Prihodnjo nedeljo bo organizator igre ljubljanskega Slovana Jaka Malus, ki se je pred letošnjo sezono po petih letih igranja v tujini vrnil domov, praznoval 29. rojstni dan. Na prvi finalni tekmi državnega prvenstva proti Gorenju je bil s petimi zadetki najboljši strelec svoje ekipe. Z Ljubljančani, ki jih bo po koncu sezone zapustil, saj bo kariero nadaljeval v skopskem Vardarju, je že osvojil pokalno lovoriko, na zaključnem turnirju pa je bil izbran tudi za najkoristnejšega igralca.
Na prvi tekmi finala ste od prve do zadnje minute držali nadzor nad rezultatom. Vas je morda tudi poraz Celjanov v polfinalu dodatno motiviral?
Že od začetka sezone skušamo vsako tekmo odigrati stoodstotno. Za nas je vsaka kot finale in s takšnim pristopom smo šli tudi v sobotno. Od prve do zadnje minute smo igrali z glavo in srcem, kar se je na koncu poznalo tudi na rezultatu. Toda to je bila šele prva tekma. Dobro vemo, da so Velenjčani zelo nevarni, kar so dokazali že v polfinalu, ko so po porazu na prvem obračunu dvakrat premagali Celjane. To pomeni, da bomo morali v sredo prikazati še boljšo igro, z več fokusa in energije.
Kaj je bilo po vašem mnenju odločilno za zmago – večja zbranost, priprava, individualna kakovost?
Lahko bi rekel, da vse po malem. Vsekakor smo se na tekmo dobro pripravili, prevladovala je tudi velika želja, saj smo se borili do zadnje kaplje znoja, kar se je tudi pokazalo na izidu. Z borbenostjo, povezanostjo dobivamo tekme. Rokomet je ekipni šport – v njem vedno zmaguje ekipa, ne posamezniki. S takšnim pristopom bomo morali igrati tudi v sredo v Velenju.
Ampak finale še ni odločen, kajne?
Seveda ne. Zmaga na prvi tekmi nam je prinesla pritisk favoritov, kar pomeni, da moramo biti v nadaljevanju še bolj osredotočeni. Videli smo, kako je bilo s Celjani, ki so prav tako naredili prvi korak, potem pa pokleknili. Velenjčani so vendarle aktualni državni prvaki, imajo ogromno izkušenj, ki jih naša ekipa nima, saj večina igralcev še ni bila v takšnem položaju. V sredo nas čaka tekma, na kateri ne bo prostora za popuščanje. Gorenje nima česa izgubiti, zato bo šlo na vse ali nič. Na nas pa je, da jih zaustavimo in naredimo še zadnji korak do naslova.
Ali ste bili presenečeni, da je vaš matični klub Celje obstal že v polfinalu?
Po eni strani ja, po drugi pa ne. Celje je še vedno velik klub, toda – kot sem že rekel – Gorenje je aktualni prvak in ima zelo izkušeno ekipo. Če bi me pred sezono vprašali, kdo so glavni favoriti za naslov, bi rekel prav Velenjčani. In to so v polfinalu tudi dokazali.
Kje vidite največjo moč velenjske ekipe?
Predvsem v uigranosti. Ekipa je skupaj že dlje časa, ima izkušene igralce, dva odlična vratarja, in so taktično zelo fleksibilni. Njihova igra je nepredvidljiva, zato se je nanjo težko pripraviti. Na drugi tekmi bomo morali še enkrat igrati agresivno v obrambi in zbrano v napadu, če želimo finale končati že v sredo.
Kaj pa največja prednost Slovana?
Naš največji adut je ekipni duh. Imamo popolnoma novo ekipo, nov strokovni štab, marsikaj se je gradilo iz nič, a od prvega dne priprav naprej je med nami vladala prava kemija. Garderoba je enotna, vsi dihamo kot eno. V takšnem kolektivu je vse lažje – treningi, tekme, pritiski. To je naša prednost – da smo postali ekipa v pravem pomenu besede.
