Kako je prišlo do sodelovanja
z eno najuglednejših svetovnih
športnih televizij?

Glavni komentator David Goldstrom me je prvič poklical sredi lanske sezone, ko smo bili v Willingenu. Takrat sem bil že določen za vodjo slovenske olimpijske delegacije, zato sem se mu zahvalil in odklonil sodelovanje. Kasneje sem na vse skupaj kar malce pozabil. Pred to zimo me je poklical še enkrat ter mi rekel, da si me še vedno želi na sokomentatorskem mestu. Nato smo se usedli in dogovorili. V delu zelo uživam.

Z dolgoletnim komentarjem
Davidom Goldstromom se odlično dopolnjujeta. Po slišanem je moč
sklepati, da ste imeli vrhunsko
strokovno usposabljanje.

Hvala za pohvale, a resnica je, da kaj veliko usposabljanja nisem imel. Sem človek, ki mi javno nastopanje ne povzroča težav. Poleg tega sem pri komentiranju skrit za kamero, zato sem lahko še bolj sproščen. Najtežje trenutke doživljam, ko se zapletam v tehničnih podrobnostih, ko ne poznam pravega izraza še v slovenskem, kaj šele angleškem jeziku. Sicer pa je David zelo umirjen, prilagodljiv in ima ogromno izkušenj. Vse manj si skačeva v besedo. Zelo sem mu hvaležen, ker me je v tako kratkem času ogromno naučil. Čutim, da na svetovnem prvenstvu od mene pričakuje še boljšo natančnost, da bova v medsebojnem dopolnjevanju še bolj homogena.

Že kot športnik ste bili vselej pozitivni, to odliko ste prenesli tudi v komentiranje. Ste takšni tudi v zasebnem življenju?

Sem. Prepričan sem, da če si človek zastavi visoke, a realne cilje, jih lahko uresniči 99 odstotkov ljudi. Sčasoma ugotoviš, da so porazi vredni več, če jih znaš seveda pravilno prebrati, kot zmage, od katerih se naučiš precej manj. Moj življenjski moto je, da ko se nekaj zgodi, pri čemer nimam vpliva, za tem ne bom jokal. Če si žalosten in tečen, se boš počutil slabše. Kar je bilo, je bilo in gremo naprej. Rad iščem napredek, nove ideje in rešitve.

Kako v novi vlogi gledajo na vas posamezne reprezentance in kakšen je odziv stroke in gledalcev na vaše komentiranje?

Delam za britanski in mednarodni Eurosport, ki ima sicer ogromno programov v drugih jezikih, kjer ne slišijo angleške verzije. Zato nekoliko bolje čutim odziv na svoje delo šele v zadnjih dneh. Največ informacij mi daje David, ki pravi, da je gledalcem všeč moj pozitivni odnos do športa. Vesel sem tudi, da ne slišim pritožb nad znanjem angleškega jezika, pri katerem imam nedvomno še rezerve. Pravzaprav šefi pri izgovorjavi imen in priimkov bolj popravljajo Davida, medtem ko jaz teh težav nimam. Doslej sem napačno izgovarjal le eno ime, in sicer Andreasa Küttla. Dobrega prijatelja sem preimenoval v Kitla, zato me vselej poduči, kako se izgovarjajo priimki z umlautom. Ves čas komentiranja se trudim, da nisem pristranski ter da ne rečem nečesa, v kar nisem prepričan. Če mi že kaj takšnega uide, povem, da se mi nekaj zdi, a v to nisem prepričan. Zelo dobro namreč poznam skakalce in si ne želim, da bi kdo prišel do mene in mi očital, da nakladam.

Kako usklajujete vse funkcije?

Zelo sem zaseden. Najbolj naporni so vikendi, ko moram spremljati vse tekme v smučarskem teku, nordijski kombinaciji in smučarskih skokih, ki jih poleg vsega tudi komentiram. Ko se kdaj dve tekmi prekrivata, mi je še težje. Zavedam se namreč, da prej, ko na socialnem omrežju objavim novico, večji odziv bo imela.

Na eni strani hitite z objavljanjem informacij, na drugi strani nudite strokovne razlage. Kakšno pa je vaše mnenje o poglobljenih temah in intervjujih?

Socialna omrežja nudijo osnovno informacijo, nikoli jih nisem jemal kot zanesljivi vir. Vedno objavim, kje se je nekaj zgodilo, kaj se je dogajalo in kdo je kaj dosegel. To so novice. Ne maram ekstremov razširjenih novic, o katerih je moč brati v marsikaterem športnem časopisu. Ne zanima me, da je bil devetkratni svetovni prvak, ki ga obožuje ves svet, peti. Mene zanima le, da je bil Valentino Rossi peti. Povsem drugače je na Eurosportu, kjer skušam gledalcem s svojim znanjem približati smučarske skoke. Je pa res, da če so v enem dnevu tri tekme, to pomeni, da se moram zbrati za dvesto skokov, kar je zelo naporno. Rad imam poglobljene teme in intervjuje, saj od vas pričakujem strokovnost in zanesljivi vir informacij.

