Domen Prevc je za veliki uspeh moral uprizoriti sanjski drugi skok, da je premagal Japonca Rena Nikaida, s tretjim mestom pa je še enkrat več na teh igrah navdušil komaj 19-letni Poljak Kacper Tomasika. 26-letni as iz Selške doline je v manj kot letu dni združil naslove svetovnega prvaka, svetovnega prvaka v poletih, olimpijskega prvaka, zmagovalca novoletne turneje in je na odlični poti, da osvoji tudi veliki kristalni globus. Tako kot na skakalnici je v Predazzu znova blestel tudi pred medijskimi mikrofoni.
O tem, kaj mu pomeni naslov posamičnega olimpijskega prvaka.
Ne razmišljam o tem, kaj je drugače med posamično in ekipno kolajno. Obe sta zlati in obe pomenita veliko. Te se mogoče veselim bolj le zato, ker mi je uspel tak fantastičen drugi skok.
O tem, kaj mu je šlo po glavi med prvo in drugo serijo, ko je bil na drugem mestu.
Nič posebnega. Rekel sem si naj uživam, saj nimam priložnosti biti vsak dan na olimpijskih igrah. Ker je imel Ren Nikaido veliko prednost sem si si rekel, to kar se zgodi, se zgodi. Osredotočil sem se na naloge, ki jih imam in to je to.
O tem, kako je doživel trenutek, ko Ren Nikaido ni dosegel zelene črte za zmago.
Po svojem skoku sem vedel, da sem zadal velik izziv in da zna biti še zanimivo. Ves čas sem se zavedal, da je zlata posamična kolajna zares nekaj posebnega in ko je bil Ren nekoliko prekratek za zmago sem si rekel: »No pa je to res nekaj posebnega!«
O čem je razmišljal na zmagovalnem odru.
Na stopničkah se meni vedno zavrti film vse od otroških let, ko sem začel trenirati smučarske skoke. In nato, ko sem bil v najstniških letih in sem prišel nekako zraven, a so mi ves čas govorili, da ne bom tako dober kot moj brat. Nato pa se stvari začnejo sestavljati, ko kreneš v pravo smer. Zelo sem vesel, da se to trdo delo potem poplača na tak način. Upam da sem lahko inspiracija tudi mladim, da vidijo, če za nekaj vsak dan delaš res trdo in daješ maksimum, potem se stvari začnejo sestavljati.
O tem, da je sedaj po dosežkih presegel svojega brata Petra Prevca.
To je zame le potrditev, da se s trdim delom lahko doseže velike stvari. Zame je velik dosežek, da sem presegel tudi svojega brata, a to ni tisto, o čemer razmišljam. Meni je bolj pomembno, da sem sebi dokazal, da s trdim delom lahko dosežem velike stvari. Predvsem pa bi rad poudaril, da ta zlata kolajna ni ne nagrada zame, ampak za celotno slovensko ekipo. Veliko ljudi je garalo in delalo. Rad bi izpostavil Janija Grilca, ki je z menoj delal tudi v času, ko nisem bil najboljši. On resnično živi za ta šport in vlaga vanj več, kot bi mu bilo potrebno. Hvaležen sem za vse takšne ljudi, ki delajo tako trdo, da jaz lahko opravljam svoje delo.
O veselju s svojo družino.
Tokrat so na prizorišču bili moje dekle (Špela Ravnik, op.p.), Oče Božidar, brata Peter in Cene ter sestra Ema. Mami je doma, Nika pa se pripravlja na svoje tekmovanje. Ti objemi domačih so vedno nekaj posebnega. Predvsem pa sem vesel, da s tem veseljem in uspehom lahko svojima staršema vrnem nekaj, kar sta ona naredila za vse nas. Odreči sta se morala toliko stvarem, ker nas je pet otrok, vsak je treniral svoj šport in smo imeli vsak svoj ritem. Onadva sta nas vedno vozila na treninge, si vzela veliko časa in da jima lahko vrnem na tak način, je nekaj najlepšega.
O svojih kljukicah, ki jih dela ob doseženih uspehih.
Zlata olimpijska kolajna je zagotovo vrh. To je vrh. V športu ni več kot biti olimpijski prvak. Še posebno pa mi je ta kljukica všeč, ker sem do nje prišel z tako dobrim drugim skokom. Da s takim drugim skokom osvojiš zlato kolajno je res fantazija in si želiš le tako nadaljevati naprej.
