Po osmih letih ste se poslovili od Velenja. Zadnja sezona rezultatsko morda ni bila takšna, kot bi si želeli. Kaj vas ob slovesu najbolj preveva – ponos, olajšanje, morda grenkoba?
Minula sezona je bila za nas v Gorenju nenavadna od prvega dneva. Imeli smo veliko težav s poškodbami, praktično niti enega treninga in niti ene tekme nismo opravili v polni postavi. Ves čas smo se nekako sestavljali. Ko smo mislili, da se bodo vrnili tisti, ki so bili poškodovani na začetku, se je spet vse podrlo, poškodovali so se drugi. Celotno leto je bilo turbulentno. Tudi igralski kader, ki sem ga imel, je bil precej nov. Lani je odšlo osem igralcev, vsako leto smo malo spuščali raven, zdaj pa smo po mojem mnenju na koncu plačali ceno preteklih let, ko smo izčrpali vse mogoče. Da smo bili po rednem delu četrti, je zame velik uspeh, še zdaj. Slovenj Gradec in Krka sta bila, glede na naše poškodbe in vse okoliščine, boljši ekipi od naše.
Ampak celotno obdobje v Velenju je bilo zagotovo prežeto tudi z lepimi trenutki.
Seveda, zadnja sezona tega ne more spremeniti. Po koncu sezone sem dobil sliko z notranje poslovilne zabave z mojo ekipo Gorenja. Sestavili so mi fotografije vsega, kar smo v osmih letih osvojili. Šest nepozabnih slik, pet osvojenih pokalov, lani drugo mesto, ki so ga tudi dali zraven. Pa sploh ni zajete Evrope, kjer smo prišli do polfinala evropske lige, premagovali Aix, Nimes, Špance, igrali v močnejši ligi, v skupinskem delu. A potem pridejo naše druge ekipe. Zdaj se slavi, vsa čast Celju, da je prišlo do polfinala v pokalu EHF, a mi smo to vse osvajali, pa nikoli ni prišlo do takšne reklame. Prvaki smo bili z ekipo, ki je bila po proračunu tretja ali četrta. Mislim, da se bomo šele čez nekaj let zares zavedali, kaj smo v tem času osvojili. To obdobje je eno najuspešnejših v zgodovini Gorenja.
Odšli ste v Slovenj Gradec, v nasprotno smer v Velenje pa prihaja Žiga Lesjak. Kako gledate na to menjavo?
S tem se ne ukvarjam. To je posel, meni je v Velenju potekla pogodba, Slovenj Gradec pa poznam zelo dobro. Tam sem bil že kot igralec, tam sta se rodila moja otroka, spoznal sem ženo, tam sem preživel lepe trenutke. Slovenj Gradec je rokometno mesto, tam vsak živi za rokomet. Že prej, ko sem igral tam, sem videl, da je skoraj v vsaki hiši vsaj en član družine hodil na rokometne tekme. Prišlo je povabilo Sama Lampreta in hitro sva se dogovorila ter podpisala dvoletno pogodbo.
Je lažje priti v Slovenj Gradec po tako uspešni sezoni, ko ima ekipa že zgrajeno osnovo in tudi nekaj rezultatskega zagona?
Slovenj Gradec ima že nekaj časa zelo dobro ekipo. Igrajo skupaj v skoraj enaki zasedbi, kar je zelo pomembno. Imajo željo iti naprej, jaz pa sem v tem videl perspektivo tudi zase. So željni dokazovanja, seveda pa si želimo še kakšen večji uspeh. Veselim se dela. Ne bo pa lahko, to je jasno.
Da gre za pravo rokometno okolje, dokazujejo tudi navijači. Dvorana je pogosto polna do zadnjega kotička.
To poznam. Moj tast je hodil na te tekme že od otroštva. Vsi njegovi prijatelji, Slovenjgradčani, živijo s tem. Ti ljudje, če kaj vedo, vedo za rokomet, to je del njihove tradicije. Slovenj Gradec je verjetno za Celjem in Gorenjem tretji po nastopih v prvi ligi. Lahko se motim, ampak vem, da je zelo blizu. Samo v enem obdobju je izpadel iz lige. To tradicijo, že od šestdesetih let, starejše generacije zelo dobro poznajo. Tudi zdaj, ko prideš v mesto, čutiš, da si tam res športnik. Vzdušje je dobro, okolje je pravo.
