V minuli sezoni je Slovan pod vodstvom novega trenerja Uroša Zormana osvojil dvojno domačo krono (prvenstvo in pokal), prvi klubski lovoriki v zgodovini samostojne države, pred začetkom letošnje pa so bili Ljubljančani glede na kakovost igralskega kadra, višino klubskega proračuna in podobne zadeve – vsaj na papirju – glavni favoriti za ponovitev uspeha. A Celjani so pokazali in dokazali, da papir prenese marsikaj: najprej so aprila v Tivoliju osvojili pokalno lovoriko, 23. v klubski zgodovini, v nedeljo zvečer pa so v Zlatorogu izkoristili že prvo zaključno žogico za že 27. naslov državnega prvaka in po dveh sušnih sezonah brez lovorike (2023/24 in 2024/25) v lanskem Slovanovem slogu poskrbeli za dvojno krono.
V čudovitem vzdušju pred skoraj 4800 gledalci v Zlatorogu je Slovan največji del tekme gledal v hrbet pivovarjem, ki so v prvem polčasu štirikrat vodili s štirimi goli prednosti, gostje pa v 60 minutah le enkrat (25:24 v 38. minuti). Domači kvartet Luka Perić, Oleksandr Onufrijenko (po 8), Aljuš Anžič in Andraž Makuc (po 7) je skupaj dosegel kar 30 golov od 41 celjskih, gostitelji pa so bili boljši v vseh elementih igre: vratarja sta zbrala 12 obramb (Slovanova le štiri), napad je bil za več kot deset odstotkov uspešnejši (83,7:73,6), ekipi pa sta bili izenačeni le pri številu izključitev – na vsaki strani jih je bilo kar po 14 minut. Ko je bilo v 48. minuti rekordnih plus šest (33:27), je kazalo na gladko domačo zmago. A se je Slovan v zadnji minuti približal le na 39:40, za morebiten preobrat mu je zmanjkalo časa, moči in še marsičesa, tako kot prva tekma pa se je tudi druga končala s skupaj doseženimi kar 80 goli.
Pomenljiva izbira skladbe
Celjski trener Klemen Luzar, ki je ekipo prevzel šele pred začetkom sezone, je z dvema skalpoma Slovana poskrbel, da je ljubljanski klub postal luzer. »Pred začetkom sezone smo imeli visoke cilje, tega, da bi osvojili dvojno krono, pa si nismo mogli predstavljati niti v sanjah. A vedeli smo, da bomo za dobro delo tudi nagrajeni, za nami pa je fantastična sezona. Pokazali smo, da imamo mlado ekipo, ki pa vseeno premore kakovost, znanje in talent. Še posebno pa sem vesel, da nam je po dolgih letih uspelo v Zlatorog pripeljati toliko gledalcev,« je dejal Klemen Luzar. O klubski prihodnosti za zdaj ni želel govoriti: »Najprej bomo zasluženo uživali v uspehih in slavju, potem pa bomo poglede usmerili v prihodnost. Jasno je, da bo ekipa spet spremenjena, a tako pač je v vrhunskem športu.«
Nedeljska tekma je bila zadnja za mladega organizatorja igre in slovenskega reprezentanta Andraža Makuca, ki odhaja v Dinamo iz Bukarešte. »Mogoče smo si bolj želeli zmage kot Slovan. Bili smo visoko motivirani, borbeni in željni uspeha, kar se je videlo na obeh tekmah. Borili smo se drug za drugega in zmagali kot ekipa. Kljub pomembnosti tekem ni bilo posebnega pritiska ali živčnosti. Za nami je sanjska in neverjetna sezona, popolnoma nad pričakovanji. Gradili in rasli smo vso sezono in zasluženo osvojili obe lovoriki. Celje mi bo ostalo v zelo lepem spominu, rad se bom vračal in upam, da se bo klub tudi v Evropi vrnil na pota stare slave,« se nadeja Andraž Makuc, eden od štirih, ki zapuščajo mesto ob Savinji.
Igralci in strokovno vodstvo celjskega kluba so takoj po tekmi skupaj z navijači začeli veliko slavje, zelo pomenljiva pa je bila tudi izbira skladbe, ki je odmevala v Zlatorogu: pesem Mladena Grdovića z naslovom Nije u šoldima sve (Ni vse v denarju), ki je letela na precej bogatejšega Slovana. Medtem ko bodo v Celju razmišljali, ali je smiseln nastop v razširjeni evropski ligi prvakov (s 16 na 24 klubov), v Ljubljani teh skrbi – po celjski »zaslugi« – zdaj nimajo več. Ljubljančani so se sicer tudi zaradi Evrope za naslednjo sezono že med letošnjo precej okrepili, zdaj pa bo očitno prišlo še do velikih rošad v sedanjem igralskem kadru. Še posebno zanimivo pa bo videti, ali bo trener Uroš Zorman ostal na Kodeljevem ali bo odšel v Kielce, kjer je bil sedem sezon igralec in dve leti pomočnik Talanta Dušebajeva, ki je pred tedni (ne)pričakovano zapustil poljski klub.