#intervju Glavni trener RK Celje, Tomaž Ocvirk: Ponoči nikoli ne kontroliram igralcev

Obakrat sem bil presenečen. A sočasno sem bil vesel, da sem dobil priložnost, ne le kot dežurni gasilec za nekaj tekem, ampak kot dolgoročnejša rešitev. Še posebno, ker domači strokovni kader nikoli ali pa zelo redko dobi takšno priložnost. Ponudbo klubske uprave sem takoj sprejel, časa za razmislek skoraj ni bilo. Zavedal sem se velike odgovornosti in sočasno svoje pripravljenosti, da se spopadem s tem izzivom. Vanj vlagam celega sebe, dajem od sebe maksimum in se trudim po najboljših močeh. Če bo to dovolj za uspeh, bo seveda super, če ne bo, pa tudi ne bo katastrofa ali konec sveta. Ker sem prevzel to funkcijo, si ne glede na celoten razplet ne bom mogel nikoli očitati, da nisem vsaj poskusil.

Tekmovalni cilji v Celju so vedno bili in bodo visoki oziroma najvišji, tako da to zame ni prav nič novega. Takoj na začetku tega pritiska in bremena nisem čutil, zdaj pa ga vedno bolj. Čeprav ga poskušam potisniti na stran in odmisliti, je to zelo težko.

Glede na naš igralski kader in sestavo skupine je preboj v osmino finala realen cilj. Med tekmeci v boju za šesto mesto, ki še zadnje prinaša napredovanje, sta premagljiva predvsem ukrajinski Motor in Zagreb. V našem rangu je še danski Skjern, proti kateremu smo doma izgubili, a smo to delno izničil z zmago proti Flensburgu. Ostali štirje klubi, PSG, Pick Szeged, Flensburg in Nantes, so vsaj na papirju močnejši. Za nas bo v boju za osmino finala najodločilnejši november, ko se bomo po dvakrat pomerili z Ukrajinci in Hrvati.

Zdaj, ko sem že nekaj tednov trener članske ekipe, bi rajši igral v Sehi kot v slovenski ligi. V Sehi nisi obremenjen z rezultati in dosežki, ni skoraj nobenega pritiska, na tekmah bi lahko več priložnosti za igro, dokazovanje in nabiranje dragocenih izkušenj dobili mlajši igralci in tisti, ki v ligi prvakov nimajo velike minutaže. V Sehi bi se tudi igralec, ki pade v krizo, lažje dvignil na višjo raven, ker ni pritiska in bi si to lahko privoščili, v ligi prvakov si tega ne moremo. V domači ligi ni priložnosti za eksperimentiranje in počitek. Z nekaterimi klubi, ki se niso uvrstili v končnico za prvaka, nismo igrali že več kot dve leti. Zato imajo zdaj proti nam še večji motiv in željo, gredo na polno, na glavo, saj nimajo česa izgubiti, lahko pa veliko dobijo. Če nismo pravi, lahko izgubimo skoraj proti vsakomur. Favoriti? Vse ekipe so nevarne, smo favoriti, a bi izpostavil še Ribnico in Gorenje.

Na sredini ligaški premieri proti Trimu v Trebnjem se je pokazal v dobri luči. Takoj se je videlo, da gre za vrhunskega igralca: ima močan strel od daleč, dober pregled nad igro in dobro sodeluje s soigralci, v obrambi je zelo kompakten, predvsem v igri ena na ena. Igra v obrambi je eden zaščitnih znakov francoskega rokometa, temelji pa na telesni moči, čvrstosti, agresivnosti, »fiziki«. Z njim smo v igri nekaj že pridobili, sčasoma pa bomo še več. Njegova kakovost ni sporna, drži pa, da ima za sabo težko poškodbo ahilove tetive, ki pa je že sanirana. Mogoče ima nekaj kilogramov preveč, a delamo tudi na tem, manjka pa mu tudi tekem. Še posebej nam bo prišel prav, ker imamo veliko poškodovanih igralcev in zato tudi osiromašen kader.

Nimam nobenih težav s tem, čeprav sem imel v prejšnjih vlogah drugačen odnos z igralci. Ti jemljejo pomočnika bolj kot nekakšnega prijatelja in zaupnika, prav tako kondicijskega trenerja. Avtoritete si ne poskušam graditi in zgraditi na silo, ampak skozi delo, znanje, strokovnost in poštenost pridobiti zaupanje in spoštovanje igralcev.

