Če bi danes petintridesetletno Angležinjo Ashleigh Nelson pred dobrim letom in pol vprašali, kje bo februarja 2026, bi odgovorila, da po vsej verjetnosti na britanskem dvoranskem prvenstvu v atletiki. A življenje včasih poskrbi za nepričakovane zasuke. V njenem primeru za takega, da v teh dneh po povsem novi stezi v Cortini d'Ampezzo na zimskih olimpijskih igrah po ledu poriva okoli 80.000 evrov vreden bob v paru z voznico Adele Nicoll.
Vse, kar je vedela o bobu,
je bilo iz filma Ledene steze
Prav Adele Nicoll je najbolj »kriva«, da se je Ashleigh Nelson odločila za spremembo športa. »V bobu sem pristala povsem naključno. Po poletnih olimpijskih igrah v Parizu me je prek zasebnega sporočila na instagramu kontaktirala Adele Nicoll in vprašala, ali bi se preizkusila v bobu. O tem športu nisem vedela ničesar, nikoli ga nisem niti spremljala. Gledala sem le kultno komedijo Ledene steze o jamajški ekipi v bobu, ki je nastopila na zimskih olimpijskih igrah leta 1988. To je bil moj edini stik z bobom v življenju,« se smeji Ashleigh Nelson.
V Stoke-on-Trentu rojena Nelsonova je večino športne kariere posvetila atletiki. Leta 2014 je na evropskem prvenstvu v Zürichu postala prva Britanka po 40 letih s kolajno v teku na 100 metrov. Bila je tretja. V štafetah na 4 x 100 metrov je v Zürichu osvojila zlato, kot tudi na igrah Commonwealtha 2022, ter srebro (2019) in bron (2013) na svetovnih prvenstvih. Še pred štirimi leti je bila na evropskem prvenstvu v Münchnu kapetanka ekipe.
A nato se je zanjo začela nočna mora. »Takrat je bilo za menoj izjemno leto. Bila sem odlično pripravljena in imela začrtane cilje za prihodnost. A prišla je poškodba,« je skomignila z rameni. Težave z ahilovo tetivo je sprva reševala brez operativnega posega, po šestih mesecih pa so ji zdravniki pojasnili, da bo vseeno morala pod nož. Morala je počivati več kot leto dni. »Glavni cilj so bile olimpijske igre v Parizu, a bi te prišle prehitro. Morala bi pospešiti rehabilitacijo, pri tem pa bi tvegala novo resnejšo poškodbo.« Ob silnem razočaranju ji je pri 32 letih po mislih švigala celo ideja o koncu športne kariere, ko je prišlo sporočilo Adele Nicoll. »Dobila sem ga v času, ko sem bila razočarana in ranljiva. Sanjala sem o nastopu v Parizu in temu podredila vse. Nato pa dobim sporočilo, ali me zanimajo nastop v bobu in olimpijske igre v Milanu in Cortini. Vse skupaj se mi je zdelo precej bizarno,« se spominja.
Med vožnjo miži
Primerov športnikov, ki so iz atletike presedlali v bob, sicer ni malo. Tekmovalci v bobu potrebujejo eksplozivnost in moč, da bob porinejo po stezi. A ta šport vsekakor ni za vsakogar, kar je spoznala tudi Nelsonova, ko je v bobu prvič drvela po ledu v Lillehammerju. »Nič ni oblazinjeno. Ni varnostnega pasu. Ni zračnih blazin. Ko sem se prvič spustila po stezi, so mi rekli, naj ne glede na to, kaj se bo zgodilo, ne spustim ročajev. Ko sem prišla do dna, je bilo moje telo v šoku. Moj živčni sistem je bil na robu,« pojasnjuje. »Bilo je, kot bi me kdo zaprl v pralni stroj in porinil po hribu navzdol.«
Nelsonova sicer prihaja iz športne družine. Njen brat je bil sprinter, njen oče je med drugim igral nogomet za Stoke City, njen bratranec pa je še aktiven v nižjih angleških ligah. Za vse je bila njena odločitev nekaj novega. »Po prvi vožnji sem poklicala mamo in ji povedala, da to ni zame. Odgovorila mi je, da če sem že na Norveškem in če že moram biti tam dva tedna, naj vsaj še nekajkrat poskusim.« Ko se je čez nekaj dni na stezo prvič podala z Nicollovo, je spremenila mnenje. »Tisto je bilo že bolje. Še vedno me je premetavalo, kar je odvisno tudi od steze, a z voznico, kot je Adele, vsaj vem, da sem varna,« pravi Nelsonova in v smehu dodaja, da kljub temu v bobu še vedno ne uživa. »Priznam, da imam še vedno večino časa zaprte oči. Zakaj bi jih odprla?«
Večino svojega dela opravi v prvih 50 metrih steze in pri tem je resnično dobra. »Sem hitra in močna. Počepnem lahko z 260 kilogrami na ramenih. A po nekaj sekundah, ko opravim svoje, zvijem glavo med noge, se držim za ročaje ter čakam, da vse skupaj mine. Ničesar ne vidim. Proge poznam na pamet in štejem ovinke, tako da približno vem, kje sem. A ko imaš pri 130 kilometrih na uro zaprte oči in te premetava, se včasih malo zmedeš,« še doda.