Zaključek poletne velike nagrade pa ni bil pomemben le za tekmovalce, ampak tudi za vse odgovorne, ki vodijo tekme. Na Norveškem bo že v svojo sedmo sezono kot direktor – po novem Kaufland svetovnega pokala – vstopil Italijan Sandro Pertile. Za 56-letnikom je turbulentno obdobje, ki je vrhunec doživelo pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Trondheimu. Kaj vse je doživel v svoji dosedanji karieri kot šef smučarskih skokov in kaj pričakuje v prihodnje, je razkril v pogovoru za Dnevnik v Klingenthalu.
Sandro, vaša sedma sezona kot direktor smučarskih skokov je tik pred vrati. Kaj vse pa ste že doživeli do sedaj na tem položaju?
Ko mi takole omenite, da vstopam že v sedmo sezono, je prav neverjetno, kako hitro teče čas. Počutim se tako, kot da bi delo začel šele včeraj. Ampak vseeno je tudi res, da se je v tem obdobju zgodilo že ogromno stvari. Začel bom z najtežjo izkušnjo, ki sem jo doživel. Verjetno sami natančno veste, katera je to. Seveda govorim o Trondheimu. To je bil daleč najtežji trenutek v vseh sedmih letih zame in vso ekipo, ki vodi smučarske skoke. Po drugi strani pa sem zelo izzvan, ko moram izbrati najlepši dogodek. Bilo je nešteto izjemnih trenutkov, a ker sem večni optimist in je vsak dan nova priložnost za kaj lepega, sem prepričan, da najlepši trenutek še prihaja.
Skoraj dve leti minevata od velikega škandala. Kako so se smučarski skoki pobrali po njem?
Ta škandal nas je porinil na rob prepada in zatresel temelje tega športa. Na srečo so se skoki, vsaj po mojem mnenju, regenerirali izjemno dobro. Bil je dolg proces in porabili smo veliko energije. Sedaj pa imamo strukturo, ki je zares visokoprofesionalna. Spoznali smo, da smo – enako kot pri večini športov – korak za znanjem ekip. Po škandalu smo v našo ekipo dodali pomembne ljudi, ki so zmanjšali ta zaostanek, predvsem pa naša ekipa sedaj odlično sodeluje z vsemi ekipami. Tudi ekipe so spoznale, da morajo igrati po pravilih in da je fair play osnova našega športa. Sedaj smo res zadovoljni s tem, kako ekipe sodelujejo z našimi kontrolorji, in da je za vse postalo prioriteta spoštovati pravila.
Ste v tistih trenutkih kdaj pomislili na svoj odstop?
Sem in to bi bila najlažja rešitev. Enostavno je odkorakati stran in dati priložnost nekomu drugemu. Ampak to ni v mojem značaju. Sam sem velik borec in večni optimist, zato sem se odločil, da ostanem. Rad imam izzive in težke poti. Tisti trenutek sem vse dojel kot velik izziv in sem se zavedal, da imam na svojem mestu dolžnost, da popravim stvari, ki so se zgodile. Zelo sem vesel, da mi je okoli sebe uspelo sestaviti ekipo odličnih sodelavcev in imamo sedaj strukturo dela, ki deluje drugače kot v preteklosti in na veliko višjem nivoju.
Letos ste tudi sami dobili novega šefa. Kako na vaše delo vpliva razplet volitev, ko je za le en glas bivšega predsednika Johana Eliascha premagal Alexander Ospelt?
Za zdaj se ni spremenilo veliko, a zagotovo smo v obdobju velikih sprememb znotraj Mednarodne smučarske zveze (Fis). Gre za največje spremembe v več kot 100-letni zgodovini Fisa. Pri Fisu poskušamo ostajati tradicionalni, a se hkrati zavedamo, da se čas spreminja, in se temu želimo prilagoditi. Velike spremembe na vrhu organizacije samih skokov večinoma ne prizadevajo. Imamo določeno zaupanje v naša tekmovanja, saj vsakič ustvarimo odličen dogodek.
Ena izmed novih idej odgovornih pri Fisu je tudi ta, da bi bilo več tekmovanj. Skakalna sezona je precej kratka. Kako se boste spopadli s tem?
Jasno je, da v našem koledarju nimamo več prostih mest sredi zime. V času zime se nam bolj obeta to, da zmanjšamo število tekem, na kar večinoma vplivajo podnebne spremembe. Zelo zahtevna je organizacija tekmovanj v zadnjem obdobju, še posebno v samem začetku in koncu zime. Vseeno si prizadevamo, da zima ne bi bila krajša. A kot smo videli tukaj v Klingenthalu, imamo na voljo tudi novo možnost s hibridnim tekmovanjem. To je naša prihodnost. V naslednjih dveh do treh letih želimo dodati dve do tri prizorišča, na katerih bo tekmovanje potekalo na ledeni smučini in se bo doskakovalo na plastiki, a bodo tekmovanja štela za svetovni pokal. Te tekmovanja bi lahko organizirali ob koncu septembra do začetka novembra. To je naša priložnost za podaljšanje sezone in biti popularen po vsem svetu.
Kaj bo potem s poletno sezono?
