Uroš Zorman: To je neumno, nelogično in nesmiselno

Odkar sem leta 2018 končal igralsko kariero, je moja družina odšla v Slovenijo, in od takrat sem sam na Poljskem. Na takšen način je težko živeti, zato sem že dolgo razmišljal o tem, kaj naj storim. Kielce, tako mesto kot istoimenski klub, sta moj drugi dom, a na koncu se je bilo treba odločiti, čeprav ni bilo enostavno. Ampak družina, žena Katja in trije otroci, je vedno na prvem mestu. Katja potrebuje moža, otroci pa očeta in noben denar na tem svetu tega ne more nadomestiti. Poleg tega sem v tujini že skoraj petnajst let, v Sloveniji imam družino, prijatelje, znance in drugo, gradim hišo, nekatere poslovne projekte – zato je bil že skrajni čas, da nekaj spremenim.

S predsednikom imava zares poseben in odkrit odnos, zato je vedel, da bo nekoč prišel dan, ko se bosta najini poti razšli. Nobenemu od naju ni bilo lahko, za oba je bila to težka odločitev in oba sva bila žalostna. Moj argument, da se vračam domov zaradi družine, je sprejel kot normalen in logičen. Še posebno so me ganile njegove besede, da sem del družine Kielc, da sem jim v devetih letih dal vse svoje znanje, kakovost, značaj, izkušnje in srce ter da je moj odhod zanjo velika izguba. A vseeno sem si pustil odprta vrata, saj človek nikoli v življenju ne ve, kdaj in kako se bodo mogoče najine poti spet križale. Dušebajevu sem že v najinih pogovorih med sezono večkrat namignil, v kateri smeri razmišljam. Tudi on me je razumel in podpiral, bil je pripravljen na to in tudi zaradi tega mi je bilo lažje.

Imel sem srečo v nesreči, bil je bolj splet okoliščin. V sredo, 11. marca, smo imeli tekmo v poljski ligi, ki se je pozneje izkazala tudi za zadnjo v sezoni. Naslednja dva dneva so bili predvideni le treningi za telesno pripravo, na katerih mi ni bilo treba sodelovati. Zato sem imel prosti podaljšan vikend, in ker trener Dušebajev ve, da imam družino v Sloveniji, sem dobil dovoljenje za odhod domov. Ko sem v četrtek prispel v domovino, je bilo še vse normalno, a so se že pojavljale informacije, da bodo od ponedeljka dalje zaprti šole, vrtci, lokali, restavracije… Tudi iz Kielc so nas obvestili, da do nadaljnjega odpadejo vsi skupinski treningi in da naj vsak ostane tam, kjer je bil v tistem trenutku, saj so zaprli tudi meje med državami in ni bilo možnosti vrnitve na Poljsko. Zato sem na srečo lahko ostal doma z družino. Le pomislite, kako bi bilo ženi Katji v karanteni s tremi otroki. Res ne vem, kako bi to zdržala, prav tako pa tudi jaz, če bi moral biti sam na Poljskem.

Super je vsaj to, da lahko izredne razmere kot družina preživljamo skupaj, kar žal mnogim ni dano. Vsi smo zdravi, kar je najpomembneje. Čeprav karantena traja že šesti teden, niti slučajno ni dolgčas, je pa seveda že precej monotono in vsi smo tega že precej siti. Ampak takšna prisilna izolacija ima tudi pozitivne plati. Imamo veliko časa za stvari, za katere jih prej sploh nismo imeli ali pa nanje celo nismo niti pomislili.

