Po obdobju, ko ste bili dolga leta glavni trener, bili pa ste tudi selektor slovenske in srbske reprezentance, ste se odločili sprejeti vlogo pomočnika trenerja pri Györu. Kaj vas je prepričalo?
Ponudbo sem dobil aprila 2024, ko sem bil še selektor Srbije. Per Johansson mi je predstavil svojo vizijo sodelovanja, jaz pa sem ravno takrat brez klubskih obveznosti podrobno spremljal ligo prvakinj, zato je bila odločitev veliko lažja. Pogodbo sem podpisal 15. aprila, datum pa si bom za vedno zapomnil, saj ima takrat rojstni dan moja mama. Pri odločitvi je bilo ključno tudi sodelovanje z Johanssonom. Imam veliko odgovornosti in proste roke pri pripravi treningov ter organizaciji igre. Poleg tega vsak dan delam z najboljšimi igralkami na svetu, kar je za trenerja neprecenljiva izkušnja.
Ali ni bil to vendarle korak nazaj?
Včasih se trenerji pošalimo, da je v našem poklicu pomemben tudi potni list oziroma to, od kod prihajaš. Do največjih evropskih klubov ni lahko priti. Zato vloge v Györu nikakor nisem doživljal kot korak nazaj. Gre za klub, ki ga sicer v veliki meri financira madžarska država, glavni sponzor je Audi, po filozofiji in načinu dela pa je zelo skandinavsko usmerjen.
Györ že vrsto let predstavlja vrh evropskega ženskega rokometa. Zaradi organizacije, denarja ali česa drugega?
V zadnjem desetletju je Györ zagotovo najboljši evropski klub. Velik pečat je pustil norveški trener Karl Erik Bøhn, ki je postavil temelje drugačne kulture dela, Španec Ambros Martin pa je to nadgradil z evropskimi naslovi. Seveda se Györ vsako leto bori za najboljše igralke na svetu. Ko igralka ve, da bo vsako sezono igrala za naslov evropskega prvaka, je to velika prednost. Poleg tega so stvari v klubu odlično urejene. Madžarska ogromno vlaga v šport. Res je, da se zdaj veliko govori o spremembah financiranja zaradi političnih razmer, a upam, da se pri Györu to ne bo bistveno poznalo.
Kolikšen je proračun kluba?
Natančnih številk ne poznam, lahko pa povem, da ima samo Györova akademija približno dva milijona evrov proračuna. To vključuje vse: plače, rekvizite, opremo in vse pogoje za delo. Celoten klubski proračun je po moji oceni okoli sedem milijonov evrov, vendar je to povsem druga raven kot pri večini drugih klubov.
Kako pomembna je pri uspehih kluba akademija? Črpa igralke iz vse Evrope ali predvsem z Madžarskega?
Predvsem z Madžarskega. Pri tem so precej usmerjeni v domači kader. Dekleta prihajajo na preizkuse, nato pa jih selekcionirajo. Največje akademije imata še Ferencvaroš in Debrecen, zato ne preseneča, da so bile letos na zaključnem turnirju mladih v Budimpešti med štirimi ekipami kar tri madžarske: Györ, Ferencvaroš in Debrecen. To je najboljši dokaz, kako sistematično na Madžarskem delajo z mladimi igralkami.
Čemu se danes v vrhunskem ženskem rokometu namenja največ pozornosti – taktiki, telesni pripravi ali psihologiji?
Vse je povezano, toda standarde trenutno postavlja norveški rokomet. Njihove igralke že od petnajstega leta sistematično gradijo telesno pripravo, ki je temelj vsega. Na to se nato navežeta taktika in psihološka priprava. Vedno večji poudarek je tudi na povezanosti ekipe. Tudi pri nas sodelujemo s športnim psihologom, ki ne dela le individualno z igralkami, ampak veliko pozornosti namenja tudi skupinski dinamiki.
Györ je po vaših besedah močno skandinavsko usmerjen. Tudi Krim je imel v preteklosti nekaj vrhunskih skandinavskih igralk, ki pa niso pustile takšnega posebnega pečata. Zakaj?
