Hitro prilagajanje različnim prizoriščem tekmovanj in razmeram je ena pomembnejših lastnosti vrhunskih športnikov. To velja tudi za Saro Isaković, našo najuspešnejšo plavalko in dobitnico prve slovenske olimpijske medalje. Po zgodovinsko hitrem plavalnem obračunu v Pekingu leta 2008, v katerem so vse tri dobitnice medalj plavale hitreje od svetovnega rekorda, si je v disciplini 200 metrov prosto priplavala srebro. Po dolgoletnem življenju vrhunske športnice in bivanju na različnih celinah ter vzporednem pridobivanju izobrazbe se je Isakovićeva vrnila domov. Tu želi ostati in tudi v prihodnje s svojimi izkušnjami in znanjem pomagati.
Kako se je novemu načinu življenja prilagodilo njeno telo, dolga leta vajeno izjemnih fizičnih obremenitev? »Zunaj vrhunskega športa sem že pet let in imam drugo telo, privadilo se je. Nisem več tako izklesana. (Smeh.) Trikrat do štirikrat na teden si privoščim uro zelo intenzivnega treninga, druge dni poskrbim predvsem za raztezanje. Ne pretiravam, veliko vlogo igrajo tudi hrana, spanje in meditacija ter zdrava glava…«
Ni dvoma, da se Sara Isaković še danes, ko se znajde v vodi, ki jo še vedno obožuje, razlikuje od »običajnih smrtnikov«. Prizna, da ji turistično plavanje ne gre od rok, si pa včasih privošči krajše lebdenje in uživa, ko morje okoli nje valovi. »Še vedno zelo uživam v vodi: ko skočim vanjo, me to sprošča in umirja. Zame je to oblika meditacije, tam sem sama s svojo glavo, slišim le svoje misli, kako diham, vidim mehurčke, telo se premika, kot da sem eno z vodo…«
Konec tekmovalnosti
Ko je začutila, da se je tekmovalnost vrhunske športnice izklopila, je takoj vedela, da je to konec in da je zgodba z vrhunskim plavanjem končana. Trenutka se spomni še danes. »Bila sem pomirjena, dobro sem se počutila in pri sebi sem le rekla: 'Aha, to je to.' Vem, kakšen občutek sem imela med plavalsko kariero, in ta danes ni več enak. Telo ne čuti več enako vode, ni moči, hitrosti, eksplozivnosti – hitrost, vzdržljivost in moč plavanja se lahko natrenira le v vodi. Danes plavam do otoka na Bledu in nazaj, to je 1200 metrov, včasih, recimo vsak tretji dan, preplavam dva do tri kilometre v bazenu,« dodaja. Izpostavi še eno rekreativno ljubezen: hribe, »ne tiste najvišje, ampak okoliške, na Gorenjskem«.
Spomini na vstop v plavalni svet so lepi. »Imela sem srečo, da sem živela v zlatem obdobju slovenskega plavanja. Ko sem prišla v slovensko reprezentanco, ki so jo sestavljali Blaž Medvešek, Alenka Kejžar, Peter Mankoč in drugi iz te generacije, je bil to neopisljiv občutek. Posebna čast je bila biti del slovenske reprezentance. Dobro smo se razumeli, starejše plavalce sem gledala kot bogove in si želela tudi sama biti takšna.«
Kje je slovensko plavanje danes? Sara Isaković meni, da moramo še enkrat zgraditi bazo vrhunskih plavalcev, ki bodo vlekli za sabo mlajše generacije. »Da, bolj malo je danes takšnih v Sloveniji,« ugotavlja z žalostjo v glasu.
Kje je denar za srebro?
Na vprašanje, ali jo je zaradi bogatih plavalnih izkušenj in znanja na področju psihologije in psihološke odpornosti športnikov proti stresnim situacijam Plavalna zveza Slovenije kdaj povabila k sodelovanju, Isakovićeva odgovarja, da je bila v stiku z Borom Štrumbljem, ki je zdaj na čelu zveze. »Z njim se dobro razumem in ima v dolgoročnem načrtu, da bi me pripeljal nazaj, da bi lahko pripomogla k slovenskemu plavanju. Zato sem tudi tukaj.« Sara Isaković že zdaj individualno sodeluje z nekaterimi plavalci in tudi športniki številnih drugih panog, pa tudi z glasbeniki in v zadnjem času poslovneži.