Ta mora ostati, saj je pomembna za vso skakalno družino. Ekipe preverjajo svojo pripravljenost, za nas pa je pomembna, da lahko preizkusimo spremembe v pravilih. Poletna sezona je pomembna tudi za tiste tekmovalce iz ozadja, ki dobivajo priložnost na teh tekmah. Tukaj se lahko navadijo na televizijski prenos in celoten proces največje ravni.
Omenili ste spremembe pravil. Tudi v Klingenthalu smo doživeli novost tekmovanja brez poskusne serije in izjemno zgoščen ritem ženske in moške tekme. Kakšni so odzivi na to pravilo?
Živimo v skupnosti, ki veliko stavi na tradicijo. V našem svetu ni lahko spreminjati obstoječih pravil. Zato tudi jaz vedno poudarjam, da ne želimo delati revolucij, ampak zgolj evolucijo. V Klingenthalu smo poskusili z dvema novima praviloma. Prvo je to, da nimamo poskusnih serij in sta tekmovanji zelo združeni. V tem času si enostavno ne moremo privoščiti, da ves dan zapravimo na skakalnici. Če imamo ves dan tekmovanje, se gledalci odločijo le za eno kategorijo in s tem smo poraženci mi odgovorni. Sedaj je načrt, da tekmovanje izpeljemo tako hitro, da si vsi lahko ogledajo obe kategoriji. Test je bil uspešen. Drugo pravilo pa je startna lista. Po novem bodo rezultati kvalifikacij veljali za startno listo tekmovanj. To je nekaj, kar se nam zdi zelo zanimivo. Že ob premieri se je na primer pokazalo, da sta bila dva tekmovalca, ki sta nastopila med prvimi v prvi seriji, na koncu v elitni šesterici. To je naš cilj, da je tekmovanje zanimivo že od samega začetka in tudi nova številka 50 lahko poskrbi za šov.
Ob našem prvem intervjuju na svetovnem prvenstvu v Planici ste predstavili idejo o prenosni skakalnici in tekmovanjih v Dubaju, Riu de Janeiru in drugod po svetu. Je ta ideja padla v vodo?
Ideja je še vedno tukaj. Še vedno si želimo odkrivati nove priložnosti in nov svet. Dolgoročno gledano smučarski skoki potrebujejo širši tržni market, to mi je kristalno jasno. Na srečo imamo sedaj Kitajsko, ki dela velik napredek. Že to poletje smo videli velik napredek tudi tekmovalcev, predvsem tekmovalk, ki so že v samem vrhu. Še naprej moramo stremeti k temu, da smo šport, ki zabava in v katerem je prisotnih veliko čustev, ki jih lahko vzbudimo tudi pri naših navijačih. Vsem našim navijačem želimo predstaviti dejstvo, da so naši tekmovalci kot gladiatorji, ki letijo po zraku – so pravi superjunaki. Nima vsak priložnosti, da lahko leti. To je naša priložnost, da še vedno prenesemo naš šport dlje v svet. Tudi ideje o dvoranski skakalnici ali mobilni skakalnici so zelo zanimive. Gre za zelo futuristične ideje, ki bodo potrebovale od 10 do 15 let, da postanejo resnične. A to je naša priložnost, da postanemo še bolj globalni zanimivi.
Se pa obetajo privlačne spremembe že ob koncu sezone, ko se bodo povečave letalnice lotili v Planici. Kje so meje smučarskih skokov?
Težko je reči, kje so meje. Tudi mi smo videli, kaj je na Islandiji naredil Rjoju Kobajaši. Tudi mi se zavedamo, da je v teoriji verjetno mogoče leteti prek 300 metrov, a naša odgovornost je tudi, da skrbimo za varnost in ne delamo dogodkov za enega tekmovalca. To potem ni tekmovanje. Ko tekmovalec leti s hitrostjo več kot 110 km/h, moramo imeti določene varnostne zavore do tekmovanj. Je pa v revoluciji skokov nekako zapisano, da se vsakih 10, 15 let premikajo meje. To se bo sedaj zgodilo v Planici z novo posodobitvijo in prepričan sem, da bo Vikersund sledil zelo kmalu. Ampak tukaj vmes zaradi varnosti ne smemo pozabiti na to, da razlike med velikimi skakalnicami in letalnicami postajajo vse večje. Zato potrebujemo tudi tako imenovane velikanke in zares se veselim projekta na Ljubnem. Če bo ta projekt šel skozi, bo to zelo pomembno za nas in Slovenijo nasploh. Da bo Slovenija nato imela velikanko in letalnico, je nepredstavljivo, a za nas zelo pomembno, saj gre za deželo z izjemno tradicijo letenja na smučeh.
Za konec pa še enkrat na najbolj vročo temo smučarskih skokov zadnjih let. Se vam zdi, da je tudi danes še vedno preveč govora o opremi in obtoževanju drugih?
Tako menim. Ne smemo pozabiti, da gre za šport in je tekmovalec najprej odgovoren za svoj nastop. Vsak se mora najprej osredotočiti nase in na koncu tudi priznati, da je nekdo lahko boljši od njega tudi s samo izvedbo skoka. Naša odgovornost je, da zagotovimo poštenost v pogojih za vse, nato pa mora o končnem zmagovalcu odločati skok. Mislim, da smo na pravi poti, in se že zelo veselim nove zimske sezone.