Trener Uroš Zorman se vam je pridružil šele po koncu olimpijskih iger. Vas je presenetilo, da so zadeve tako hitro postavile na svoje mesto?
To je bil skoraj čudež. Ko zdaj pomislim na vse skupaj, me kar zmrazi. Takšne povezanosti brez glavnega trenerja na začetku sezone še nisem doživel. Ko se nam je pridružil še Zorman, smo naredili dodatni korak naprej. Njegova energija in znanje sta nas še dodatno povezala in dvignila. Zelo si želim, da to zgodbo kronamo z naslovom. Zaslužimo si ga vsi, od igralcev do strokovnega štaba.
Imate že kar nekaj izkušenj z osvajanjem naslovov – štirikrat s Celjem, trikrat z Meškovom. Kako ocenjujete trenutno kakovost slovenske lige v primerjavi z obdobjem, ko ste zadnjič igrali v Celju?
Liga se je spremenila in postala privlačnejša za gledalce. Sistem je zdaj drugačen – daljši, bolj naporen. Včasih se je vse končalo po dvokrožnem sistemu, zdaj pa končnica prinaša več negotovosti. In čeprav nekateri pravijo, da prvi del sezone ni tako pomemben, se s tem ne strinjam. Prvo mesto prinaša prednost domačega igrišča, kar je lahko odločilno.
Ali se pozna, da vsako leto veliko igralcev odide v tujino?
Seveda se pozna. Veliko mladih gre ven, včasih tudi prezgodaj, kar vpliva na kakovost lige. Ampak gremo v pravo smer. Projekt Slovana je dokaz, da se tudi doma lahko sestavi močna ekipa. Upam, da bo naša zgodba navdih še za koga. Liga je postala bolj izenačena, tekme so nepredvidljive – vsak lahko premaga vsakogar. To je dobro za razvoj slovenskega rokometa.
Vi ste v tujino odšli pri 23 letih. Danes marsikdo odide precej mlajši, kako gledate na ta trend?
Res je, sam sem šel v tujino po nekaj sezonah v članski ekipi Celja, vendar je to zelo individualna odločitev. Težava nastane, ko igralci odidejo prezgodaj in nato v tujini ne igrajo dovolj. Tako izgubijo minutažo, samozavest, kakovost. To je škoda – zanje in za slovenski rokomet.
Sezona se bliža h koncu, s tem pa tudi vaše sodelovanje s Slovanom. Poleti se selite v Skopje. Kaj vas je prepričalo?
Vardar gradi močan projekt, obstaja velika verjetnost, da bo klub igral v ligi prvakov. To je priložnost, ki je nisem mogel zavrniti. Ampak hvaležen sem Slovanu za vse. V tem letu sem se ogromno naučil – od soigralcev, trenerja, vseh v klubu. Ne vem, ali je še komu v enem letu uspelo narediti toliko kot nam. Kapo dol vsem v Ljubljani.
So vrata za vrnitev na Kodeljevo odprta?
Zakaj pa ne? Edini cilj, ki ga imam zdaj, je osvojiti še naslov državnega prvaka in se posloviti v velikem slogu. Z Vardarjem imam dvoletno pogodbo, a Ljubljana mi je ostala v srcu. Z veseljem bi se še kdaj vrnil na Kodeljevo.
Bližate se 29. letu in ste v najboljših igralskih letih. Ali se še spogledujete z reprezentanco, saj se začenja nov olimpijski ciklus?
Olimpijske igre so zagotovo sanje vsakega športnika. Jaz bom najbolj srečen, če bomo vpoklican, če ne bom, ne bom užaljen, saj nisem več star 23 let. Zavedam se, da prihajajo novi, mlajši igralci, željni dokazovanja, vendar bom vedno pripravljen. Prvi bom dvignil telefon, če bo zazvonil iz strani selektorja.