»Moje delo z mladimi športniki je zelo uspešno, imamo dobre potrditve. Če me bo plavalna zveza nekega dne prosila za pomoč, bom z veseljem pomagala. Je pa na njihovi strani grenak priokus, ker vedo, da po enajstih letih še vedno ni bila izplačana moja olimpijska nagrada.«
Kot je običajno med športniki, je pred olimpijskimi igrami v Pekingu podpisala pogodbo o višini denarnih nagrad v primeru osvojitve medalje. Srebro je bilo ocenjeno na 30.000 evrov. »10.000 evrov sem dobila takoj, 10.000 po štirih letih, ker se je moja mama zelo razjezila, hvala njej, zadnjih deset pa še nisem dobila,« pojasnjuje Isakovićeva in ob tem poudarja, da nikoli ni plavala zaradi denarja. Zaveda se, da današnje vodstvo težko sprejme odgovornost za nekaj, kar se je zgodilo pred desetimi in več leti, in dodaja: »Vrnila sem se v plavanje ne glede na to, kaj se bo zgodilo s to nagrado.« Ker je že velikokrat slišala, da denarja ni, je odprta tudi za idejo, da bi se ji nagrada povrnila na drugačen način: denimo s financiranjem prevoda njene knjige s celotnim programom mentalnega treninga za plavalce, ki jo je napisala in izdala v angleškem jeziku. »Če bi se preostanek nagrade povrnil na takšen način, s sodelovanjem in mojo pomočjo, bi bila tudi zelo hvaležna. Ne gre le za denar, ampak za to, kaj je prav, in oni to vedo.«
Raje kot že prevečkrat videno zgodbo o športu, ko se ob uspešnih športnikih drenjajo številni funkcionarji in politiki, ki poniknejo takoj, ko nanese beseda na denar, Sara Isaković poudari veliko hvaležnost, ki jo čuti do Slovencev vseh generacij ob toplem sprejemu ob vrnitvi v domovino.
»V Slovenijo sem se vrnila po dolgih letih, pa imam vseeno ogromno poslovnih priložnosti, kličejo me z vseh koncev in krajev.« Vsak dan je na poti po Sloveniji, kjer ima po magisteriju iz psihologije nastopanja predavanja o nevroznanosti, psihološki odpornosti in tudi treningu čuječnosti. Pri psihologiji nastopanja gre za to, kako v odločilnih trenutkih iz sebe potegniti največ in izziv ali nastop opraviti kar najbolj vrhunsko. Isakovićeva pravi, da so to znanja in tehnike, ki so koristni za vse, ki nastopajo ali tekmujejo, kot tudi za premagovanje naših vsakdanjih izzivov.
»Moja naloga je, da obdarim ljudi s čim več psihološkimi orodji, da se malo lažje borijo sami s svojo glavo, da se jim olajša življenje, da so lahko bolj osredotočeni, produktivni, samozavestni, motivirani…« Pravi, da so ljudje zelo dojemljivi in do nje tudi zelo odprti. »Na vsakem predavanju mi kdo reče: 'Sara, mi smo te spremljali in navijali zate.' Res je enkratno, koliko priložnosti v poslovnem svetu so mi odprli športni uspehi.«
Pot, ki jo je prehodila, ni bila enostavna. »Razumela sem, da moram sočasno in ves čas delati za identiteto zunaj plavanja, da po koncu plavanja najdem drugo poslanstvo in se podam v druge vode. V moji družini je veljalo, da je šola na prvem mestu, plavam pa zato, ker pač plavam in uživam v tem športu. V ZDA sem se odpravila na študij, ker je bilo vse to lažje usklajevati. Bilo je noro naporno in univerza noro zahtevna, ampak še vseeno sem lahko sama okoli svojih treningov sestavila urnik: zjutraj trening od 5.30 do 8. ure, nato predavanje od 8. do 13. ure, pa trening od 13. do 16. ure in nato spet predavanja. Ameriški kampus je tako zgrajen, da imaš na razdalji 15, 20 minut peš vse na dosegu,« Isakovićeva obuja spomine na študij v ZDA, ki bi ga kadar koli ponovila.
Nekoč plavalca, danes partnerja
Po Dubaju v Združenih arabskih emiratih, kjer je preživela večji del življenja, po študiju v ZDA in selitvi na Norveško se je vrnila v Slovenijo, kjer ima zdaj tudi stanovanje in partnerja Grega. »Čisto sem tukaj, nikamor ne grem,« se zasmeji Isakovićeva. Na zaplet iz romantičnega filma spomni tudi njena pripoved o tem, kako sta se z Gregom, tudi nekdanjim plavalcem, našla: s Saro sta plavala v isti skupini – ona je imela komaj 12 let, on jih je štel 17. »Spomnim se ga kot starejšega fanta v skupini. Po osemnajstih letih sva se spet videla.« Danes sta par.
Sara je s svojo družino in bratom dvojčkom zelo povezana. Pa načrtuje tudi svojo družino? »Da,« z vzklikom odgovori. »Obožujem otroke, sem tudi v letih, ko se rojeva, in sem obkrožena z otročki mojih prijateljic,« po dobrem letu dni ustaljenega življenja v domovini prizna nekdanja plavalka.
