Skakalni svet je zamenjala za delo v bolnišnici, vseeno pa svojo prvo ljubezen še vedno podrobno spremlja.
Leta 2021 ste zaključili skakalno kariero. Kaj počnete danes?
Po olimpijskih igrah 2018 sem potrebovala počitek in sama pri sebi sem vedela, da se bom vrnila v šolske klopi. Sem zelo študiozna oseba in cenim izobrazbo. Od nekdaj me je zanimala medicina. Postati zdravnik ni najlažje in je tudi finančno zelo težko dostopno. Po sezoni 2018 sem se z zaročencem (Torin Yater-Wallace, nekdanji smučar prostega sloga, op. p.) preselila v Kolorado. Po olimpijski sezoni moje koleno ni bilo v optimalnem stanju, dogajale so se tudi spremembe na trenerskih mestih. Po dobrem letu premora sem znova začela trenirati in skakati, preizkusila sem se tudi v vlogi trenerke najmlajših.
Toda poleti 2019 so se začele bolečine v hrbtu.
Čeprav sem si vzela nov odmor in se nato poskušala še enkrat vrniti, sem imela decembra 2019 operacijo na hrbtu. Vse skupaj je izhajalo iz mojega padca leta 2013, a smo ves čas pozornost namenjali le kolenu, ki sem si ga takrat najhuje poškodovala. Na srečo je bila operacija uspešna in sem znova poskušala, a je prišel covid. Izgubila sem vse sponzorje. Seveda me je še vedno podpirala smučarska zveza, ni pa bilo več prihodkov od Red Bulla in nekaterih drugih mojih sponzorjev. Vse v povezavi s skoki je izgubilo smisel, zato sem leta 2021 zaključila kariero. Ker je blizu mojega doma univerza za medicinske sestre, sem si dejala, da je to tisto, kar želim početi. Letos mi je uspelo diplomirati.
Kot vrhunska športnica ste zaslužili kar nekaj denarja in vam izobraževanje za zdravnico vseeno ne bi smelo predstavljati prevelikega zalogaja.
Res sem hvaležna za vse priložnosti, ki sem jih imela kot smučarska skakalka. Imela sem izjemno podporo, a moja kariera je bila zares vrhunska le na začetku. Po poškodbi kolena se nikakor nisem mogla vrniti na vrh in to je vplivalo tudi na finance. Zaradi poškodb imaš nekaj časa izgovore za slabše rezultate, a če jih tudi čez nekaj let ne začneš dosegati ponovno, te sponzorji začnejo zapuščati. Ko sem izgubila sponzorje, sem bila stara 25 let in to je že čas, ko razmišljaš o tem, da moraš na drugačen način zaslužiti denar za preživetje. Na srečo šola tukaj ni bila tako draga. Predvsem pa je delo medicinske sestre v Ameriki zelo dobro strukturirano in lahko hitro napreduješ. Če nadaljuješ izobraževanje, lahko prideš le eno stopničko nižje, kot če bi bil zdravnik. To je zame nov izziv.
Je pri vašem novem delu kaj podobnosti s smučarskimi skoki? Predvsem imam v mislih adrenalin in odločitve v trenutku.
Da, je kar veliko podobnosti. Predvsem zato, ker delam v urgentni ambulanti in se dogajajo ravno takšne stvari, kot ste jih omenili. Velika podobnost je tudi ta, da si ves čas v pogonu in si posameznik znotraj ekipe. V tem sama vidim največjo podobnost. Ves čas je treba razmišljati in sprejemati odločitve. Prav tako se je treba učiti in to je še nekaj takšnega, kar povezuje moje delo s športom, s katerim sem se ukvarjala.
Ste s tem povsem obrnili nov list v življenju ali vas srce še vedno vleče k skokom?
