Z umikom tega denarja bi se porušil sistem »sponzorizma«, kakršen je bil zastavljen še v socializmu oziroma v zgodnjih osamosvojenih časih, ko je bil med akterji, torej med politiki in gospodarstveniki, vzpostavljen dogovor, ki je temeljil na občem zavedanju, da je slovenski državni kapitalizem kvečjemu simulacija kapitalizma, saj so mu bili mesto na trgu kot kapital ter druga sredstva dodeljeni od države. Ne nazadnje je nekdanji šef vlade Tone Rop ob neki davni priložnosti prav to zabrusil Zoranu Jankoviću, mar ne? Da ga je kot menedžerja vzpostavila politika in ne njegova poslovna genialnost.
Morda se bo gospoda nekako domenila, dogodek pa sam po sebi ne napoveduje boljših, ampak kvečjemu slabše čase za slovenski šport. Da je kapital začel dojemati zadeve drugače, obenem pa tudi institucije sistema na čelu z vodilnimi, ki bi prav tako radi sledili sodobnemu tempu kapitala, ne čudi. Zgleden primer tega se dogaja v primeru svetovnega klubskega nogometnega prvenstva, ki te dni poteka v ZDA. Tekmovanje pod okriljem Fife, torej organizacije, ki je nastala in pridobila ugled na podlagi športniške volje in interesov panožnih zvez nacionalnih držav, je v prvi vrsti tekmovanje za denarno nagrado in šele potem za naslov. Lahko bi rekli tudi zasebno podjetje predsednika Infantina. In spet ne čudi, da se je s stališča igralca športnih stav tekmovanje izkazalo za nestabilno poslovno okolje. Kot past za pionirje. Vzorčen primer je bil remi med madridskim Realom in ekipo Al Hilal iz Riada, za katerega je bila na voljo stavčna kvota 5,50, medtem ko je zmaga brazilskega Botafoga nad PSG, ki je aktualni evropski klubski prvak ter po nekem evropocentrističnem pogledu najboljša svetovna klubska ekipa, lahko navrgla tudi desetkratnik investicije. A dobra forma južnoameriških ekip ne more biti presenečenje in jih tudi v prihodnjih tekmah velja upoštevati kot potencial oziroma vir stavnega navdiha. So sredi tekmovalnih sezon, obenem pa so njihovi igralci visoko motivirani.
