V Črni gori, kjer je ženski rokomet z naskokom prvi šport, za mladega »Adžota« ni bilo nobenega dvoma, kam ga bo peljala športna pot. Iz rojstnega kraja Berane (v nekdanji Jugoslaviji do leta 1992 Ivangrad, imenovan po narodnem heroju Ivanu Milutinoviću) v Sandžaku, kjer je delal njegov oče, se je z družino preselil v takratni Titograd (zdaj Podgorica). Čeprav je bil njegov štiri leta starejši brat Goran bolj nadarjen za šport, a manj vztrajen, je bil Dragan že v šestem razredu član šolske rokometne sekcije, v sedmem pa Budućnosti. Igral je še v šestih klubih v Črni gori (Rudar, Mladost), Srbiji (Epoksid Priboj), na Hrvaškem (Buje) in v Makedoniji (Borec, Rimako), pri zgolj 28 letih pa je predvsem zaradi poškodbe kolena predčasno končal igralsko kariero.
Že kot igralec – s prvim rokometnim honorarjem pri 17 letih je povabil soigralce na, kot sam pravi, skromno večerjo – si je po treningih zapisoval vse podrobnosti in se tako začel pripravljati na trenersko kariero. Ker je bila Budućnost takrat na vrhunski ravni, moški rokomet v domovini pa na nizki, se je odločil za delo z ženskami. Že na prvem treningu pri Nataši Cigankovi, nekdanji rokometašici in reprezentantki, se je zaljubil v ženski rokomet in dve leti pozneje (2001) postal pomočnik v Budućnosti. Dragan Adžić, ki je študiral je na fakulteti za telesno kulturo v Nikšiću, predava pa tudi psihofilozofijo športa na univerzi v Podgorici, na vprašanje, zakaj se je odločil za ženski rokomet, odgovarja: »Mogoče je to posledica tega, da kot človek in trener zelo cenim, spoštujem in imam rad ženske, od deklic do babic. Zanje imam posebno razumevanje in čustva, ženske so najčudovitejša bitja, vsak trenutek z njimi pa je vrhunski in nepozaben.«
Težje selektor kot trener
Leta 2010 – do takrat je bil tudi selektor mlajših črnogorskih reprezentanc – je Adžić doživel prvi rokometni vrhunec z dvojno vlogo: sočasno je postal glavni trener Budućnosti in selektor ženske reprezentance Črne gore. Zgolj dve leti kasneje je poskrbel za trojček, edinstven v dosedanji rokometni zgodovini: z Budućnostjo je postal klubski prvak Evrope (to je ponovil še leta 2015), s Črno goro pa evropski prvak v Srbiji in olimpijski podprvak v Londonu. A po sedmih letih dela se je najprej poslovil od selektorskega stolčka, po desetih pa še od trenerskega v klubu; na obeh položajih je zdaj črnogorska rokometna legenda Bojana Popović, ki je po njegovih besedah zanj človeška in rokometna muza. Po odhodu iz Budućnosti je imel resne pogovore z vrhunskimi menedžerji za prevzem kakšnega kluba v moškem rokometu, a do dogovora ni prišlo, nato pa ga je rokometna pot zanesla v Slovenijo – spet v dvojni vlogi: aprila lani je postal selektor ženske reprezentance Slovenije (tretji tujec na tem položaju za Vinkom Kandijo in Ivico Rimanićem), maja letos pa še trener Krima.
»Vedno je težje biti selektor kot trener. Če selektor ni trener tudi večine najboljših igralk v klubu, je nemogoče doseči vrhunski rezultat,« meni Adžić, ki zase pravi, da je deloholik in da je njegova velika vrlina tudi to, da se ves čas zaveda svojega neznanja oziroma tega, koliko še ne ve. Črnogorec, ki najraje prisluhne glasbenim hitom Oliverja Dragojevića in Louisa Armstronga, kljub temu, da ni nikoli treniral v moškem rokometu, ocenjuje: »V njem je zagotovo lažje delati in težje doseči vrhunski rezultat, v ženskem pa je težje delati z igralkami in lažje doseči vrhunski rezultat. Ženske so posebne, zahtevne, energične, zanesljive, hvaležne in sočasno občutljivejše ter ves čas hočejo pozornost in individualen pristop. To pa zahteva ekstremne napore trenerja oziroma selektorja. Je pa res, da je med vsemi kolektivnimi športi vrhunska ženska rokometna tekma še najboljši približek moški.«
Družina je zanj svetinja
Za družino se je odločil šele pri 40 letih, s soprogo Timeo pa imata dva otroka – 12-letnega Davida in 10-letnega Teodorja. Oba se že nekaj let ukvarjata s športom: starejši sin trenira vaterpolo, mlajši pa rokomet. S Timeo, ki je po rodu Madžarka in se ni nikoli ukvarjala z rokometom, sta se spoznala, ko je prišla v klub Budućnost za prevajalko. Odlično igra tenis na amaterski ravni, poleg tega pa je po njegovih besedah tudi vrhunska soproga, mama, gospodinja in kuharica. »Timea je vsestranska, tudi otroke je naučila zdrave prehrane. Sam imam s prehrano veliko težavo: ker sem že genetsko nagnjen k uživanju sladkarij, moram že vse življenje paziti na telesno težo. Na žalost dajem prednost sladki hrani pred vsemi ostalimi stvarmi, ki zame nimajo nobene draži in vrednosti. Raje imam dobro jabolčno pito kot kakšno vrhunsko hrano, ki jo pripravlja moja soproga. A hvala bogu imam po drugi strani Timeo, ki skrbi zame in pazi, da ne bi iz sebe naredil nekaj, kar ni potrebno,« v smehu dodaja Adžić, ki ima med pijačami najraje vodo. Njegov športni in življenjski moto je, da se človek več nauči iz porazov kot iz zmag: »Porazi, ki so bili v moji dosedanji karieri na srečo vseeno redki, so vmesna postaja do uspeha. Če se po njih uspešno pobereš, si zmagovalec.«
Zaradi rokometnih in družinskih obveznosti nima časa za hobije. Tudi s prijatelji in kolegi se redko druži, redke proste trenutke pa namenja branju knjig. V šaljivem slogu priznava, da ima doma velik kup sijajnih knjig, ki čakajo, da jih prebere, a časa je vedno premalo. Kot trener in selektor zelo veliko potuje po svetu. Kljub temu ima še vedno željo po potovanjih tudi zasebno – kamor koli, kadar koli in s čimer koli. Navdušen je nad Slovenijo, ki je zanj neverjetno lepa dežela, a ima zaradi obilice drugih obveznosti premalo časa, da bi odkrival njene lepote. To občasno počne vsak drugi vikend, ko k njemu v Ljubljano pride njegova družina iz Podgorice. Bolj ali manj ločen od družine, ker prvič v karieri dela v tujini, priznava, da je to zanj najtežje obdobje v življenju: »Zame je družina svetinja, tako kot rokomet. In od družine nikoli ne bi hotel biti ločen dalj časa. S soprogo zdaj urejava, da bi se s sinovoma preselila k meni v Ljubljano. To bi bilo fenomenalno za celotno družino in vsi komaj čakamo, da bomo lahko potem skoraj ves čas skupaj.«
