Tekma smučarskih skokov ni končana, dokler skakalcev v ciljni areni ne preveri, premeri – kontrolor opreme. Poljakinja Agnieszka Baczkowska pri dekletih to delo opravlja že enajst let, »zaslovela« pa je na nedavnih olimpijskih igrah, ko je na tekmi mešanih ekip zaradi nepravilnih dresov razveljavila dosežke kar petim skakalkam. Tako so brez možnosti za kolajne ostale ekipe Avstrije, Nemčije, Japonske in Norveške. O materialih, iz katerih krojijo drese, smo se pogovarjali z dvema »insajderjema«. »Diskvalifikacije so vselej mogoče. Toda v naši ekipi pred vsako tekmo preverjamo drese in druge najpomembnejše stvari. Drži pa, da smo vsi na tanki liniji glede opreme. Tekmovalcu ne bo nihče sešil premajhnega dresa! Ostati pa hočemo v merah, saj so pravila jasna in jih je treba spoštovati. No, kdaj se to tudi ne posreči povsem, je kak centimeter preveč. Če nisi na tej meji, v svetovnem merilu ne obstajaš. Tako pač je,« priznava Gašper Berlot. Robert Kranjec pa se ob tem vrne k olimpijskemu dogajanju: »En dan prej na tekmi deklet ni bilo nobene diskvalifikacije, naslednji dan pa kar pet. To je vrglo slabo luč na olimpijsko tekmo.«
Šteje le tekma
Pred uradnim začetkom tekmovanja skakalci napravo preizkusijo na ogrevanju, v poskusni seriji. Bi bilo mogoče že takrat preverjati tudi opremo in se s tem izogniti neprijetnostim na tekmi? Kranjec razloži, zakaj to trenutno še ni mogoče. »Tekma je tekma, trening pa je nekaj drugega. Na treningu nihče ne preizkuša opreme in takrat se tekmovalci lahko po skakalnici zapeljejo tudi v pižami. Če bi preverjali drese in drugo opremo v poskusni seriji, bi se tekmovalci lahko preoblekli in bi na tekmi nastopili v povsem drugačni opravi. Treba jih je preizkusiti po skoku, ki šteje za uvrstitev.«
Načeloma je za opremo zadolžen sam skakalec in tudi on ob kakršni koli nepravilnosti nosi odgovornost ter je soočen s posledicami. Poleg diskvalifikacije ga čaka tudi javna graja. »Na tekmah je treba kombinezone nenehno popravljati, šivati. To je raztegljiv material, delno sestavljen iz pene. Nekateri tekmovalci pa tudi tvegajo in oblečejo večji dres. To je potem njihova odgovornost,« razkrije Kranjec.
Berlot dodaja nekaj podrobnosti, na katere so kontrolorji najbolj pozorni: »Ko govorimo o dresu, se mora ta telesu tesno prilegati okoli boka. Tam mora biti ničla. Enako velja še pet centimetrov gor in dol od medenice. To je najbolj splošno pravilo. Dolžina hlačnice na dresu mora biti enaka dolžini noge športnika. Upoštevati je treba še raztezanje, krčenje dresa. Nad in pod boki je dres narejen na dovoljene tri centimetre tolerance pri moških in na štiri centimetre pri dekletih.«
Velikost skakalnice ni pomembna
Velikanka. Planica bo tretja skakalnica zapored, ko se bodo tekmovalci merili v smučarskih poletih. Planiška velikanka je posebna zgodba, tam se leti tudi več kot 240 metrov. A kar zadeva drese, jih Kranjec v svoji delavnici v Kranju pripravlja kot za vsako drugo skakalnico: »Dresi so enaki za 90-metrsko skakalnico in za polete, nobenih razlik ni.« Je pa dres za skakalce kar potrošna roba. »V povprečju ima tekmovalec na sebi isti dres en ali dva vikenda. Po našem dogovoru in po pogodbi reprezentanco dresi stanejo toliko, kot stanejo blago in zadrge. Prej so plačevali tudi za delo, a zdaj je druga zgodba,« pravi nekdanji svetovni prvak v poletih.