Cecilie Leganger je prišla po poškodbi in ni mogla pokazati vsega, kar je znala. Tudi Katja Nyberg se je hitro poškodovala. Tu bi lahko dodal še Linneo Torstensson, ki je bila steber obrambe v zadnjem polfinalu Krima, a mislim, da je odločilno predvsem okolje. V Györu je veliko skandinavskih igralk, zato se nove veliko lažje vključijo. Okolje ustvarjajo igralke in trenerji, zato se lahko posameznica hitreje prilagodi in pokaže svoj maksimum.
Čeprav že pet let ne delujete več v slovenskem rokometu, ni skrivnost, da ste še vedno na tekočem z dogajanjem v njem. Kako ste predlani doživeli uvrstitev Slovenije na olimpijske igre?
To zame ni bilo presenečenje. Že leta 2017 smo na svetovnem prvenstvu v Nemčiji igrali zelo dober rokomet, reprezentanca pa je bila še zelo mlada. Takrat sem bil hkrati selektor in trener Krima, zato sem z večino reprezentantk delal tudi na klubski ravni in spremljal njihov razvoj. Sedem let pozneje je ta generacija dozorela, reprezentanca pa je bila kakovostno pokrita na vseh položajih. Pridružila se je Elizabeth Omoregie, vrnila se je Barbara Lazović, selektor Dragan Adžić pa je prinesel nekaj novega. Ne smemo pa pozabiti, da imajo tuji selektorji pogosto na voljo precej več strokovne podpore. Ko sem bil sam selektor, sem moral marsikatero nalogo opraviti kar sam.
V kakšnem stanju je slovenska reprezentanca danes?
Žal prihaja obdobje pomladitve. Težava pa je velika vrzel med generacijami. Vsi govorijo o mladi reprezentanci, jaz pa pravim, da to ni več mlada reprezentanca. Veliko igralk je že starejših od 25 let, je pa res, da nimajo veliko izkušenj. Zame je mlada reprezentantka tista, ki se članski reprezentanci pridruži pri 18 ali 19 letih.
Kje vidite največje rezerve slovenskega ženskega rokometa?
Najprej pri kadru. Premalo je trenerjev, ki bi jih delo v ženskem rokometu zares zanimalo, veliko pa je povezano tudi s financami. Mislim, da bi lahko Krim naredil več pri iskanju slovenskih talentov in njihovem razvoju. Težko govorimo o pravi akademiji, prepričan pa sem, da bi bilo mogoče delo z mladimi dvigniti na precej višjo raven.
Večkrat ste poudarili, da je odločilno prav delo z mladimi. Kje se po vašem mnenju izgublja največ potenciala?
Veliko igralk preneha igrati že pri dvajsetih letih. Sam sem vedno zagovarjal, da je treba najbolj nadarjene igralke že pri 16 ali 17 letih pripravljati na članski rokomet. Razlika je ogromna. Če igralka med 16. in 24. letom vsak dan trenira v profesionalnem okolju, je njen razvoj povsem drugačen kot pri nekom, ki se članskemu rokometu resneje priključi šele pri 19 ali 20 letih. Prav v tem vidim največjo priložnost za napredek slovenskega ženskega rokometa.
Za konec še Krim. Ali je prihod danskega trenerja Rasmusa Poulsena po vašem mnenju začetek nove zgodbe za Krim?
Mislim, da imamo tudi v Sloveniji dovolj trenerjev, ki bi lahko vodili Krim. Klub se je odločil za Danca, ki nima prav veliko izkušenj iz lige prvakinj, zato je odločitev zanimiva. Sam bom vedno navijal za Krim. Upam, da bo našel novo vizijo in predvsem, da bodo sponzorji ostali ob klubu. Vedno poudarjam eno stvar: brez Krima tudi uvrstitve Slovenije na olimpijske igre ne bi bilo. Velika večina reprezentantk je šla skozi Krimov razvojni sistem in to je dejstvo.«