Na tekmah proti reprezentancam nekdanje Juge me v veliki meri vodijo čustva, zato svoje delo opravljam težje kot sicer. Ko se pomerijo balkanske ekipe, vedno nekdo zmaga in nekdo izgubi, kar pomeni, da so eni narodi veseli, drugi žalostni. V teh državah pa si jaz žalosti nikoli nisem želel in si ne želim. Žal se je na žrebu v Zagrebu zgodilo prav to, česar sem si najmanj želel, saj se bomo pomerili z dvema reprezentancama z območja nekdanje skupne države. A sočasno sem zadovoljen z žrebom, saj sta mi Makedonija in Črna gora vsekakor ljubši kot Švedska ali Danska.
V Zagrebu boste imeli kar dva »balkanska« nasprotnika, Makedonijo in Črno goro. Po napovedih je Slovenija boljša od obeh in naj bi se za prvo mesto borila z Nemčijo.Kot igralec in trener sem že zelo dolgo v rokometu in na lastni koži sem velikokrat občutil, da papirnate napovedi pogosto ne držijo. A to ne velja le za rokomet, ampak za vse športe. Vedno prihaja do presenečenj in želim si, da bi bili na Hrvaškem prav mi presenečenje: da ne bi bili drugi v skupini, ampak prvi, kar pomeni, da bi dobili vse tri tekme. Toda to bo težka misija, kajti kot aktualna tretja reprezentanca sveta bomo za nasprotnike še dodaten izziv, nekdo, ki ga bodo želeli doseči in celo preseči, preskočiti. Bilo bi samomorilsko, če bi bili pred tekmama proti Makedoniji in Črni gori prepričani, da ju lahko premagamo s pol moči, na rutino. Skupina v Zagrebu v primerjavi s preostalimi tremi ni najmočnejša, je pa zagotovo najbolj izenačena.
V Makedoniji ste bili trener Vardarja, v tej državi pa pustili globok pečat in ste še vedno ljubljenec Makedoncev. Prav tako Črnogorcev, saj ste rojeni na Cetinju in je Črna gora vaša domovina.Uh, to bosta zame zelo težki, čustveni tekmi. Proti obojim bomo pred tekmo in po njej prijatelji, na igrišču pa sovražniki, a v športnem pomenu besede. Makedonci igrajo podobno kot Srbi, s katerimi smo odigrali dve pripravljalni tekmi – počasno, uspavano, težko. V takšni igri se odlično znajdejo, delajo zelo malo napak, edini recept za naš uspeh pa je, da jim vsilimo svoj slog in način igre. Verjamem, da imamo kakovost, moč in znanje, da zmagamo in da z uspehom začnemo EP. Ne, ne prevzemam vloge favorita, čeprav smo tretja reprezentanca sveta, a smo vseeno vsaj za odtenek boljši in bližji zmagi. Enako velja tudi za ekipo moje domovine Črne gore.
Nemčija je aktualni evropski prvak, Slovenija pa je na velikih tekmovanjih še nikoli ni premagala. Bo v Zagrebu vendarle konec črnega niza?Mogoče ne boste verjeli, ampak pred žrebom sem si želel, da bi bila Nemčija v naši skupini na EP. Vsi so mi govorili, da sem neumen, ker se želim pomeriti z za nas doslej nepremagljivo Nemčijo. Jaz pa sem odgovarjal, da jo prav zato želim v skupini. Nemčija je naša stara dolžnica, v preteklosti nam je prizadejala že veliko bolečin in travm. Upam, da smo se iz teh porazov česa naučili in da je končno napočil čas za našo zmago. Slovenijo je Nemčija premagovala že pred mojim prihodom in to se dogaja tudi v mojem mandatu: boljša je bila na EP 2016 na Poljskem, na olimpijskem turnirju, dvakrat v kvalifikacijah za EP 2018… Če se malce poigram z matematiko, zdaj obstaja že precej večja verjetnost, da jo končno premagamo.
Če se bo Slovenija uvrstila v drugi del, jo v Varaždinu verjetno čakajo Danska, Španija in Madžarska. Kaj lahko iztrži proti rokometnim velesilam?Če se bomo v drugi del prebili s štirimi točkami, je vse mogoče. A če pogledate slovensko reprezentančno zgodovino, je Slovenija na velikih tekmovanjih praviloma izgubljala proti takšnim vrhunskim ekipam, kot so Nemčija, Danska in Španija, čeprav smo to v mojem dosedanjem selektorskem mandatu tudi to že v veliki meri spremenili. Špance smo izločili v kvalifikacijah za OI, Dance smo premagali v pripravah tik pred začetkom iger v Riu. A že takrat sem prosil boga, da jih potem na olimpijskem turnirju ne bi dobili za tekmeca v izločilnih bojih, saj je skoraj nemogoče takšno vrhunsko ekipo v kratkem času premagati dvakrat zapored. Žal smo v četrtfinalu dobili prav Dance in prepričljivo klonili.
