Šestintridesetletni Rok Turk se je že v rosni mladosti zapisal reliju, saj je bil njegov oče mehanik Darka Peljhana, ki je skupaj s sovoznikom Miranom Kacinom v zgodnjih devetdesetih letih predstavljal novo generacijo idrijskih voznikov. Navdušen je bil, ko so ga še kot mulca vzeli v ekipo, in kmalu je lahko tudi sam privil kakšen vijak ob zamenjavi koles v delavnici in tudi v servisni coni, kjer je v naslednjih letih nabiral izkušnje kot mehanik. Leta 2001 je prvič sam prijel za volan, deset let pozneje je postal evropski prvak v kategoriji dvokolesno gnanih dirkalnikov, lani prvič državni prvak. Z vrhunskim avtomobilom peugeot 208 R5, z 280 konjskimi močmi in štirikolesnim pogonom ima vse pogoje, da tudi v prihodnje odbija napade tekmecev.
Kdaj je bilo težje pri osvajanju slovenske lovorike: lani, ko ste bili prvič državni prvak, ali letos, ko ste naslov branili?Morda je bilo letos lažje, ker smo imeli nekaj izkušenj iz lanske sezone. Je pa pomembna razlika: pot do prvega naslova je bila neprimerno daljša kot do drugega. Najprej smo namreč serijsko osvajali druga mesta, ki so postala zelo nadležna.
Kako pa ste naredili odločilni preskok?Zasluge gre pripisati močnejšemu avtomobilu, saj prejšnji ni bil dovolj konkurenčen za zmago v generalni razvrstitvi.
Vedno poudarjate, da greste na vsaki dirki »na polno«. Je na slovenskem državnem prvenstvu preprosto premalo dirk, da bi si lahko privoščili taktiziranje?Glede na to, da imamo samo šest dirk, vsaka odsotnost ali odstop pomeni veliko izgubo točk, ki jih je težko nadoknaditi. Naš glavni cilj je bil, da gremo na vsako dirko, kot da je prva, in se ne obremenjujemo z generalno razvrstitvijo.
Ampak zadnji reli je bil vendarle malce drugačen, saj je potekal v vaši Idriji.Ni bilo prvič, da se je ravno na domači dirki odločalo o razpletu državnega prvenstva. Je pa dejstvo, da Rally Idrija pričara malce drugačne občutke, ki pa niso obremenitev, ampak motivacija in spodbuda.
V igri za naslov prvaka sta bila le vi in Claudio De Cecco, pred katerim ste imeli 17 točk prednosti. Ste bili ves čas na tekočem z njegovimi časi na posameznih brzincih?Seveda. Vedno je treba imeti pred očimi izide konkurentov, še posebno, ko gre kaj narobe in je treba seštevati izgube dragocenih sekund. Ko smo v naši ekipi videli, da Claudio ne drži našega tempa, smo se temu malce prilagodili. Na prejšnjih preizkušnjah je bilo bolj tesno.
Reli zahteva velik finančni kapital. Ali se morda vlaganja kakor koli povrnejo?Največji »zaslužek« je zadovoljstvo, ki ti ga prinese uspešna dirka, ko veš, da si naredil vse tako, kot je bilo načrtovano, in prideš zadovoljen domov. Rezultati seveda prinesejo prepoznavnost, ki pomaga pri iskanju denarja in sponzorjev. Lahko govorimo o nekakšnem začaranem krogu, saj je najprej potreben velik vložek, da postaneš viden. Šele takrat lahko začneš razmišljati, da se bo morda nekaj denarja vrnilo in si boš lahko naslednjo dirko privoščil nekaj več.
Ves čas se pogovarjamo o voznikih, ki so tudi medijsko izpostavljeni. Ali so zato sovozniki, oziroma v vašem primeru sovoznica, preveč v senci?Ne samo sovozniki in sovoznice, celotne ekipe so premalokrat izpostavljene. V ozadju vsakega nastopa, vsakega uspeha je ogromno kolesje, ki poganja celoten projekt. Dirkanje torej nista samo tista dva, ki sedita v avtomobilu, ampak celotne ekipe, pogosto pa so v ozadju tudi družine.
Vas še vedno sprašujejo, kako to, da imate na desnem sedežu sovoznico? Sta dober tandem?Takšna vprašanja poslušam predvsem zadnji dve leti, ko sva z Blanko osvojila dva naslova prvaka. Skupaj sva vozila že prej in bila med drugim uspešna na italijanskem prvenstvu, na katerem sva osvojila Michelinov pokal. Zdaj sva kot domača prvaka bolj prisotna v medijih in ta »drugačnost« najine posadke postaja opaznejša. Seveda nisva edina mešana posadka na našem prvenstvu, je pa dejstvo, da so določene prednosti in tudi nekaj razlik. Bistvenega pomena je, da se s sovoznico ujameš. Sicer pa: ko sedemo v dirkalnik in si nadenemo čeladi, se vse razlike izničijo in pred nami je le še strast do dirkanja in želja po uspehu. Ne smemo pa prezreti, da je to timski šport, saj ima tisti, ki drži volan v rokah, okrog sebe najmanj enajst ljudi, da steče vse tako, kot je treba.
Kako poteka med brzincem komunikacija z Blanko? Gre za stroge dirkaške izraze ali so prilagojeni vašemu domačemu, idrijskemu narečju?Govoriva tako, da se najbolje razumeva, saj se stvari dogajajo zelo hitro. Za leporečje ni časa, besede morajo biti kratke in natančno take, kakršne mora voznik slišati.
Ali že razmišljate o prihodnji tekmovalni sezoni?To smo začeli že pred koncem letošnje sezone. Načrti so še na papirju, vendar pa v okvirih, ki jih lahko realiziramo. Med zimo se jim bomo posvetili in upam, da bomo v prihodnji sezoni dirkali vsaj toliko, kot smo dirkali letos.