Čeprav sem se umaknila iz skakalnega okolja, po drugi strani poskušam z njim ostati povezana. Spremljam dogajanje, tudi med službo, ker delam v nočnih izmenah, velikokrat spremljam tekme v živo. Stik ohranjam tudi prek družbenih omrežij. Ker pa živim v Koloradu, na skakalnici nisem več prisotna. Če bi se vrnila v Park City, bi bila skoraj zagotovo vpeta tudi v treniranje. A k odločitvi, da sva s partnerjem v Koloradu, je pripomoglo še nekaj pomembnega. Biti trener ni dovolj donosno za življenje v Ameriki. Kot sem dejala, sem se naveličala teh obdobij z nerednimi prihodki.
Kako to, da vas ni bilo na letošnjih olimpijskih igrah v Italiji, saj je za Američane znano, da svoje nekdanje šampione radi promovirajo tudi po koncu kariere? V Predazzu ste postali tudi svetovna prvakinja.
Nihče me ni povabil, a tega tudi nisem pričakovala. Če bi sama pokazala interes, bi bila tam, a tega nisem storila. Oditi na olimpijske igre kot tekmovalec ali nekdo, ki dela za ekipo, se sliši kot nekaj izjemnega. A ko to enkrat izkusiš na svoji koži, ni nič posebnega. Po drugi strani pa moram povedati, da sem v življenju veliko potovala in trenutno sem res rada doma in živim v svoji rutini. Nimam nikakršne želje po dolgih potovanjih v Evropo.
Se morda olimpijskih iger izogibate tudi zaradi dejstva, da vam na njih ni uspelo uresničiti športnih sanj?
Imela sem res velike sanje in cilje, da osvojim olimpijsko kolajno, ki je ameriškim športnikom izredno pomembna. Bila sem svetovna prvakinja, kar je bilo neverjetno, a v ZDA ne pomeni veliko. Potem smo znova pri sponzorjih. Ko enkrat sodeluješ s podjetjem Nike ali si obraz znane verige s kosmiči, ti vsi dajo vedeti, da šteje le olimpijska kolajna. Nihče ti tega sicer ne pove v obraz, a pričakovanja hitro začutiš in nato z njimi živiš celotno olimpijsko obdobje. Olimpijske igre tako še danes spremljam z nekoliko težkim srcem, saj sem bila zelo blizu in hkrati zelo daleč od uresničitve svojih sanj.
Ni pa naslov svetovne prvakinje leta 2013 edino, kar vas uvršča v zgodovino skokov. Ste prva zmagovalka tekme za svetovni pokal za ženske in prva skupna zmagovalka tega tekmovanja.
Spomini na kariero so izjemni. Imela sem priložnost potovati po svetu kot zelo mlada tekmovalka. Danes se zelo rada spominjam potovanja na svoje prvo svetovno prvenstvo v Libercu. Bilo je izjemno, saj sem bila stara komaj 15 let. Potem smo skakalke končno dobile svetovni pokal in šlo mi je odlično, ob meni pa je bila tudi super ekipa. Vse je delovalo vrhunsko. To so bili najboljši trenutki mojega življenja. Ne le zato, ker sem zmagovala, ampak ker je bilo vse plod ekipnega dela. Danes se vse skupaj zdi kot neko drugo življenje.
Bi lahko tisto prvo sezono svetovnega pokala za ženske primerjali z današnjimi?
Neverjetno je, koliko je ta šport napredoval v tem času. Tudi ko pogledam sebe. Po poškodbi sem se poskušala vrniti na staro raven, a to ni bilo več dovolj. Prišla je Sara Takanaši in nato vse Slovenke, ki so napredovale z neverjetno hitrostjo. Trenutna raven skakanja je zares visoka. Sicer je Nika Prevc dominantna, a zdaj je v svetovnem pokalu 20 skakalk, ki lahko skočijo na oder za zmagovalke. V mojih najboljših časih to ni bilo realno. Če bi bila zdaj v svoji najboljši izvedbi, nisem prepričana, da bi bila konkurenčna najboljšim.
V Kranju ste bili prva skakalka, ki je trenirala z enakega naletnega mesta kot najboljši skakalci – to zdaj večkrat slišimo tudi pri Niki Prevc. V ZDA je znana tudi zgodba Lindsey Vonn, ki si je večkrat želela tekmovati z moškimi. Ste tudi vi takrat tako razmišljali?
