V luksuznem hotelu St. Regis v glavnem mestu Egipta se je rokometna farsa začela pri testnih preizkusih prijav v elektronski sistem glasovanja, med katerimi se je čudežno »izgubilo« od 40 do 50 glasov. Zaradi tega se je glasovanje zavleklo za več ur, za nameček pa so bile volitve predsednika IHF na dnevnem redu šele kot 13. točka.
Od skupno 212 nacionalnih rokometnih zvez pod okriljem mednarodne s sedežem v švicarskem Baslu se jih je glasovanja v Kairu udeležilo 176, najbolj zastopane celine pa so bile Afrika (51), Evropa (48) in Azija (36). Na prejšnjih šestih volilnih kongresih je imel Hasan Mustafa zgolj dvakrat po enega protikandidata, obakrat v domačem Egiptu.
Trem protikandidatom le drobtinice
Leta 2004 je v letovišču El Gouna ob Rdečem morju povozil Šveda Stafana Holmqvista v glasovih s 85:46 (dobil je 64,9 odstotka glasov predstavnikov zvez), pet let pozneje v Kairu pa Luksemburžana Jeana Kaiserja s 115:25 (82,1 odstotka vseh glasov). Tudi tokratna zmaga Faraona, kot je vzdevek diktatorja Mustafe, je bila prepričljiva. Pri glasovanju predstavnikov 176 držav je Hasan Mustafa dobil 129 glasov oziroma 73,3 odstotka, njegovi trije protikandidati pa zgolj drobtinice: 67-letni Slovenec Franjo Bobinac 24 glasov, Nemec Gerd Butzeck 20, Nizozemec Tjark de Lange pa tri oziroma vsi trije Evropejci skupno le 47.
Franjo Bobinac se je lahko tolažil z dejstvom, da je med tremi evropskimi protikandidati zbral največ glasov: »Svetovni rokomet očitno še ni pripravljen na spremembe, ki bi bile z vidika športa, navijačev, sponzorjev in vseh drugih nujne ter v korist skupnega razvoja. Razpleta volitev verjetno ne bi bistveno spremenila niti večja evropska povezanost – v takšnem primeru bi bil morda drugačen zgolj pristop.«
Skoraj polovica nacionalnih zvez obstaja le na papirju
Zanimivo in neverjetno pa je dejstvo, da je med 212 članicami IHF skoraj polovica takšnih, ki so zgolj mrtva črka na papirju. Razen rokometne zveze nimajo igralcev, trenerjev, klubov, reprezentanc in drugega, vseeno pa imajo – tako kot vse članice – na volitvah po en glas. In prav na takšnih državah Hasan Mustafa gradi in utrjuje svoj rokometni imperij, na čelu katerega bo (če bo kos svojim zdravstvenim težavam) še najmanj štiri leta.
Bobinac je razplet volitev v Kairu ocenil še z naslednjimi besedami: »Volitve so bile manj soočenje idej in vizij ter bolj odraz odločanja po posameznih celinah. Svetovni rokomet je znova izbral ustaljene tirnice, ki mnogim posameznikom tako ali drugače ustrezajo. Kljub temu ostajam trdno zavezan prizadevanjem za bolj transparenten, odprt in pravičen šport.«
Tudi sedanji predsednik RZS nezadovoljen z volitvami
Vsak od kandidatov za prvega moža svetovnega rokometa je imel pred začetkom volitev na voljo pet minut za predstavitev svojega programa. V slovenski delegaciji sta bila poleg Bobinca še sedanji predsednik RZS dr. Bor Rozman in tehnični direktor slovenskih reprezentanc Goran Cvijić.
Tudi Bor Rozman, ki je leta 2022 na čelu RZS nasledil prav Bobinca (decembra istega leta je slednji postal predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije), ni bil zadovoljen s potekom in razpletom volitev: »Žal se je znova pokazalo, da na takšnih volitvah pogosto ne odločajo vizije, temveč vnaprej oblikovana razmerja moči. Kljub temu je bila to pomembna in pogumna kandidatura, ki je slovenski rokomet postavila na zemljevid tistih, ki si upajo jasno in glasno govoriti o spremembah.«