»Že nekaj časa so krožile govorice o koncu moje kariere, zdaj jih uradno potrjujem. V življenju nikoli ne reci nikoli, a odločila sem se za konec igralske poti. Odločitve o tem nisem sprejela čez noč ali zaradi razočaranja po porazu proti Podravki, po katerem je Krim dokončno izpadel iz Evrope, ampak sem o tem razmišljala vsaj že zadnje leto,« je pred zadnjo evropsko tekmo za Krim priznala 34-letna Tamara Mavsar. Za člansko ekipo je debitirala pri 14 letih, skupno je za Krim igrala 16 sezon (v domačih in evropskih tekmovanjih je zbrala 564 tekem in dosegla kar 2721 golov), po eno sezono pa še za Vardar iz Skopja (2016/17) in madžarski Siofok (2022/23).
Mavsarjeva je prispevala velik delež k prvemu nastopu ženske reprezentance Slovenije na OI 2024 v Parizu, ki je na petih tekmah enkrat zmagala (Južna Koreja) in štirikrat izgubila (Danska, Nemčija, Norveška, Švedska) ter osvojila 11. (predzadnje) mesto. »V tej sezoni sem začutila, da nisem več stoodstotna na igrišču. Zato sem se odločila končati kariero, odpreti novo poglavje v svojem življenju, se v celoti posvetiti petletnemu sinu Marku in možu Urošu ter početi stvari, ki jih med igralsko kariero nisem mogla,« že načrtuje simpatična Tamara, ki je za reprezentanco odigrala 109 tekem in dosegla 395 golov.
Naslednja postaja bo Györ
Z Vardarjem je zaigrala na sklepnem turnirju najboljše četverice v ligi prvakinj v Budimpešti, kjer je klub iz Skopja v polfinalu izločil romunsko CSM Bukarešta (38:33), v finalu pred 12.000 gledalci pa je proti Györu klonil po podaljških (30:31). »Žal se mi nikoli ni uspelo s Krimom prebiti med štiri v Evropi, se pa tolažim, da sem to dosegla z Vardarjem,« pravi levokrilna igralka, ki v Tivoliju ni mogla zadržati solz. Prav Györ bo njena naslednja življenjska postaja. Jeseni se bo s petletnim sinom tja preselila k 47-letnemu možu Urošu Bregarju, nekdanjemu trenerju Krima, Siofoka in Vojvodine ter bivšemu selektorju ženskih reprezentanc Slovenije in Srbije.
Ta je v Györu, sedemkratnem prvaku Evrope, od leta 2024 pomočnik glavnega trenerja, Šveda Pera Johanssona. »Zavedam se, da bo družinsko življenje odslej precej odvisno od Uroševe kariere, a sem pripravljena. Morebiti se bova tudi odločila še za enega otroka,« razmišlja Tamara, ki si želi ostati v športu. »A zagotovo ne bom šla v trenerske vode, ker sem že v svoji igralski karieri videla in občutila, kako kruto je trenerstvo.«
Poslovilni šov Slovenk
V Tivoliju je v dresu Bresta igrala tudi 35-letna levoroka ostrostrelka Ana Gros, za katero je bila to zadnja tekma v Ljubljani, saj je že pred časom napovedala, da bo po sezoni rokometne čevlje obesila na klin. Kar 186 centimetrov visoka rokometašica je trikrat igrala tudi za Krim (2009/10, 2022, 2024/25), pred letošnjo sezono pa se je vrnila v francoski Brest, katerega članica je že bila med letoma 2018 in 2021. Tudi Grosova je tesno povezana z Györom, katerega dres je nosila že dvakrat: prvič med letoma 2010 in 2012, drugič od 2022 do 2024, ko je v svoji zadnji sezoni postala prvakinja Evrope.
Tamara Mavsar in Ana Gros sta v Tivoliju v zadnjem Krimovem napadu uprizorili poslovilni šov. Ana je stekla v napad proti lastnemu golu skupaj s Tamaro, ji podala žogo, ta pa je dosegla svoj zadnji zadetek v Evropi. »Tamarino slovo je bilo zelo čustveno, prav tako bo zagotovo tudi moje. Najbolj si želim kariero končati z evropsko lovoriko,« pravi Ana Gros, ki je s svojim zadnjim golom proti Krimu dosegla že svoj tisoči zadetek v ligi prvakinj, kar je pred njo uspelo le štirim že upokojenim igralkam: Romunki Cristini Neagu (1232), Črnogorki Jovanki Radičević (1181), Srbkinji Andrei Lekić (1073) in Madžarki Aniti Görbicz (1016). Za Slovenijo je Grosova v 17 letih odigrala 159 tekem (tretja na lestvici vseh časov) in dosegla 767 golov, kar je rekordni dosežek v slovenski zgodovini.