Čaka vas tudi Evropa, kar za klub, mesto in ekipo ni majhna stvar. Kako se boste lotili tega izziva?
Slovenj Gradec ima željo po napredku in tako je tudi prav. A za slovenske razmere moraš biti ekonomičen, klub pa je zelo stabilen. Posebno zaradi Lampreta, ki je močan podjetnik in stoji za klubom. Zraven spodbuja tudi druge podjetnike na Koroškem, da pomagajo pri stabilizaciji kluba. Mi bomo ogledalo Koroške, posebno zdaj, ko bomo Slovenj Gradec promovirali v Evropi. To je zelo lepa reklama za mesto, ki ima tradicijo in ki je tudi mesto miru. Župan že od nekdaj hodi na rokomet, poznam ga še iz svojih igralskih let, je športnik po duši.
Se je ekipa za novo sezono kaj spremenila?
Jedro ostaja bolj ali manj enako. Imamo precej domačinov, kar je danes redkost. Od bratov Štaleker, mlajšega Lampreta do Levca, Saleznika. Rekel bi, da je tudi Cvetko domačin, saj je v Slovenj Gradcu že nekaj let, prav tako Vuk Milenković, ki je poročen s Slovenjgradčanko.
Kako gledate na slovensko ligo? V kolikšni meri se je spremenila od vaših začetkov do danes?
Vsako leto malce pada. Bi pa rekel, da je idealna za kaljenje mladih igralcev. Slovenija ima zelo dobro šolo za tehnično in taktično usposabljanje mlajših igralcev. Imamo ogromno srednjih zunanjih, ki jih išče vsa Evropa. To je mali čudež, da v Sloveniji vzgajamo tako dobre organizatorje igre. Drugače pa je na koncu vse v denarju. Žal imamo premalo denarja, da bi kogar koli zadržali. Veliko igralcev je odšlo, nekateri tudi nehajo, ker je premalo denarja. To nam zagotovo onemogoča še boljšo kakovost lige. Ampak slovenski trenerji v mlajših kategorijah se trudijo, dobro se dela. Ne glede na vse je treba spodbujati, da bi klubi imeli čim več denarja, potem bi napredovala tudi liga. A brez državne pomoči, brez zakonsko urejenega davka za šport bo težko. Že to, kar ustvarjamo zdaj, je čudež. Z Gorenjem sem se v Evropi srečeval s klubi, ki imajo trikrat ali štirikrat večje proračune. Vsi so se čudili. Mi smo imeli 900.000 evrov proračuna, pa smo tudi v Evropi zmagovali. A ljudje ne vedo, kakšne so razlike. Francozi so nas celo prosili, da o tem ne govorimo. Res mislim, da je vsak igralec, ki igra v slovenskem klubu in potem pride kamor koli v Evropo, vreden vsakega evra.
Koliko ste v stiku s sinovoma? Enej vam je lani iz Gorenja »ušel« v Francijo, Staš pa igra v Slovanu.
Mi trije se slišimo skoraj vsak dan. Enej je zadovoljen v Toulousu, tudi v klubu so zadovoljni z njim, igra zelo dobro. Mislim, da je prvo leto zanj najtežje, ker je organizator igre. Uči se francoščine, potrebuje nekaj časa. Težje mu je kot kakšnemu krilu, ki stoji in čaka. On organizira igro in za to potrebuje malo več časa. Francoska liga je zelo močna, zagotovo mogoče celo druga najmočnejša, za nemško. Toulouse ima dvanajsti proračun v ligi, pa ima več kot štiri milijone evrov. Pri nas noben klub nima takšnega proračuna, niti Slovan ni blizu. S Stašem se veliko videvamo, dosti smo doma, ob koncih tedna se dobimo. Zelo sem ponosen na oba. Sta prava fanta, ne le rokometno, tudi kot osebnosti. Prav zažarim, ko mi omenite sinova.