O tem, če je bil finalni skok eden najboljših v sezoni.
Lahko bi rekel, da je bil eden boljših.
O slovenskih navijačih v Predazzu.
Neverjetno, da jih je tako veliko. Kot sem slišal vstopnic ni bilo dobiti lahko, tekme pa so bile razprodane. To pomeni, da so to res pravi navijači, saj so morali vstopnice nakupiti že jeseni, ko ni bilo še nobenih teh uspehov. Zares sem vesel, da so nas prišli podpirati v takem številu in tudi njim kapa dol.
O Renu Nikaidu in Kacperju Tomasiaku, ki sta si z njim delila zmagovalni oder.
Z Renom Nikaidom ne govoriva veliko, saj njegovo znanje angleščine ni najboljše. V Kacperju pa vidim mladega Poljaka, ki ima znova tisto pravo moderno tehniko skakanja. Je še zelo mlad in verjamem, da ima pred seboj še izjemno kariero. Predvsem pa te fante vidim praktično vsak dan. Vsi res trdo delajo in sem vesel, da sta tudi onedva prišla do teh uspehov na teh olimpijskih igrah. Vedno mi je v veselje, ko je nekdo dober, ki se za dosežke zares trudi in veliko stvarem odreka. Ren je denimo ves čas od doma in je zagotovo zelo težko, tako da sem zares vesel zanj.
O tem, da so imeli številni skakalni šampioni do sedaj na olimpijskih igrah težave, sam pa je prvak postal na svojih prvih.
Na olimpijske igre sem prišel predvsem uživati in ohranjati tega otroka v sebi. Saj ne rečem, da nisem sem prišel po kolajne, ampak ves čas sem ohranjal to igrivost. Ves čas sem si govoril, da naj le uživam. Kot otrok nisem verjel, da lahko to dosežem in je zame bilo dovolj že to, da sem tukaj. Ko pa v glavi zložiš še to, da sem v tej sezoni že dosegel veliko uspehov, potem pa tudi možgani lažje prenesejo ves pritisk.
O tem, da je po Mattyju Nykänenu postal drugi skakalec v zgodovini z vsemi možnimi posamičnimi zlatimi naslovi v smučarskih skokih.
O teh rekordih ta trenutek ne razmišljam. Morda bom o tem razmišljal čez deset let. Sicer pa sem tak človek, da me uspehi ženejo naprej. Jaz si želim izkoristiti ta zagon in motivacijo za naprej. Tudi v teh trenutkih imam v glavi že nekaj idej, kaj lahko popravimo za naslednjo sezono, da bom še boljši. Moja želja vedno je skakati čim dlje in biti boljši. Sedaj ko mi stvari uspevajo, si tega želim še bolj. Nekako vem, da ne smem zaspati na lovorikah in moram delati naprej, vsi ti dosežki pa me dodatno motivirajo.
O tem, kdaj je začutil, da lahko postane olimpijski prvak.
Že v petek zvečer sem nekako čutil, da bi sobota lahko bila moj dan, če se vse stvari nekako sestavijo, kot sem si želel. Vse sem imel načrtovano za to tekmo, da bo telo polno energije, da bodo noge eksplozivne, glava na mestu in telesna teža prava. Veliko enih podrobnosti, ki ti že pred tem dajo vedeti, da si maksimalno pripravljen in potem moraš le še tehnično narediti skok, da si tam, kjer si želiš biti.
O tem, kje bo hranil olimpijsko zlato kolajno doma.
Nimam posebnega za svoje nagrade. Vse ostale imam v omari. Za tole pa bi morda najraje videl, da bi jo v svoje roke vzel kakšen muzej in jo razstavil z napisom: »Trdo delo vse poplača.« Res si želim, da je moja zgodba lahko navdih tudi drugim.
O ciljih za ekipno tekmo dvojic.
Rad bi naredil tri takšne skoke kot je bil finalni na posamični. Gre za zelo zanimiv format, prisotnega bo veliko uživanja in se je zelo veselim. Verjamem da se tudi Anže Lanišek znova lahko sestavi skupaj. On mora le verjeti v to, da zna in zmore. Na mešani ekipni tekmi je že pokazal, da zna in verjamem, da bomo znova vsi lahko uživali v eni lepi tekmi.