Ne, nikoli nisem želela tekmovati z moškimi. Razumem fiziko in vem, da ženske potrebujemo več naletne hitrosti. Vedno sem si le želela tekmovati na enakih napravah kot moški. Tudi Lindsey Vonn je večkrat dejala, da bi želela tekmovati na enakih prizoriščih. Spomnim se, ko smo v svetovnem pokalu ženske končno dobile priložnost, da smo lahko tekmovale v Oslu in Lillehammerju na velikih napravah. To je bilo nekaj izjemnega. Želela sem si tudi leteti na smučeh, a tega nisem doživela. Danes mi je najtežje spremljati, a tega ne mislim v slabem smislu, da imajo dekleta toliko tekem na velikih napravah, ki so bile tudi moja specialiteta.
Ste se zaradi vsega naštetega kdaj spogledovali z morebitno vrnitvijo?
Kot rečeno, je trenutno moja največja težava, da živim zelo daleč od Park Cityja. Če bi bila bližje, bi najverjetneje znova poskusila, a nato vedno pride tudi vprašanje, ali bi bilo to zares vredno. Priznam, da sem nekaj časa razmišljala o tem, da bi poskusila z nordijsko kombinacijo. Moj brat je bil kombinatorec in tudi sama rada tečem na smučeh. A na koncu je ostalo le pri željah. V življenju nikoli ne reci nikoli, a mislim, da sem opustila to možnost.
V najboljših letih ste bili izjemno dominantni, saj ste v prvi sezoni svetovnega pokala zbrali devet zmag na trinajstih tekmah. To je nekaj podobnega, kar zdaj počne Nika Prevc. Kako vidite slovensko šampionko?
Neverjetna je. Dobro se spominjam, ko sem bila sama med najboljšimi in je pri moških blestel Peter Prevc. Bilo je pred dobrimi desetimi leti in že takrat se je govorilo, da ima mlajšo sestro, ki je zelo nadarjena. Vsi so mi dejali: »Sarah, pripravi se. Trenutno je sicer stara devet let in imaš še nekaj časa, a bodi pripravljena.« Teh besed se zelo dobro spominjam in res je neverjetno, da so vsi, ki pridejo na skakalnice iz te družine, v samem vrhu.
Ali ste kdaj razmišljali o tem, kaj bi bilo, če ne bi bilo tistega nesrečnega skoka v Oberstdorfu na treningu?
O tistem padcu in kaj bi bilo, če bi bilo, ne razmišljam veliko. To ni dobro za možgane, a misel na ta padec se je skozi leta vseeno velikokrat pojavila. Ljudje so me takrat spraševali tudi, zakaj sem sploh trenirala na veliki napravi, saj takrat tekem na 120-metrskih skakalnicah ni bilo. A jaz sem tam skočila, ker sem v tem uživala. Sem človek, ki verjame, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Sicer ne vem, zakaj je bila ta dobra, ampak tako je. Ljudje mi še danes rečejo, naj bom srečna, ker sem bila na olimpijskih igrah v Sočiju 2014, kjer smo prvič tekmovale tudi skakalke. Seveda je to super, a nato pride tudi misel, da če ne bi bilo tega padca na treningu, bi morda tam osvojila kolajno. Zame je bil tisti trening v Oberstdorfu na veliki napravi nekaj, česar sem se veselila.
Bi imeli glede na svoje izkušnje kakšen nasvet za Niko Prevc?
Želim si, da se ji kaj takega nikoli ne pripeti. Moj najboljši nasvet je, da naj vedno gleda nase. Zelo pomembno je, da se pri vsem skupaj še vedno zabava. Čeprav je še vedno mlada, ima že močno osebnost, pozna svoje telo, saj je zelo inteligentna, tako da mora poslušati le sebe. Jaz bi lahko veliko stvari naredila bolje. Denimo, da bi bolj skrbela za regeneracijo in podobno. Vedno sem stremela le k treningu in premikanju meja, nikoli pa ne k regeneraciji. Preveč pozornosti sem namenjala tudi idealni telesni teži.
Pri športnikih, ki dominirajo v določenem športu, lahko pride do nasičenosti. Kako je bilo pri vas?