Je kar pestro. Trije otroci, trije različne starosti, trije različni značaji z različnimi željami, potrebami, pričakovanji. Že v enem dnevu karantene se marsikaj dogaja in nabere, kaj šele v šestih tednih. Prva teden ali dva je bila kar kriza, še zlasti ker je bilo s sinovoma treba veliko delati za šolo. Dokler se starši nismo malce pritožili, potem pa so sistem izobraževanja in nalog na daljavo le omilili. Težava je v tem, da se otroci učijo veliko nove snovi pri različnih predmetih, starši pa nismo profesorji in nismo dovolj izobraženi, da bi jim to snov uspešno razlagali in pojasnjevali. Tudi starši se moramo te snovi na novo učiti in jo podajati njim, a na srečo obstaja »stric Google«, ki olajša veliko stvari. Ula pa glede na svojo starost ves čas potrebuje pozornost, animacijo. Upam, da bodo šole in vrtci čim prej spet odprti, a ne le zaradi učenja od doma in podobnih zadev, ampak zaradi socialnega vidika otrok in njihovega imunskega sistema. Že zelo dolgo so doma, izolirani, a pogrešajo sorodnike, prijatelje, sošolce, druženje, treninge, tekme…

To, kar počne EHF, je neumno, nelogično in nesmiselno, skregano z zdravo pametjo. Letošnjo sezono, tudi evropsko, bi morali že zdavnaj uradno končati. Ne glede na to, da bodo nekateri zadovoljni, drugi pa ne, ampak nikoli ni mogoče vsem ugoditi. Igralci niso roboti, ki bi lahko po več kot mesecu in pol brez treningov in tekem začeli brez posledic. Najprej jih je treba odlično telesno pripraviti, sicer obstaja velika verjetnost poškodb, jih pripraviti tudi taktično in tehnično ter spraviti v tekmovalni ritem. Preden bi lahko vse počeli »na polno«, to zahteva veliko časa, ki pa ga ni na razpolago. Zelo veliko igralcev bo s 1. julijem že v novih klubih in EHF še vedno ni razjasnil, za koga bi lahko igrali v final fouru – za sedanji ali prihodnji klub. A EHF trmoglavo vztraja pri svojem, saj se boji velikih denarnih izgub zaradi podpisanih pogodb, ki jih mora – ne glede na žrtve – izpolniti. Preložitve tekem in tekmovanj iz letošnje sezone niso rešitev, ker se potem tudi naslednja ne bo mogla normalno začeti.

Precej nenavadno. Sprva sem ji nasprotoval in nisem bil navdušen nad idejo avtorja Lojzeta Grčmana, a zdaj sem vesel, da je vztrajal pri tem in da nama je uspelo. Originalnega izvoda knjige še nisem prebral, sem pa prebral celoten material, preden je šel v tisk. Ob branju sem se v spominih vrnil v čase, ki sem jih že skorajda pozabil – otroštvo, igralska klubska in reprezentančna kariera, vzponi in padci, zasebno življenje… Ko človek podoživlja svojo preteklost, ugotovi, kaj je športno in zasebno dosegel. Priznam, da sem ponosen tako nase kot na tiste, ki so mi stali ob strani. Ob tem mi zaigra srce in občasno sem dobil tudi solzne oči. Tudi odzivi okolice so množični in zelo pozitivni. Ker sem letos dopolnil 40 let, je v knjigi 40 zgodb oziroma poglavij, sogovornikov pa 50 ali več. Seveda nisem želel, da bi bile vse zgodbe v moji knjižni biografiji le pozitivne, ker bi potem nastala limonada. Tudi navijačem na Poljskem sem obljubil, da jo bodo lahko nekoč prebrali v poljščini. Obstaja tudi ideja, da bi jo prevedli v nemščino, španščino, katerega od balkanskih jezikov.

Hiša je že končana, a še nimamo vseh potrebnih dovoljenj, zato se tudi uradno nismo vselili vanjo. V notranjosti je že skoraj vse urejeno, zdaj se ukvarjamo le še z zadevami v okolici – bazen, trava, asfalt in podobno. Ko bomo imeli vse potrebne dokumente, se bomo vselili. Upam, da bo to zelo kmalu, za zdaj pa vsa družina zvečer hodi spat v naše stanovanje v bloku v Bršljinu, ki je na srečo oddaljen zgolj okoli 500 metrov.