O Mateju Parlovu govorimo. O uradno oklicanem največjem športniku Hrvaške 20. stoletja. Bil je večkratni prvak Jugoslavije, Balkana, Evrope in sveta. Tudi olimpijski prvak iz Münchna leta 1972, po prestopu med profesionalce pa je postal tudi evropski in svetovni profesionalni prvak. Pred njim je izmed Jugoslovanov evropski profesionalni boksarski prvak sicer že postal Ivan Prebeg, takisto Hrvat, ki je naslov osvojil na profesionalni boksarski prireditvi 28. junija 1969 na odprtem drsališču Šalata v Zagrebu. In tudi on, tako kot kasneje Parlov, je za nasprotnika imel Italijana.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil nogomet ženskam še dolgočasen. In ga niti niso gledale. Mateja Parlova so. Njega so gledali vsi. Mame, očetje, sestre, bratje, sosede, sosedje. Veljal je za brezmadežno vzornega. »Samo knjiga in trening,« je bil njegov moto. Beseda, s katero je z blago lenobno otožnim izrazom na obrazu pojasnjeval svojo posvečenost, pa je bila »samoprijegor« ali »disciplina in žrtvovanje«. Zadnja leta se je o njegovi otožnosti dalo prebrati tudi kak članek več. Dejstvo je, da nikdar ni bilo pojasnjeno, zakaj je v Imotskem rojeni Parlov šel v srednjo šolo v Pulo. Kjer je tudi začel boksati pri 15 letih. Neki strip pred mnogimi leti je namignil na tragedijo s smrtnim izidom, v katero naj bi bil vpleten (podobno Bruce Lee), po neki drugi različici pa naj bi se v tragični delikt zapletel njegov oče. V vsakem primeru so tovrstne zgodbe vedno dajale poseben ton njegovemu asketizmu. Kajti močan je vtis, da je bil trening za mladega Parlova najljubše pribežališče. Uteha. Pokojni Bruno Hrastinski, kultni reprezentančni trener, v dokumentarcu Mate Parlov iz leta 1973 pove: »Znal je biti celo pretreniran, zato sem mu zapovedoval odmore. Enkrat sem ga namesto na trening poslal v kino, vendar pa je ob polnoči, ko se je vrnil, šel odteč 12 kilometrov.«
Poosebljal je tezo o boksu kot plemeniti veščini
Parlov ni veljal za velikega tehničarja. V Jugoslaviji je bilo veliko tehnično bolj atraktivnih boksarjev. Mirko Puzović, na primer. Vendar pa je Puzović izgubljal polfinale. Parlov ne. Parlov je zmagoval. Bil je skrajno racionalen boksar, brez odvečne poteze, ki je ob maksimalni telesni pripravljenosti in taktično popolnem obrambnem gardu premogel tudi napadalnost, zelo hitre roke oziroma ubijalsko levico. Zmagoval je po točkah ali po tehničnih »knockoutih«. Nasprotniki praviloma niso padali, so jim pa sodniki šteli sekunde. Na ta način je Parlov poosebljal tezo o boksu kot plemeniti veščini, obenem pa se je na temelju takšne drže izoblikovalo kolektivno stališče, da gre za najbolj športniškega športnika izmed vseh. In on sam je izmed vseh jugoslovanskih športnikov najbolj cenil Dragutina Šurbeka, minuli teden umrlega hrvaškega namiznoteniškega igralca, prav tako evropskega in svetovnega prvaka.
