Težko je najti športnika, ki bi v svojem športu v času kariere dominiral tako, kot je Marit Bjoergen v smučarskem teku. S 26 kolajnami na svetovnih prvenstvih, od tega 18 zlatimi, je najuspešnejša smučarska tekačica v zgodovini svetovnih prvenstev. Na olimpijskih igrah pa je s 15 kolajnami, od tega osmimi zlatimi, najuspešnejša zimska športnica vseh časov.
Zaradi omenjenih dosežkov ji pripada naziv ene največjih športnih legend. »Težko je sam zase reči, da si športna legenda. Bjoern Dahlie je bil moj vzornik. Spremljala sem ga, ko sem bila še otrok. Tako kot sem spremljala celotno kariero Oleja Einarja Bjoerndalena. Oba sta me navdihovala. Da sem še vedno najuspešnejša športnica v zgodovini zimskih olimpijskih iger, je zame nekaj neverjetnega. To nikoli ni bil moj cilj, a ko sem ga dosegla, sem dojela, da mi je uspela velika stvar. Še vedno pa bi zase težko rekla, da sem legenda,« skromno pravi danes 45-letna Marit Bjoergen, ki je nastopila na petih olimpijskih igrah, v športni pokoj pa odšla leta 2018.
Razočaranje v Torinu prelomni trenutek v karieri
Čeprav je na zimskih olimpijskih igrah osvojila osem zlatih kolajn, je do prve prišla šele na svojih tretjih v Vancouvru leta 2010. Razočarana je bila predvsem na enih prej v Torinu, saj se je domov vrnila le s srebrom na 10 kilometrov klasično, čeprav je bila pred tem na dveh svetovnih prvenstvih dominantna s štirimi zlatimi, dvema srebrnima in eno bronasto kolajno. A ravno neuspeh v Italiji je označila kot prelomni trenutek kariere. »V Torinu sem se veliko naučila. Sprva sem imela težave, nato pa sem našla pravi pristop k treningu in moje telo je nanj odlično reagiralo. Vedela sem, da imam v sebi nadarjenost, vendar sem morala prilagoditi veliko stvari, da sem jo v popolnosti izkoristila,« se spominja.
S smučarskim tekom se je sicer v vasi Rognes, okoli 50 kilometrov jugovzhodno od Trondheima, rojena Bjoergnova spoznala že zelo zgodaj. »Vsa družina je bila zelo rada v naravi, predvsem mama je bila rada tudi na smučeh. Že pri mojih dveh, treh letih me je peljala smučat. Na začetku sploh nisem razmišljala o tem, da bi postala olimpijska ali svetovna prvakinja, šele ko sem prišla v reprezentanco, sem začela spoznavati, da sem v tem lahko zares dobra,« se spominja svojih začetkov.
Do prve zmage v svetovnem pokalu je prišla oktobra 2002 v Düsseldorfu, in sicer v sprintu, ki ji je sprva bolj ustrezal. Že pred tem je slast uspeha okusila v Salt Lake Cityju, ko je z norveško štafeto osvojila srebrno olimpijsko kolajno, svojo prvo v karieri. Do prve zlate v Vancouvru je prišla na sprinterski tekmi, na kateri je Slovenka Petra Majdič do brona pritekla z zlomljenim rebrom. »Njena odločnost in borbenost sta bili resnično občudovanja vredni. Nikoli ne bom pozabila tega njenega nastopa. To je bil trenutek, ki je določil, kaj pomeni biti športnik,« je z izbranimi besedami o najboljši slovenski tekačici na smučeh govorila Norvežanka.
Poslovila se je z zmagama
Ob koncu kariere se je najbolj veselila časa z družino in sinovoma, ki ju ima z dolgoletnim partnerjem Fredom Boerrejem Lundbergom, nekdanjim nordijskim kombinatorcem in tudi dobitnikom dveh zlatih ter dveh srebrnih olimpijskih kolajn. »Ko sem bila prvič noseča, me to ni ustavilo pri treningu. Brez moževe podpore mi ne bi uspelo. Vedno je bil ob meni, me spodbujal in mi dajal motivacijo, kar je bil eden ključnih razlogov za to, da sem lahko po sinovem rojstvu nastopila še na svojih petih olimpijskih igrah v Pjongčangu,« priznava Bjoergnova.
Njeno tekmovalno slovo je bilo veličastno. V Pjongčangu je svojo osmo zlato olimpijsko kolajno osvojila prav na zadnji tekaški dan, ko je bila na sporedu najdaljša ženska preizkušnja na 30 kilometrov, od svetovnega pokala pa se je poslovila z zmago na 10 kilometrov dolgi zasledovalni preizkušnji v Falunu. »Ko pogledam nazaj, sem ponosna na vse, kar sem dosegla. Bilo je veliko trdega dela, a vsak trenutek je bil vreden tega. Tek na smučeh mi je dal vse, prijateljstva, strast, izzive in nepozabne zmage. Prepričana sem, da zaradi športa nisem ničesar zamudila. Res je, da ni bilo veliko zabave, a počela sem tisto, kar sem imela najraje. To je na koncu najbolj pomembno,« poudarja Bjoergnova.