Težko se je spomniti, da bi ob medaljah Refika Memiševića, Šabana Trstene in drugih slavnih jugo rokoborcev kdo začel hoditi naokrog v rokoborski opravi. Kot si ultimativne šminkerje vendarle videl nositi take Fila majčke, kakršne je nosil Björn Borg. Ali kot si v primeru filmov Brucea Leeja videl, da tip z žensko pod desno roko pride v Kino Triglav v kimonu. In je potem skrajno neprijetno presenečen, ko dojame, da so karte razprodane oziroma na voljo zgolj še pri preprodajalcu po dvojni ceni.
Na videz krut in grob, daje pa eno samo ljubezen
Rokoborba v Ljubljani ni bila modna. »Govorilo se je: ne boš šel trenirat rokoborbe, da ti bo en prdel v glavo, čeprav – kot da je pri judu kaj drugače. In čeprav se je vedelo, da je to najtežji šport.« Jurij Hudolin, novinarski kolega, pisatelj, pesnik in prevajalec, je eden redkih ljudi svoje generacije, ki se je v Ljubljani konec osemdesetih let ukvarjal z rokoborbo. V težkoatletskem klubu Olimpija. Človek, ki ga omemba rokoborbe razneži: »Rokoborba je najlepši šport, s katerim sem se ukvarjal. Na videz je krut in grob, daje pa eno samo ljubezen, kajti v rokoborbi nimaš ničesar izgubiti. Je neke vrste aikido, se pravi, da poskušaš nasprotnikovo silo izkoristiti v svoj prid.«
Celo v dandanašnjih hipsterskih časih, ko mladci nosijo brke iz leta 1916, rokoborski dres ni prišel na plan. Pa nekako sodi k brkom. Sicer se je že zgodilo, da si v njem videl kakega udeleženca rave zabave, v glavnem pa rokoborske robe ni v obtoku. Mogoče pa se trendi obračajo? »Rokoborske športne copate zadnje čase nosijo tudi boksarji in borci MMA, videl pa sem jih tudi še kje drugje. Všeč so jim, ker so mehke,« v sredo zvečer v telovadnici Osnovne šole dr. Vita Kraigherja med drugim pove Bojan Avramov, gonilna sila ljubljanskega kluba Sparta in zaprisežen ljubitelj rokoborbe. »Deset let sem v tem. Prej sem bil boksar. Na Šmarni gori me je nagovoril gospod, ki mi je dejal, da imam telo za rokoborca. Bil je Dane Trkulja, stari rokoborski prvak in trener, pri katerem sem začel. Rekel sem mu: 'Okej, pridem na en trening, da vas malo pretepem.' Končalo se je proti mojim pričakovanjem. S treninga sem odšel cvileč. In od tedaj sem v rokoborbi.«
V dvorani se je dogajal trening, na katerem so sodelovali Avramov, njegov kolega, ki nam je pred tem v temi prijazno pokazal vhod v stavbo, močan človek, ki se izkaže za Marka Pezerovića, nekdanjega nogometnega vratarja, ob njiju pa še Bojan Veličković, nedavna trenerska pridobitev iz Beograda, njegov najstniški sin, ki velja za rokoborsko perspektivo, ter njegov vrstnik, ki mora nehati jesti sladkarije, da oteše telo.
Del te skupine je bil tudi agilno sodelujoč manjši sivolas gospod blizu šestdesetih, ki se je predstavil kot profesor telesne kulture iz Turčije. Ki zdaj biva v Ljubljani in se je včlanil v najbližji rokoborski klub. Vprašamo ga, ali imajo v Turčiji rokoborbo kot osnovnošolski predmet: »Na nekaterih šolah ja, ne pa na vseh,« odgovori.
Kajti: ne samo, da je rokoborba eden najstarejših olimpijskih športov – najstarejše športno tekmovanje na svetu, ki brez prekinitve poteka od leta 1360, je tekmovanje za prvaka Turčije v oljni rokoborbi. Borci so v usnjenih hlačah in po vsem telesu namazani z oljem, da so oprijemi ter meti sploh težavni. Šeststo šestdeset let, vsako leto na turnirju v istem kraju (lokacija se je trikrat zamenjala) po le malenkost spremenjenih pravilih. Recimo: zadnja desetletja lahko borbe trajajo maksimalno do 30 minut, kajti prej so se znale zavleči v ure in celo dneve.