Ne. So mi pa všeč trenerji, ki taktično dobro pripravijo svojo ekipo na nasprotnike, ki so umirjeni pri vodenju treningov in tekem ter nasploh v komunikaciji. Igralci so med tekmo pod stresom in ko naredijo napako, je seveda ne storijo namerno. Če potem še trener vpije nanje, to le še poslabša vse skupaj. Všeč so mi trenerji, ki so taktični in študiozni, ki med tekmo pozorno spremljajo dogajanje na igrišču ter pravočasno in pravilno odreagirajo. Zaradi tega so mi najbolj všeč španski trenerji, ki so tudi na klopeh vrhunskih klubov v Evropi: Raul Gonzalez (PSG), Juan Carlos Pastor (Pick Szeged) in Xavier Sabate (Wisla). V Sloveniji mi je bil kot trener všeč žal že pokojni Miro Požun, ki je imel znanje in strokovnost, ki je bil umirjen, očetovski, demokratičen in je imel človeški odnos. Na pravi način je znal delati z zvezdniki, ki jih je bilo takrat v Celju veliko. Če bi bil kdo drug trener takratne zvezdniške zasedbe v Celju, se to ne bi obneslo in bi se mu igralci verjetno uprli.

Prisegam na obojestransko pošten in korekten odnos. Nisem diktator, saj sprejemam tudi mnenja, stališča in pripombe igralcev, z njimi se veliko pogovarjam. Držim se pravil, za katera smo se dogovorili, od njih ne odstopam in pri tem nihče ni izjema. Igralci se morajo zavedati, da sem vendarle jaz trener, da jaz podajam informacije in da so oni v vlogi poslušalcev. In da na koncu vedno obvelja moja beseda.

Tega nisem nikoli počel in nikoli ne bom. To sem jim tudi jasno povedal in tega se držim. Nisem in ne bom ponoči hodil okrog in jih kontroliral, ali popivajo, žurirajo… Fantom sem povedal, da nisem privrženec alkohola. Postavili smo pravilo, da v tekmovalnem obdobju alkohol ni dovoljen, saj negativno vpliva na igralce in podaljša regeneracijo, kasneje pa se bomo lahko tudi poveselili. Verjamem, da se fantje zavedajo, da so profesionalci, da je to njihova služba, njihov kruh in da se morajo držati določenih pravil. A če bom slučajno izvedel, da je kdo storil kar koli narobe, bodo sledile kazni.

Nimam posebnih ritualov in nisem vraževeren, tako da mi je vseeno, kaj pred tekmami jem in pijem, oblečem in obujem. Ker imam zelo obrabljen hrustanec v kolenu, kar je posledica poškodb med igralsko kariero, ne morem več teči. Zato sem se začel rekreativno ukvarjati s kolesarstvom in surfanjem. Na kolesu se sprostim in si spočijem glavo, čeprav razmišljam tudi o rokometu. Ko se s Celjske koče, Konjiške gore ali od kod drugod divje in na polno spuščam po strmih pobočjih in grbinah, si zelo sproščam adrenalin, zato mi je potem tudi na treningih in tekmah precej lažje. Zelo mi ustreza tudi surfanje, ki mi prav tako sprošča in prevetri glavo, a žal imam zanj bolj malo časa. Zadnjo sredo sem na dan tekme s Trimom vstal ob pol petih zjutraj in se odpeljal proti Barkovljam pri Trstu, ki je najbližja in najugodnejša destinacija in kjer piha ugodna jutranja burja. Surfal sem od sedmih do devetih, pred dvanajsto sem že bil spet v Celju. V dveh urah in desetih minutah surfanja sem predeskal kar 41 kilometrov in porabil 1788 kalorij.

Imam ženo Barbaro in dve hčerki, 15-letno Majo in 10-letno Niko. Barbara je bila nekoč odlična atletinja in plezalka, vendar zaradi službe in družine ni več tako športno aktivna. Maja je vrhunska plesalka »disco dancea«, vpisala se je tudi na športno gimnazijo v Celju. Nika je odlična košarkarica, kljub šele desetim letom pa v celjskem klubu že igra v selekciji do 13 let. Ko sem bil še trener celjskih mladincev, sem precej lažje usklajeval rokometne in družinske obveznosti, zdaj pa je glavno breme padlo na ženo.