nemške smučarske skoke? Mladinske kategorije so v krizi.
Nemčija je vedno imela veliko skakalnih talentov, trenutno pa res ni nikogar, ki bi izstopal. Adrian Titel v pretekli sezoni ni začel slabo. Osvojil je točke svetovnega pokala in je morda eden teh, ki bi lahko napredovali. Ni nadnaravni talent, ampak zagotovo lahko še napreduje. Potrebuje le čas.
Kakšno prihodnost napovedujete svoji hčerki Greti, ki je stara 14 let in prav tako trenira smučarske skoke?
Zelo sem vesel, da je v tem športu, ne nalagam pa ji prav nobenega pritiska. Želim si, da vztraja, potem pa bomo videli, kam jo bo to prineslo.
Ste veliko prisotni v njenem procesu treningov?
Rad jo spremljam na treningih in tekmah, a celoten proces prepuščam trenerjem, ker je tako najbolje. Če me vpraša za kakšen nasvet, ji z veseljem odgovorim, a tega je malo.