Materiali, iz katerih šivajo drese, so prav tako zanimiva zgodba. Zgoraj elastan, vmes pena, sledi notranja plast. Je to lahko tudi znanost, lahko bogatejše ekipe tukaj naredijo več kot druge in svojim tekmovalcem prinesejo odločilno prednost? »Ekipe z več denarja si lahko privoščijo več materiala in tako dobijo več možnosti za testiranje. Vsak tekmovalec posebej izbere material in tudi barvo dresa, ki mu najbolj ustreza. Ne bi pritrdil, da se tukaj ustvarja bistvena prednost. Tu smo povsem konkurenčni. Pomembneje je, da naredimo dres, ki je dobro skrojen in se prilega telesu,« pojasni Berlot.
Do litra natančno
Zračna prepustnost dresov je danes že določena do litra natančno. »Ja, dovoljeno je 40 litrov. Ko dobimo material, bi moral biti ta ravno prav gost, da prepusti 40 litrov zraka. Občasno iz tovarne dobimo tudi material, ki je manj prepusten, in takrat moramo tkanino raztegniti, preden gre na kontrolo. To naredimo tik pred skokom, ko dres pomerimo s pomočjo naprave, ki meri prepustnost materiala. Preden tekmovalec skoči, to preverjamo. Potem je na kontroli vse, kot mora biti,« dodaja nekdanji nordijski kombinatorec.
Koliko proizvajalcev se ukvarja z izdelavo materiala za drese? Je sploh mogoče izbirati? Imajo bogatejši kaj, česar si revni ne morejo privoščiti? »Proizvajalec mora zagotoviti predpisano prepustnost dresov. Letos imamo vrhunski material, s prepustnostjo so bile težave v prejšnjih letih, ko se je naročevalo vsepovprek. Teh naročil sam nisem vodil, to ni bila moja krivda,« pravi Kranjec. Vse reprezentance blago naročajo pri istem proizvajalcu? »Proizvajalca sta dva, eden je iz Švice, drugi v Nemčiji.«
Lahko se zgodi, da Kranjec v šivalnico dobi novo balo, pa ta ni enaka prejšnji. »Odstopanja so, vendar ne bistvena. Povsem enakega materiala v dveh serijah izdelave ni mogoče zagotoviti. A to so finese, ki jih občutijo le najboljši skakalci v polni formi. Če bi lahko naročili več metrov blaga, bi bili dresi nedvomno bolj podobni drug drugemu. Tako naročamo sproti, naročamo ga, ko gre proti koncu.« Se z opremo še na veliko eksperimentira ali smo v varnem območju, kjer so pravila dokončna? »Takšna, kot so pravila, tako delujemo. Poskušamo izvleči, kolikor je mogoče. Med sezono se sicer tudi eksperimentira. A potem je spet odvisno od posameznega skakalca, ali mu sprememba ustreza ali ne. Pravila je postavila mednarodna smučarska zveza FIS in mi se jih držimo,« odgovarja rojeni letalec.
Pol ure v delavnici
Koliko časa pa skakalci preživijo pri Robertu, koliko se ukvarjajo z opremo? »Skakalci naročijo drese, in ko imajo čas, pridejo k nam v delavnico. Pol ure na enega, uro. Odvisno od tega, kdo kaj vmes ugotovi in kaj želi preveriti.« Krojači meritve še zmeraj opravljajo s šiviljskimi metri ali gre danes že vse prek računalnika? »Najprej s šiviljskim metrom izmerimo športnika v bokih, v pasu. Zatem na telesu začrtamo točke in se odločimo za toleranco v centimetrih. Merimo telo in merimo dres. Vanj je v pasu našit trak. 'Gurtna', ki je neraztegljiva,« o tehnični opremi v delavnici v Kranju začne Berlot.
»Ne vem, kako bi lahko z računalnikom skrojili kombinezon. Kombinezoni so iz več delov, ene mere fantom jemljemo s šiviljskim metrom, nekaj z navadnim metrom. Računalniških programov za to nimamo. Kombinezon je narejen za vsakega posameznega tekmovalca,« doda Kranjec.
Lovro Kos, denimo, pa si drese šiva sam. »To je odvisno od vsakega posameznika. Ima svoj kroj, sam si šiva drese in to ni nič posebnega. Če mu to ustreza, če mu čas dopušča, sem vesel tudi sam. Ne vidim nobene težave,« zaključi Robert Kranjec. »Včasih se na drese in na kroje ni gledalo tako podrobno, zadnja leta je to res umetnost. Lažje je, če imaš doma človeka, ki je nenehno v tem poslu in lahko kroje dresov sproti prilagaja. Na koncu v A-ekipi pregledam drese skakalcev pred uporabo,« piko na i pristavi Berlot.
