Olimpijski moto »pomembno je sodelovati, ne zmagati« je v zadnjih letih tlel v telesih številnih amaterskih skakalcev, ki svoj prosti čas, dopust in še marsikaj žrtvujejo, da skoraj vsak konec tedna od začetka decembra do konca marca pomagajo izpeljati tekme v smučarskih skokih. Te namreč niso izvedljive brez predskakalcev, ki sicer za svoje delo prejmejo minimalno žepnino.
Navadno gre v skakalno razvitih državah za skupino mladih tekmovalcev, ki pridno trenirajo za svoje uspehe, v Nemčiji pa so ustvarili profesionalno-amatersko ekipo, ki je mednarodna, od samega začetka pa so v njej prisotni tudi slovenski skakalci. Pravzaprav je eden izmed ustanoviteljev skupine, ki si je nadela ime VIP Strauss Club (Strauss v nemščini pomeni noj), nihče drug kot izvrstni slovenski kolesar Primož Roglič, ki je bil nekoč smučarski skakalec.
Ime dobili zaradi podobe na papirnati kartici
»Ne vem točno, katerega leta se je zgodilo. Vem pa, da je bilo na poletih v Oberstdorfu, ko nemška smučarska zveza (DSV) ni mogla zagotoviti dovolj predskakalcev in je morala povabiti skakalce z Norveškega. Takrat je k meni pristopil Rudi Tusch in me vprašal, ali bi prevzel vodenje posebne skupine, da se težave ne bi nikoli več ponovile,« se zametkov današnje ekipe spominja trener Michael Schmidt. Danes 58-letni ljubitelj smučarskih skokov je sprejel izziv, a se je odločil za mednarodno pot.
Že na naslednji tekmi v Klingenthalu je zbral svoje ljudi in v skupini skakalcev sta bila tudi Primož Roglič in Miran Zupančič, danes pomočnik Roberta Hrgote v slovenski reprezentanci. »Ko smo zvečer sedeli v hotelu za mizo, smo gledali papirnate kartice, ki so naznanjale znamenitosti, ki si jih je mogoče ogledati v okolici. Tako smo imeli na mizi denimo kartico tehniškega muzeja in še nekaterih drugih znamenitosti. Ko je Primož Roglič zagledal noja s povsem rdečimi očmi kot znamenitost bližnjega živalskega vrta, je nemudoma dejal, da sta to logo in ime naše skupine. Med menoj in Primožem je bila od prvega dneva odlična kemija, zato je še danes poleg mene skrbnik skupine na družbenem omrežju facebook,« se Schmidt spominja trenutkov izpred petnajstih let, kot bi se zgodili včeraj. Tudi dneva, ko mu je priljubljeni Rogla sporočil, da bo skoke zamenjal za kolesarstvo, se spominja enako živo: »Rekel sem mu, da je zmešan. Zdaj pa vsi vemo, kaj je dosegel.«
Nekdanji člani skoraj v vseh ekipah
Primož Roglič je svoje olimpijske sanje dosanjal v Tokiu, ko je celo postal olimpijski prvak v vožnji na čas. Rogla pa ni edino znano ime, ki je povezano s klubom »nojev«. »Za nas je denimo še lani skakal tudi Simon Ammann. Predvsem pa se sam lahko ozrem po trenerski tribuni in začutim veliko spoštovanja od vseh. Praktično vsaka reprezentanca ima v svojih strokovnih vrstah nekoga, ki je bil nekoč tudi član naše ekipe. Denimo trener Avstrije Andreas Widölzl je skakal z nami, pa trener Kento Sakujama, ki je šef japonske ekipe danes, in še številni drugi. Tam, kjer delo predskakalcev opravlja naša ekipa, se čuti velika mera spoštovanja do nas, saj vsi vedo, da gre za odgovorno delo, ki ga vedno opravimo korektno,« številne zanimivosti s ponosom razkriva Michael Schmidt, ki ima za vse svoje člane posebna navodila.
