Po napornem turnirju, ki ga je odigral brez telefona, je osvojeni pokal skrbno čuval na poti domov, medtem pa že razmišljal o prihodnjih izzivih na profesionalnih turnirjih in Davisovem pokalu.
O skrbi za pokal med poletom.
Pokal je bil na letališčih ves čas v nahrbtniku na ramah, na letalu pa sem ga imel pred očmi, da ga ne bi izgubil.
O turnirju v Melbournu.
Turnir je bil dolg, a sem energijo dobro razporedil. Pomagale so mi ledene kopeli in temeljita regeneracija, zato nisem imel težav s krči, kar je v Avstraliji pogosto, še posebno zaradi vročine. Moja igra se je izboljševala iz tekme v tekmo, v prvih krogih sem še nabiral izkušnje. Močno orožje je bil servis, s katerim sem osvojil veliko točk, saj so igrišča hitra in z dobrim servisom lahko narediš veliko razliko. Najboljša dvoboja sta bila polfinale proti Japoncu Rjoju Tabati in zadnja dva niza finala proti Američanu Keatonu Hanceu. Prvi niz finala sem izgubil, ker je nasprotnik dobro prebral mojo igro, nato pa sem spremenil taktiko: igral agresivneje in hodil več na mrežo, kar mi je prineslo zmago.
O najljubši točki na turnirju.
Največ točk sta mi sicer prinesla začetni udarec in bekhend paralela. Najbolj se spomnim točke pri izidu 3:2 v drugem nizu polfinala proti Tabati, ko sem imel priložnost za odvzem servisa. Nasprotnik mi je poslal počasnejši bekhend po diagonali, jaz pa sem se odločil udariti žogico na polno, kar bo, pa bo. Žogica je zletela v kot »devetdeset« in zame osebno je bila to točka turnirja.
O tem, da je bil ves turnir brez telefona.
Na turnirjih telefon običajno postavim na stran. Uporabljal sem ga le za pogovore z očetom, ki je ostal doma, nisem pa bil aktiven na družbenih omrežjih. Videl sem, da sem prejel veliko sporočil, zato se vsem zahvaljujem in bom odpisal vsakemu posebej, vendar bo to vzelo nekaj časa. Prejel sem tudi številne čestitke, med njimi od predsednice države Nataše Pirc Musar, za kar sem izredno hvaležen. To, da sem dal telefon na stran, mi je vsekakor pomagalo. Ni bilo motečih dejavnikov in svoje misli sem lahko usmeril izključno na igro.
O tem, da se je srečeval z najboljšimi igralci sveta.
Od četrtfinala naprej smo bili v Areni Roda Laverja, kjer sem jedel, sedel in bil v družbi najboljših igralcev sveta. Novaka Đokovića sicer v živo nisem videl, sem pa srečal njegovo ekipo, ki mi je čestitala po zmagi v finalu, kar je bil lep občutek. Opazoval sem, kako se najboljši pripravljajo na tekmo, kaj jedo in kako trenirajo, kar mi je dalo veliko idej za lastno igro.
O prehrani in vraževerju.
V torbi imam vedno enake dodatke: izotonik, napitek z ogljikovimi hidrati in regeneracijski napitek po tekmi. Tudi prehrana je bila vseh deset dni večinoma enaka. Zajtrk: kosmiči, pomarančni sok, jajca in bananin kruh, včasih rogljiček. Kosilo: testenine s pestom, piščancem, špinačo in bučkami. Večerja: testenine ali suši.
O družini in podpori.
Oče je najbolj vpleten, mama drži družino skupaj, brat Erik skrbi za dobro vzdušje in navija. Njihova podpora mi ogromno pomeni, tako doma kot na daljavo. Starši so me pripravili tudi na medijsko prisotnost, rad komuniciram z novinarji in nimam treme. Nikoli ne škodi nasmeh, zato se v težkih trenutkih poskušam sprostiti in nasmejati. Ko sem sproščen, pride tudi igra. Če sem zakrčen, nikoli ni dobro.
O vzornikih in učenju.
Kot otroku je bil glede nepopustljivosti in miselnosti moj vzor Rafael Nadal, vendar skušam po slogu igre čim bolj posnemati Rogerja Federerja. Njegova tehnika je po mojem mnenju najboljša vseh časov. Skušam posnemati tudi njegovo taktiko, kdaj in kam odigrati žogico, ter pokeraški obraz, da ne pokažem pretiranih čustev. Pomembno se mi zdi, da ostaneš konstanten in brez velikih nihanj. Agent Ugo Colombini mi je povedal, da je moj forhend podoben forhendu Juana Martina Del Potra, kar prav tako ni slabo. Sam skušam svojo tehniko razvijati naprej in se učiti od najboljših.
O prehodu iz mladinske v člansko konkurenco in pogled v prihodnost.
To bo najtežji del. Konkurenca je ogromna, veliko je zelo dobrih igralcev, ki delajo vse pravilno. Ponosen sem na svojo mladinsko kariero, vendar je zdaj treba še bolj trdo delati in poskusiti narediti naslednji korak. Cilji so visoki. Upam, da bom igral na največjih turnirjih, na grand slamih. A gremo korak za korakom, turnir za turnirjem, zmago za zmago. Treniram in videli bomo, kam me bo to pripeljalo.
O tem, ali bi tudi v Sloveniji lahko treniral na enaki ravni kot na Akademiji Rafaela Nadala.
Zelo rad sem doma z družino in prijatelji v Hrastniku, a v Sloveniji je težko trenirati na tako visoki ravni, ker je država majhna in ni veliko igralcev za kakovostne treninge. Še posebno pozimi, ko veliko igralcev odide na univerze v ZDA. Vsak dan bi se moral voziti v Ljubljano, kar je zelo utrujajoče. Na akademijah je vse zbrano na enem mestu – treningi, regeneracija in spanje. Tako je veliko lažje osredotočeno delati. Pridem tja, povedo mi, kaj moram trenirati, in se lahko popolnoma posvetim igri.
O tem, ali se je v mladosti ukvarjal še s kakšnim drugim športom.
Kot mlajši sem se preizkusil v različnih športih. Treniral sem nogomet in eno leto tudi kajakaštvo v Brodarskem klubu pri Savi. Zdaj se za zabavo še vedno ukvarjam z različnimi športi: s plezanjem, namiznim tenisom, kajakaštvom, plavanjem, kolesarjenjem. Lepo je, da imam v domačem kraju takšna vzornika, kot sta Darko Jorgić in Peter Kauzer.
O tem, kaj bi bil, če ne bi igral tenisa.
Zagotovo športnik. Brez športa si ne predstavljam življenja.
O tekmi proti Turčiji konec tedna v pokalu Davis v Velenju.
Tekme se že zelo veselim, saj vedno rad igram v ekipnih dvobojih. Tudi v mlajših kategorijah je bilo igranje za Slovenijo vedno užitek. Veselim se celotnega tedna. Z ekipo se zelo dobro razumemo in upam, da bomo to izkoristili. Davisov pokal bo potekal na pesku, slišal sem, da bo igrišče hitro, kar načeloma ne bi smelo biti težava. Do tekme pa bomo opravili še nekaj treningov.