V Iranu je rokoborec heroj
Nasploh je rokoborba, čeprav je cenjena in negovana v vseh športnih velesilah, pozicije najbolj zadržala v deželah, kakršna je Iran. Od koder je Hamed Karim, nekoč drugi na mladinskem prvenstvu Azije. »Izgubil sem z japonskim vrstnikom. V Iranu je rokoborec heroj. Kot nogometaš. In vsaka starka pozna rokoborska pravila,« je povedal prejšnji četrtek na snidenju v Šiški. Poznava se z Metelkove, kjer je dolga leta ugodno pomirjujoče deloval na obče varnostno stanje. »Tudi tukaj sem ves čas v rokoborbi, vendar je v Ljubljani slabo. Ni klubov, ni trenerjev, ni reklame. Kar je škoda zaradi tega, ker je rokoborba najboljši možen šport. To je edini borilni šport, pri katerem ni namen poškodba, saj je to edini šport, ki ne pozna udarcev ali vzvodov, kakršne poznamo pri judu in ju-jitsuju, in je kot tak izrazito primeren za vzgojo otrok.«
O podobnem govori Andrej Marolt, 60-letni rokoborec iz TVD Partizan Grosuplje, kjer so se v Ljubljanski kotlini ob TAK Olimpija v osemdesetih letih prav tako ukvarjali z rokoborbo. Marolt je še vedno navdušen star rokoborec. Ruske šole, red, disciplina, vztrajnost, gimnastika, um šahista oziroma kot pravi: »Pri meni ni mobitela.« Dobila sva se dopoldan v Svečki, kjer je bila interna zasedba na sredini dopoldanskega »mezetluka«: »Ni primerjave z judom. Pri judu lahko zmagaš z enim metom, pri rokoborbi pa moraš nasprotnika položiti na hrbet, in to morajo potrditi trije sodniki. Včasih smo bili rokoborci tate-mate. V bivši državi nas je občina Grosuplje podpirala, tudi sponzorji, v teh časih pa nisem kot licenciran trener dobil od nikogar ničesar. Nekaj mladih treniram kot prostovoljec, v dvorani dijaškega centra, kjer imamo dvorano po dobri volji direktorice. Delal sem tudi v Sparti, vendar pa so nas vrgli iz prejšnje dvorane. Za delo potrebuješ opremo, blazine.«
Brane Omerzu je nekdanji ljubljanski mestni svetnik, državni sekretar, predsednik Rokoborske zveze Slovenije in nekdanji rokoborec v grško-rimskem slogu. Ta se od prostega sloga razlikuje po tem, da veljajo zgolj prijemi nad pasom. Takole pravi: »Rokoborba je doživela padec zlasti po portoroških sklepih (kategorizacija športa iz leta 1976, op. av.), ki so rokoborbo razvrstili v skupino rekreativnih športov. Kar je pomenilo dvorano za dve uri na teden in dve uri na teden plačanega vaditelja. Če pa si hotel biti dober, si moral trenirati petkrat na teden po štiri ure. V devetdesetih letih, ko se je Slovenija osamosvojila, smo se pa konceptualno razklali. Sam sem zagovarjal stališče, da moramo začeti z mladinci, drugi pa so hoteli obiskovati takšna in drugačna tekmovanja. Čeprav so v Murski soboti vendarle imeli neke uspehe.«
Prekmurje je, kar se rokoborbe tiče, povsem samosvoja enota te države. Kajti v Sloveniji se z rokoborbo ukvarjajo predvsem, če ne zgolj, tam. Iz Prekmurja je Franc Podlesek, edini slovenski rokoborec, ki se je kdaj udeležil olimpijskih iger. Leta 1988 v Seulu je bilo in bil je osmi. Tudi na zadnjih olimpijskih igrah v Riu je ob Boštjanu in Jasmini Maček, zakonskem paru, ki tekmuje v streljanju na glinaste golobe, od Prekmurcev sodeloval zgolj še rokoborec, Stanislav Šernek. Gospod velja za enega najboljših rokoborskih sodnikov te čase. Na igrah v Riu je sodil v šestih finalnih borbah. Je tudi sekretar Rokoborske zveze Slovenije. »Tukaj v Prekmurju smo vsak dan v dvorani s po šestimi skupinami otrok. Nas ni nihče prizadel, ampak smo delali! Leta 2015 sem bil oklican za najboljšega sodnika na svetu. Dobil sem zlato piščalko. Mislim, da nas ni mogoče primerjati z drugimi, ki v vsem tem času niso naredili ničesar,« pravi. In obenem najavlja, da bi znali imeti na letošnjih igrah v Tokiu predstavnika tudi Slovenci. V moški kategoriji. To bi lahko postal David Habat, Američan slovenskega porekla s slovenskim državljanstvom, ki je član rokoborskega kluba iz Murske sobote. Olimpijsko normo bo poskušal doseči prihajajočega marca. Ali se lahko nadejamo uspeha, vprašamo Šerneka: »Glede na to, da je bil na evropskem prvenstvu 2017 tretji in da je bil na mediteranskih igrah 2018 srebrn, pričakujemo, da bo normo dosegel.«
No, da bi rokoborski dres postal modno oblačilo, bi Habat nemara moral postati olimpijski zmagovalec. Pa še v tem primeru bi bilo vprašljivo. Pa vendar. Tudi kolesarski dres je nekoč veljal za skrajno neprivlačno opravo, danes pa zavoljo Rogliča in kolesarskega razmaha nasploh vidiš v njem paradirati ljudi v centru Ljubljane. Hitro se Slovenec prepozna v športnem uspehu.
