Letošnja sezona je bila za 35-letnega Celjana Tima Mastnaka, ki se lahko pohvali tudi s srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu pred sedmimi leti, polna vzponov in padcev. V svetovnem pokalu je odpeljal enajst tekem, najboljša izida pa sta bila tretje mesto v švicarskem Sonachu in četrto na Rogli, kjer so ga do stopničk ločile le tri stotinke. Prav tako je bil četrti skupaj z Glorio Kotnik na smučišču Simonhöhe na tekmi mešanih parov v paralelnem veleslalomu. Če sodimo po teh rezultatih, lahko Mastnak pričakuje nedeljsko preizkušnjo v Livignu z optimizmom.
V športu so vedno mogoče izboljšave
»Vedno lahko iščemo malenkosti, vendar menim, da sem lahko z zadnjimi tekmami dokaj zadovoljen. Moram priznati, da so bile vožnje res na najvišji ravni, ki se jo pričakuje pred olimpijskimi igrami. Če bi bile stotinke na moji strani, bi na Rogli stal na odru za zmagovalce,« je dobro razpoložen povedal Tim Mastnak, ki ga nekoliko skrbi le to, da ne bodo imeli veliko priložnosti, da se pred tekmo spoznajo z olimpijsko progo v Livignu. Še v četrtek na njej niso mogli trenirati.
»Progo so temeljito spremenili v primerjavi s tisto, na kateri so potekale tekme svetovnega pokala, in ni tako položna, kot so sprva govorili. Prvih osem količkov je na kar strmem terenu, kar mi zelo ustreza. Rad imam, da se tekma začne na strmini, saj lahko takoj razvijem hitre zavoje. Ob tem pa ima proga vse prvine, ki jih deskar mora obvladati,« dodaja Mastnak, ki je še posebej zadovoljen z dejstvom, da je proga veliko daljša kot tista na Rogli.
»Mislim, da se bo pokazalo, kdo je poleti res dobro kondicijsko treniral. Upam, da bodo veterani na dolgi progi imeli manj prednosti, saj po številnih vožnjah noge začnejo peči, kar vodi do napak,« se nadeja Mastnak, ki se je s tem dotaknil tudi svojih poletnih priprav. »Letos sem res doživel že vse – od vrhunskih priprav v Čilu do manj idealnih treningov v Evropi na ledenikih. Nato sem imel še težave s pokostnico v levi nogi, tako hudo, da smo sprva celo sumili na zlom. Moral sem na magnetno resonanco, da smo preverili, kaj se dogaja. Če povem, da sem si 'pancer' zapel le s težavo, je jasno, kako zahtevno je biti konkurenčen v svetovnem pokalu. Kljub temu mi je uspelo prikazati nekaj dobrih voženj, čeprav niso bile stoodstotne.«
Želi si še ene kolajne
Težavo s »pancerjem« je Mastnak rešil tako, da je zamenjal notranje čevlje, naredili pa so tudi dodatne vložke, s katerimi so razbremenili pritisk. To se je izkazalo za dobro rešitev, čeprav je po stopničkah v Avstriji sledila slabša tekma v Banskem, kjer se ni uvrstil v izločilne boje. »Življenje me ves čas opominja, da še nisem tam, kjer bi moral biti,« je o slabši predstavi v Bolgariji povedal Mastnak, ki je že od mladih nog želel nastopati na olimpijskih igrah. V Livignu ga čakajo njegove tretje.
»To mi veliko pomeni. Eno kolajno že imam, želim si še ene. Vem, da glede na letošnje rezultate nisem med glavnimi favoriti, a verjamem, da sem jo sposoben osvojiti. Konkurenca bo izjemna, od starih mačkov so tu Benjamin Karl, Roland Fischnaller in Andreas Prommegger, tu sta še Italijana Aaron March in Maurizio Bormolini. Tudi naša reprezentanca ima svoja orožja, Žan Košir in Rok Marguč sta prav tako sposobna odpeljati odlično. Vse kaže, da bo boj za kolajne ogorčen,« napoveduje deskar, ki je ljubezen do športa podedoval po starših. Oče Robert, eden od pionirjev deskanja na snegu v Sloveniji, ga je prvič postavil na desko pri treh letih na družinskem smučanju v Franciji. Od takrat je njegov trener, z njim pa bo tudi na OI v Livignu.
Naj rezultati govorijo zase
Za Mastnaka je bila srebrna kolajna iz Pekinga dokaz vrhunskega rezultata. Simbolizira vztrajnost, predanost in ljubezen do deskanja. Poudarja, da mu je kolajna dala dodatno motivacijo za prihodnost, prinesla pa mu je tudi podporo pokroviteljev, ki mu ves čas stojijo ob strani. »Kolajno imam spravljeno v vitrini na podestu in jo imam ves čas na očeh,« pravi z nasmeškom. »Najpomembneje je, da še vedno uživam v deskanju, tekmovanju in stiku z najboljšimi ter upam, da me bo to spremljalo tudi v prihodnje. Nikoli nisem obupal. Prav ta trdnost in vera sta me v Pekingu pripeljali do kolajne.«
Njegov moto je: »Delaj v tišini, naj rezultati govorijo zase.« Navdihuje ga avstrijski deskarski zvezdnik Benjamin Karl, ob tem pa rad spremlja formulo 1, kolesari, kajta in se vozi z motorjem. Zadnja knjiga, ki jo je prebral pred odhodom v Italijo, je bila Moč pozitivnega mišljenja, kot športni trenutek, ki mu je najbolj ostal v spominu, pa navaja zlato kolajno slovenskih košarkarjev na evropskem prvenstvu leta 2017.