Domžalčan Lanišek, član SSK Mengeš, je zablestel na začetku minule sezone z drugim mestom v Visli in tretjim v Kuusamu, nato pa je bil do konca zime zelo stabilen brez velikih nihanj. V skupnem seštevku svetovnega pokala je končal na 15. mestu, zbir 543 točk pa je večji, kot jih je osvojil v vseh prejšnjih sezonah skupaj. Lanišek, ki ga prijatelji kličejo Žaba, je karanteno preživel v družbi dekleta Nastje in sina Ijana.
Lanišek se ni odzval na izziv Schlierenzauerja
»Malce je bilo nenavadno. Treniral sem v gozdu in na travniku za hišo, ko je padal dež, pa v dnevni sobi. Da sem vaje delal pravilno, je občasno preverjala Nastja. Med koronakrizo sem se povsem izklopil, nisem spremljal družbenih omrežij, telefon sem uporabljal zgolj za najnujnejše klice in občasno na njem odigral kakšno igrico,« je povedal Anže Lanišek.
V minuli sezoni je postal vsestranski skakalec, saj se dobro znajde v vseh vremenskih in vetrovnih razmerah. Sloves najeksplozivnejšega skakalca v slovenski ekipi je nadgradil z očitnim izboljšanjem tehnike. Ker ni spremljal družbenih omrežij, se ni odzval na izziv Avstrijca Gregorja Schlierenzauerja, ki je na balkonu iz počepa preskočil letvico na višini 131 centimetrov. Na izziv 30-letnega Tirolca je najodločneje odgovoril njegov športno upokojeni rojak Thomas Diethart (senzacionalni zmagovalec novoletne turneje 2014), ki je s krajšim zaletom sonožno preskočil 152 centimetrov.
»Ne vem, kako visoko bi skočil, ker tega nisem nikoli meril. Če bi se dobro pripravil in tehniko za preskok ovire izbrusil do popolnosti, bi lahko skočil 140 centimetrov visoko,« je dodal Lanišek, ki je ostal zvest tradiciji, da za svoj rojstni dan (20. april je dopolnil 24 let) ne prireja velikih zabav. »No, nekaj pregrehe je bilo. Dekle mi je speklo torto, od prijateljev pa sem dobil še tiramisu,« je priznal Lanišek in pogled že usmeril v novo sezono. »Za uspehe ne bo dovolj, če bom zadržal sedanjo raven skokov, ampak bo treba vse skupaj spraviti na še višjo. Želim se uvrščati višje kot le med najboljših deset. Vsega skupaj se moram lotiti preudarno, sproščeno in ne smem riniti z glavo skozi zid, da ne pride do napak, kakršne so se zgodile v olimpijski sezoni 2018.«
Jelar premagal težave s koleni
Žiga Jelar je uspeh kariere dosegel prav na zadnji tekmi sezone, ko je bil v Lillehammerju drugi, družbo mu je na odru za zmagovalce delal Timi Zajc na tretjem mestu. »Sanjsko glede na to, da sem sezono začel povsem na repu celinskega pokala, končal pa skoraj na vrhu svetovnega pokala. S tem je bilo poplačano trdo delo. Vseskozi sem verjel, da sem lahko med najboljšimi v skokih, a so mi poškodbe preprečevale, da bi vzletel. To je bilo tako, kot bi me nekdo z vrvjo vseskozi vlekel nazaj,« pripoveduje 22-letni Žiga Jelar iz Spodnje Besnice pri Kranju.
Njegov hitrejši vzpon med najboljše so preprečile poškodbe kolen. Na enem je imel težave s hrustancem, na drugem z vezmi in meniskusom, a jih ni odpravil z operacijo, temveč s številnimi vajami za stabilizacijo in prejemom matičnih celic. Na kolena posebej pazi, zato se izogiba daljšemu teku, ker jih po njem ne more pokrčiti ali pa se v njih nabira voda. Za Jelarja, ki je lansko sezono končal na 28. mestu v svetovnem pokalu (200 točk), je znano, da dobro izkoristi ponujene priložnosti.
Med koronakrizo ni ležal doma, ampak je bila karantena zanj zelo produktivna. Pomagal je pri urejanju okolice domače hiše, saj se dobro znajde tudi pri gradbenih delih. Je študent drugega letnika menedžmenta v športu na fakulteti za organizacijske vede v Kranju in tudi odličen glasbenik. Nedavno je predstavil svoj glasbeni prvenec, avtorsko skladbo Prijatelji, za katero je posnel tudi videospot.
»Čas, ko bi lahko poležaval, izkoristim za glasbo. Harmoniko sem se začel učiti pri petih letih in 15 let hodil k učitelju Janezu Habjanu. Naredil sem tudi nižjo glasbeno šolo. Pri igranju kitare sem samouk, občasno obiskujem tudi ure petja. Na vseh področjih, s katerimi se ukvarjam, skušam biti najboljši,« je poudaril Jelar, ki ima glasbeno konkurenco kar v slovenski ekipi. Timi Zajc namreč obožuje narodno-zabavno glasbo in odlično igra harmoniko, a še nista združila moči.
»Nimam cilja, da bi se zaradi izdaje albuma zaprl v studio. Glasbe ne delam na silo, ampak jo ustvarjam po navdihu. Podobno kot skoki je tudi glasba del mojega življenja in me sprošča,« je dodal Jelar. Njegov stric je Matjaž Zupan, nosilec srebrne olimpijske kolajne z ekipo v Calgaryju 1988, nato pa trener. »S stricem se pogosto slišiva, vendar se o skokih skoraj ne pogovarjava. Če po tekmah vidi, da sem poklapan, mi nameni kakšno spodbudno besedo,« je končal Jelar.