»Nekateri pravijo, da smo amaterska skupina. Sam sem mnenja, da smo še bolj profesionalni kot drugi, saj vse skupaj delamo z izjemnim zanosom. Ker je skupina tako dobro povezana med seboj, so moji fantje pripravljeni temu delu podrediti svoje življenje. Da so lahko del skupine, vzamejo dopust in si prilagodijo življenje. Moj pogoj za vsakega novega člana je, da se pri delu zabava. To se mi zdi zelo pomembno. Tudi sam imam doma veliko podjetje, a predskakalska skupina je postala moje življenjsko delo.«
Italijani so ga povsem razočarali
Zaradi svoje uveljavljenosti je skupina predskakalcev pod vodstvom nemškega šefa v dvajsetih letih pomagala praktično po vsem svetu. »Naša ekipa je na tekmah v zadnjih letih pomagala v Švici, Nemčiji, Avstriji, ZDA, celo na Norveškem so nas prosili za pomoč in na koncu smo bili letos še na Švedskem. Niti enkrat nismo prejeli pritožbe, da dela ne bi opravili korektno. V vsem obdobju sem imel tudi veliko še bolj norih fantov, kot so trenutno ti, ki delujejo v zadnjih letih,« nemški trener s ponosom pojasni, kako uveljavljena je ekipa.
Povsem pa spremeni ton govora, ko beseda nanese na prihajajoče olimpijske igre. Praktično vsi člani ekipe so se nadejali, da bodo lahko enkrat v življenju del največjega športnega dogodka na svetu. »Tudi v Predazzu smo velikokrat pomagali in bili vedno primerna skupina. Zdaj, ko bi se številnim lahko uresničile sanje, pa ne več,« z veliko jezo pove 58-letnik, ki je v Willingenu zadnji konec tedna zadnjič stal na trenerski tribuni v vlogi vodje skupine.
»Že pred seznanitvijo, da ne bomo nastopali v Predazzu, sem sprejel to odločitev. Še bom pomagal pri nekaterih stvareh, a iz ozadja. Sam sem sicer olimpijske igre doživel v Lillehammerju, ki so moj najlepši spomin v življenju. To so bile prave igre in vse na enem mestu. Že sama ideja iger v Italiji mi ni všeč, a smo se jeseni še vseeno pogovarjali o našem delu. Nato nisem dobil nobenega odgovora več, le pred dnevi sem nekako izvedel, da so se odločili, da bodo delo opravljali neizkušeni avstrijski tekmovalci. Že na novoletni turneji smo v Innsbrucku videli, kako težavno je to delo, saj so kar štirje padli in eden se je huje poškodoval. Ko so uvideli, da so morda naredili napako, so nas skušali znova angažirati, a takšnega odnosa si ne zaslužimo,« je zelo razočaran Michael Schmidt.
Odločitev organizatorjev so s težavo sprejeli tudi vsi slovenski člani ekipe, saj so številni vztrajali pri tem delu prav zaradi iger v Predazzu. »Priložnost se nam je ponujala že v Pekingu, a jo je uničil covid. Še štiri leta sem vztrajal, saj sem bil nekako prepričan, da bom v Italiji del olimpijskih iger. Vseskozi resno opravljamo delo in se prilagajamo. Imel sem rezerviran celo ves letni dopust, da bom lahko 14 dni prisoten v Predazzu, zdaj pa bom ostal doma,« razočarano pove Jošt Sušnik, ki je stalni član ekipe že zadnjih sedem let, drugače pa ima svoje podjetje z avtokozmetiko. Na papirju se izpolnitev sanj številnim lahko izpolni čez štiri leta, ko bodo igre v francoskih Alpah, a to pomeni še štiri leta odrekanj. »Dobro moram razmisliti, ali je vredno, saj na koncu lahko znova ostanem brez vsega,« še pripomni izkušeni slovenski predskakalec.