Slišati je, da ste zelo ambiciozni.
Do kod sežejo vaše ambicije?

Vedno sem si želel v tujino, najbolj v Mednarodno smučarsko organizacijo. Toda zgodba se nikoli ni obnesla tako, kot bi si želel. Še pod vodstvom nekdanjega šefa svetovnega pokala Walterja Hoferja sem pred desetimi leti opravil izpite za delegata, kar je nekakšna vstopna točka v FIS. Prvo resnejšo ponudbo sem od zdajšnjega direktorja Sandra Pertila prejel lani, ko mi je ponudil, da bi prevzel vodenje pokala FIS, se pravi tretje lige. Žal je bila ponudba takšna, da je nisem mogel sprejeti. Čeprav je FIS podjetje s sedežem v Švici, je bil ponujen honorar vse prej kot švicarski. Glede na to, da sem študiral marketing in sem nekako ves čas povezan z mediji, si želim ves zimski šport dvigniti na višjo raven.

Kako?

Največji problem zimskih športov je, da jih je moč spremljati le po televiziji. Lani so Američani naredili študijo, da televizijo gleda toliko odstotkov prebivalstva, kolikor je njihova starost. S tega naslova dobite odgovor, da le 20 odstotkov dvajsetletnikov gleda televizijo. Šport jim moramo predstaviti skozi druge kanale. Upam, da bo FIS, ko bo po sezoni 2024/25 dobila nazaj medijske pravice od Infronta, naredila v tej smeri korak naprej. Mladim je treba zagotoviti spremljanje prek telefonov, česar zimski športi ne nudijo. Osebno bi se zgledoval po dirkah motoGP ali formule 1, kjer je moč spremljati tekme prek aplikacij, ki nudijo ogromno podatkov in so seveda plačljive.

Kakšno vlogo ima v smučarskih skokih tehnični delegat?

Je član žirije, v kateri so vodja tekmovanja, tehnični delegat in njegov pomočnik, ki skrbi za pripravo skakalnice in komunicira s trenerji. Včasih sem tehnični delegat, ki je v stolpu skupaj z vodjo tekmovanja, ali njegov pomočnik, kot sem bil prejšnji konec tedna v Romuniji.

Prav tekma v Romuniji je bila antireklama smučarskih skokov, saj je Ema Klinec na svoj skok čakala kar 20 minut, kar gledalce odganja od spremljanja. Morajo biti tekme izpeljane za vsako ceno?

Če sem po bitki general, lahko ocenim, da bi bilo bolje, če bi izpustili kvalifikacije, saj sta bili na tekmi le dve skakalki več, kot jih tekmuje v finalu. V Romuniji je močno pihalo, ni bilo pa nevarno. To poudarjam, saj je varnost najpomembnejša, na drugem mestu pa so enakovredni pogoji za vse tekmovalce. Poleg tega so tekme zavarovane in moraš dati tehtni argument, zakaj si jo odpovedal. Tehnični delegat se je po tekmi tolkel po glavi in si očital, kaj smo storili. A morate vedeti, da smo zunanji šport, zato kdaj pride tudi do takšnih napak, kakršne smo delali v Rašnovu.

Kako uspešni ste znotraj FIS v boju za pravice športnikov?

Športniki so zame najpomembnejši člen verige. Delo opravljam od leta 2017, izvoljen pa sem bil za nov štiriletni mandat. Ob mojih začetkih smo bili športniki vključeni zgolj v komitejih, kjer smo le dvigovali roko in so nas vsi preglasovali. Na mojo pobudo so nas vključili v odločevalske organe, na kar sem zelo ponosen. Vključen sem tudi v vse skupine, ki odločajo o smučarski skakalni opremi, saj so ugotovili, da moje mnenje šteje. V času koronske krize sem bil denimo leto in pol vključen v ekspertno covidno skupino, v kateri so poleg mene sedeli le zdravniki. Moram pa poudariti, da vse funkcije znotraj FIS opravljam pro bono.

Danes bosta v Planici dva slovenska vrhunca. Kakšna je vaša
napoved ženske ekipne tekme
in moške posamične na srednji
skakalnici?

Slovenski skakalci so prišli na največjo tekmo dobro pripravljeni. Lahko imamo tri skakalce na zmagovalnem odru, lahko nobenega. Vrh je zgoščen, vsak potrebuje nekaj športne sreče. Pri ženskah se je po poškodbi Urše Bogataj v ekipi malce podrlo. Držim pesti za njih.