Nisem se obremenjevala s tem, da sem zmagovala z velikimi razlikami. Razmišljala sem le, da moram biti vsak dan boljša, in sem ves čas od sebe dajala sto odstotkov. Imela sem trenerje, ki so mi včasih dejali, da mi česa ni treba narediti, če sem videti utrujena. A tega nisem nikoli sprejela in sem želela vse delati na maksimumu. To je nekaj, kar je verjetno sprva vodilo do mojega uspeha, a kasneje tudi to padcev. Zato zdaj tako rada poudarjam pomen regeneracije. Četudi skoki niso vzdržljivostni šport, je ta zelo pomembna, saj drugače telo na neki točki enostavno eksplodira. V tem primeru sem prepričana, da se Nika tega zaveda. Ona ne razmišlja o tem, s kakšno razliko je zmagala na zadnji tekmi, ampak vsak dan znova stremi k temu, kako biti boljša skakalka.
Razlika med ženskimi in moškimi skoki je tudi ta, da lahko posamezna tekmovalka dlje časa vztraja na vrhu. Zakaj?
Po mojem mnenju je razlaga enostavna. V tem športu je veliko več skakalcev kot skakalk in zato je tudi vrh veliko bolj izenačen in širok. Ker se ženski skoki še izpopolnjujejo, bo tudi tukaj prišlo do sprememb in več izenačenosti. Po drugi strani pa je nenavadno, kako dominanten je bil Domen Prevc v tej sezoni. Včasih je zmagal, tudi če ni skakal najbolje. A kljub taki dominaciji je vrh v moški konkurenci veliko bolj izenačen in se stvari hitro obrnejo. Mislim, da je zabavno spremljati nekoga, ki je dominanten, a je zanimivo tudi, ko na vrh pridejo skakalci, ki ne sodijo v sam vrh. V ženski konkurenci tega ni veliko, je bilo pa toliko bolje pred leti, ko je na vrh prišla Francozinja Josephine Pagnier, ali pa letos, ko je zablestela Japonka Nozomi Marujama. Ampak Nika je res dominantna. Čeprav ji privoščim ves uspeh, bi si želela tudi, da bi bilo več tekmovalk, ki bi jo gnale do limita.
Kako pa vidite ameriško reprezentanco? V vaših časih je bila najmočnejša na svetu, zdaj pa ni tako.
V mojih časih smo imeli Američani srečo z generacijo. Tukaj sta bili predvsem še Lindsey Van in Jessica Jerome. A skoki v ZDA niso priljubljeni in je težko najti močno generacijo. Tudi objektov za treniranje in razvoj ni veliko. Ženska reprezentanca je trenutno malce v zaostanku, moška pa je naredila velik napredek. Res je lepo videti Tata Frantza in Jasona Colbyja, ki sta mlada in odlična. Zdaj je na smučarski zvezi, da spet malce spodbudi razvoj mladih. Predvsem bi lahko izkoristili priložnost, ko se bodo leta 2034 olimpijske igre znova vrnile v Utah.
Vaša ekipa je veliko časa preživela v Sloveniji. Kaj najbolj pogrešate?
Ko sem se pripravljala na OI 2018, sem živela v Sloveniji ves čas in bila nad njo navdušena. V primerjavi s tem, kar imamo tukaj v ZDA, najbolj pogrešam slovensko hrano. Ne domače, ampak predvsem stvari, ki so vsakdanje. Kakovost hrane v Sloveniji v trgovinah je nepredstavljivo boljša kot v ZDA. Povsod se najdejo domači izdelki in predvsem ima vsak izdelek tudi svojo zgodovino. Tega tukaj ni. Odkar sem spet doma, si od leta 2018 prizadevam kupovati lokalne pridelke in boljšo hrano, a se ta ne more primerjati s tistim, kar imate vi. Tako od vrnitve v ZDA ne jem mesa, ker enostavno ne podpiram tega, kako je pridelano. Nisem pa veganka, saj moj brat živi v Innsbrucku, in ko ga obiščem, si tam privoščim sir in tudi meso, ker je enostavno toliko boljše in bolj zdravo. x