Čarovnija, preigravanje, vizija in predanost. Vse to pooseblja Ricardo Filipe da Silva Braga, javnosti bolj znan kot Ricardinho. Velja za najboljšega igralca dvoranskega nogometa vseh časov, pred dnevi pa se je odločil, da pri 39 letih poklicnemu športu reče, konec je. »To je bila najtežja odločitev v življenju. Telo in um sta rekla, da je dovolj. Bolje je zapustiti šport, preden šport zapusti tebe,« je dejal Portugalec, ki je v dresu reprezentance zbral 188 nastopov in dosegel 142 golov. Priznal je tudi, da bi brez tega tako zelo ljubljenega športa težko preživel: »Dvoranski nogomet je bil moja rešitev. Tam sem pozabil, da doma ni elektrike. Žoga me je naučila discipline, vere in sanj.«
Njegovo otroštvo ni bilo lahko. Zaznamovali so ga revščina, razbite družinske vezi in potreba, da že zgodaj odraste. Beg iz realnosti je ponujala žoga. Na ulicah, med blokovskimi zidovi, se je učil spretnosti in verjel, da lahko nekoč postane najboljši.
Petkrat zapored je bil najboljši
S svojo levo nogo je hitro opozoril nase. Nizek center težišča, neverjeten nadzor nad žogo in sposobnost, da preigra več nogometašev na kvadratnem metru, vse to je kmalu pritegnilo poglede večjih klubov. Najprej je igral za Benfico, kasneje še za Inter Movistar, ACCS Paris, CSKA Moskvo in nekaj časa tudi za Nagoyo Oceans na Japonskem. Povsod je pustil pečat. Šestkrat (petkrat zapored med letoma 2014 in 2018) so ga razglasili za najboljšega igralca na svetu, kar je rekord, kot kapetan pa je Portugalsko popeljal do naslova evropskega prvaka na prvenstvu v Sloveniji leta 2018 in svetovnega prvaka tri leta kasneje. Postal je številka ena tega športa, človek, ki navdušuje množice. »Moje sanje so bile vedno biti ambasador tega športa. To pa pomeni predstavljati dvoranski nogomet na vseh koncih sveta.«
Njegov vzdevek je bil čarovnik, na igrišču pa je bil prepoznaven tudi zaradi nizke rasti, saj v višino meri le 1,67 metra. Član reprezentance je bil kar 18 let, najhujše trenutke v karieri pa je preživljal leta 2021, ko se je poškodoval. »Ko sem okreval po operaciji kolena, ni bilo lahko. Žoge skoraj nisem mogel več brcniti. Garal sem, da bi se znova vrnil na igrišče in pomagal reprezentanci. Bilo je tako hudo, da sem razmišljal o koncu kariere. Toda motivacija je bila svetovno prvenstvo, o zmagi na njem pa sem sanjal od otroštva. Vedel sem, da bom vse življenje obžaloval, če ne bom enkrat svetovni prvak. Ko mi je to uspelo, sem bil zelo srečen,« se spominja obdobja, ko se je najprej poškodoval, nekaj mesecev kasneje pa postal svetovni prvak. Za nameček mu je predsednik Fife Gianni Infantino predal zlato žogo za najboljšega igralca na prvenstvu.
Gol proti Srbiji za prepoznavnost
Mnogi se sprašujejo, zakaj Ricardinho namesto dvoranskega ni izbral klasičnega nogometa, a zanj to nikoli ni bilo vprašanje. »Ko sem videl, kako intenzivna igra je dvoranski nogomet, da sem lahko ves čas v stiku z žogo in v krajšem času dosežem več golov, sem se zaljubil v ta šport. Najbolj pa mi je všeč, da je veliko stvari, ki jih počnem, improviziranih. Ne gre za stvari, ki jih treniram. Možgani pa so tisti, ki mi v določenem trenutku velevajo, kaj naj naredim.« V karieri je dosegel ogromno golov, uradno samo pri Benfici 195, zato je zanimivo, da se še vedno spomni enega, ki mu je zagotovil globalno prepoznavnost. Zabil ga je Srbiji leta 2016 na evropskem prvenstvu, ko je dvignil žogo nad nasprotnikovim branilcem Markom Pršićem in jo z volejem poslal v mrežo, kar je sprožilo aplavz 11.000 navijačev domače ekipe. »V trenutku, ko sem zabil gol, se mi ni zdel nič posebnega, ko pa sem se vrnil v hotel, sem ugotovil, da je število sledilcev na mojih družbenih omrežjih s 100.000 naraslo na milijon. Rekel sem si, ne vem, kaj sem naredil, ampak to moram videti. Ko sem si gol ogledal na posnetku, pa sem videl, da je bil najboljši v moji karieri.«
Zanj mnogi pravijo, da je v dvoranskem nogometu to, kar sta Ronaldo in Messi združena v nogometu. »Ob tej primerjavi sem srečen, a se zavedam, da sta onadva veliko večja zvezdnika. Seveda se trudim, da bi bil dvoranski nogomet globalno prepoznaven, moja želja pa je tudi, da bi postal disciplina na olimpijskih igrah.« Zanimivo, da je skoraj enako visok kot Messi, starostna razlika z Ronaldom pa je pol leta. Ravno zaradi nizke rasti so ga usmerili v dvoranski nogomet, češ da v nogometu ne bo nikoli uspel. »Nisem jaz izbral dvoranskega nogometa, dvoranski nogomet je izbral mene,« se spominja leta 1999, ko je začel resneje trenirati. Svoj prvi nastop na poklicni sceni pa je v dresu Benfice doživel, ko je imel vsega 17 let. V karieri je zaslužil nekaj milijonov, a se pogodbe po višini z nogometom ne morejo primerjati. Tako naj bi bila njegova letna plača okoli 400 evrskih tisočakov. Vse bolj priljubljena pa je njegova avtobiografska knjiga s pomenljivim naslovom Čarovnija se zgodi tam, kjer je predanost.
Ena najbolj nepozabnih anekdot se je zgodila v Iranu, kjer je Ricardinho z reprezentanco gostoval na prijateljski tekmi. Z lahkoto je preigral dva igralca in zabil gol tako, da je udaril žogo z nogo, ki jo je prekrižal za drugo nogo, kar zahteva veliko ravnotežja, natančnosti in občutka za žogo. Dvorana je za nekaj sekund utihnila. »Mislim sem, da se je kaj zgodilo, da je kdo padel ali da je sodnik kaj piskal. Potem pa sem dojel, da je tišina spoštovanje. Takrat sem vedel, da počnem nekaj posebnega.« x