V kolikšni meri odsotnost nekaterih nosilcev igre (Dolenec, Gaber, Poteko, Miklavčič…) zmanjšuje cilje na EP?Še nikoli v svoji karieri, niti trenerski niti selektorski, nisem imel tako velikih težav z zdravstvenim stanjem igralcev. To je dejstvo, a ne bom jokal in stokal, že vnaprej iskal opravičil in alibijev. Res nisem takšen tip človeka. Ne bomo jokali za tistimi, ki jih ni, ampak bomo z igralci, v katere verjamem in jim zaupam, naredili vse, kar je v naši moči. Ko sem prišel na selektorski položaj, je bila moja prva ideja in naloga, da razširimo precej ozko bazo igralcev. To smo naredili in čeprav je za nas vsak igralec zelo pomemben, smo prišli do tega, da lahko odigramo na visoki ravni tudi brez vsakega. To je sicer težko, a ni nemogoče. Je pa jasno, da bi se odsotnost nekaterih vrhunskih igralcev poznala tudi takšnim velesilam, kot so Francija, Danska, Nemčija in druge, ki imajo zelo široko bazo igralcev, kaj šele majhni Sloveniji. A kljub vsem težavam s poškodbami cilji in strategija ostajajo isti: na igrišču je treba pustiti dušo in srce, se boriti do zadnje kaplje krvi, do smrti, potem pa bomo videli, kaj nam bo to prineslo. Moja filozofija je, da je kemija v ekipi pomembnejša od kakovosti. Slovenija ima kakovostno reprezentanco in tudi dobro kemijo v njej.
Ampak zaradi težav z igralskim kadrom ste morali v rekordno kratkem času spremeniti način in sistem igre Slovenije. Vam je to uspelo?Jasen in dokončen odgovor bomo dobili na igrišču. Iskali smo in še vedno iščemo alternativne rešitve, s katerimi bi po eni strani nadomestili manjkajoče igralce, po drugi pa presenetili nasprotnike. Pravijo, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Če se ne bi zgodile številne poškodbe, mi morebiti nikoli ne bi padlo na pamet, da se odločam za takšne alternative, da poskusim nekatere nove stvari in da dajem priložnost tudi drugim igralcem. S tem širiš igralsko bazo, v reprezentanci pa potem niso le tisti, ki so načeloma konstantni in »zacementirani«. Pogosto se zgodi, da igralec, ki je prišel kot alterantiva, zamenjava za poškodovanega, postane najboljši. Daj bog, da bi bilo tako tudi v naši reprezentanci na Hrvaškem. Ob odsotnosti nekaterih vrhunskih reprezentantov imajo zdaj mlajši in manj izkušeni pravo priložnost, da se pokažejo in dokažejo, da imajo jaj.. in da so iz pravega testa.
Ali je bronasta kolajna z lanskega SP v Franciji breme za vas in vaše igralce?Nikakor se ne obremenjujemo s tem, da bi morali na vsakem velikem tekmovanju osvojiti kolajno. Za povprečnega poznavalca rokometa tretje mesto na svetu avtomatično pomeni, da bi se morali na EP potegovati za zlato kolajno. A v rokometu ni tako, kajti najboljši rokomet se igra v Evropi in tu je zbrana skoraj vsa svetovna kakovost. Zaradi brona iz Pariza nismo niti favoriti niti te vloge ne sprejemamo. Jasno je, da je EP precej močnejše tekmovanje kot SP in OI, kajti na njem ni avtsajderjev. Zavedamo se, da moramo še veliko in trdo delati, da bi lahko bili z ramo ob rami s takšnimi reprezentancami, kot so Francija, Danska, Španija, Nemčija… A sočasno se zavedamo, da lahko premagamo vsako od njih, če prikažemo svojo najboljšo partijo. Na Hrvaško odhajamo bolj ali manj tiho, brez velike evforije in visokoletečih napovedi, a z zelo močno vero vase in v svoje sposobnosti.
Bi bili nezadovoljni, če Slovenija po lanskem svetovnem bronu ne bi osvojila še evropske kolajne?Ne. Moj cilj je polfinale. No, če že pridemo do tja, pa smo seveda tudi favoriti za kolajno. Najprej moramo priti iz skupine v Zagrebu, z dvema ali štirimi točkami. Če ne bomo iz Zagreba v Varaždin prinesli niti točke, je utopija razmišljati o polfinalu. Če pa slučajno prenesemo štiri in bomo prvo tekmo odigrali proti najslabši od treh reprezentanc v skupini D, recimo Madžarski, in jo premagali, bi bili že zelo blizu polfinalu in bojem za kolajno. To pa bi bil v trenutnih okoliščinah fenomenalen dosežek. Nič ne bi imel proti osvojitvi nove kolajne, a s tem ne obremenjujem niti sebe niti drugih. Če jo osvojimo, bo super, če ne, jo bomo pa na kašnem naslednjem tekmovanju.