Zadržanosti navkljub je bil Parlov izrazito samozavesten. Na tako svojih sposobnosti zavedajočega se športnika težko naletimo še dandanes. »Dobil sem ponudbo za prestop k profesionalcem. Pogoji italijanskega menedžerja so zares ugodni. V enem letu bi lahko postal evropski, v dveh pa svetovni prvak,« je govoril leta 1972, ko je imel med amaterji namero ostati samo še leto dni. Med profesionalce je prestopil leto kasneje od prvotnega načrta, evropski prvak pa je res postal po enem letu profesionalizma. Leta 1976 je na beograjskem stadionu Marakana premagal Italijana Adinolfija. Iz tiste borbe je prizor, ko v spontani radosti prek vrvi ringa z glavo naprej skoči med občinstvo pod ringom. Epsko. Čeravno čudna borba. V 11. rundi je Adinolfi sicer prejel nekaj udarcev, vendar pa ni padel, niti ni kazal znakov večje načetosti. Sodnik iz Walesa Italijanu niti ni štel KO-ja, vseeno pa je nekaj sekund po tem, ko je prekinil borbo, le to oklical za končano. V korist Parlova. Na, kot se danes zdi, upravičeno začudenje Italijana. Menda mu je sodnik rekel, naj dvigne roke, kar je znak, da bi zmogel nadaljevati, česar pa Adinolfi ni storil. To je bilo dovolj, da je izgubil boj. Iz današnje perspektive milo rečeno nenavadno. Resnici na ljubo tudi glede levega direkta v sence argentinca Cuella, s katerim je Parlov leta 1978 postal tudi svetovni prvak, obstajajo pomisleki. Dvomljivci se čudijo, da je Cuello od takšnega udarca padel, na drugi strani pa prepričanci trdijo, da tisti, ki sumničijo, ne razumejo silnost tistega udarca. V vsakem primeru je ta direkt končal v špici oddaje Športni pregled, ki se je v Jugoslaviji predvajala vsako nedeljo zvečer.
Svetovni prvak je bil 328 dni, naslov je izgubil istega leta oziroma pri drugi obrambi, v celotni profesionalni karieri pa je boksal 29-krat, od tega je zmagal v 24 borbah. Je prvi profesionalni boksarski prvak iz socialistične države in je uvrščen v hišo slavnih verzije WBC.
Med pestjo in poezijo
A to so dandanašnji pomisleki. V njegovih časih se je na Parlova gledalo kot na največji možen vzor. Jugoslovansko usmerjen Hrvat iz Imotskega, ki ni hodil v diskoteke, ampak je treniral in študiral. Ekonomijo. Celo podiplomsko v Ljubljani. Bil je tudi ljubitelj poezije, gledališča in petja. Na pamet je znal verze malodane vseh hrvaških pesnikov: »To me nekako polni. In ponavljam jih, že vsaj 40 let,« je dejal v enem od redkih intervjujev po koncu kariere. Antun Josipović, banjaluški boksar, ki je leta 1984 na OI v Los Angelesu osvojil zlato kolajno v poltežki kategoriji, je ob nekem obujanju spomina na Parlova povedal, da je znal na pamet več tisoč bosanskih sevdalink. In da si mu težko do jutra vzel iz rok mikrofon, če si ga je v gostišču prisvojil od ansambla. Tudi v Josipovićevo presenetljivo zlato na OI je bil vpleten Parlov. Na tistih olimpijskih igrah je bil jugoslovanski boksarski selektor. Pozabljena zanimivost globalne narave je, da je bil favorit v tisti kategoriji pravzaprav Evander Hollyfield, kasnejši absolutni boksarski šampion. No, Hollyfielda so v polfinalu diskvalificirali, ker je avstralskega nasprotnika knockoutiral kako desetinko sekunde po tem, ko je sodnik v ringu vzkliknil: »Break!«
In zanimivo, sodnik je bil Beograjčan Gligorije Novičić. Poteza, s katero je Jugoslaviji priskrbel zlato. Izvrgel je nespornega favorita, obenem pa knockoutirani Avstralec Barry ni smel boksati v finalu, ker so pravila narekovala, da mora boksar po knockoutu mirovati 28 dni. Vendar pa je bil na istem turnirju v borbi z Američanom oškodovan eden najboljših jugoslovanskih boksarjev, Mirko Puzović.
Parlov je bil več kot zgolj boksar. Podobno kot Mohamed Ali. Čeravno v osnovi ne gre niti za podobna boksarja niti za podobna človeka, sta bila oba podobno veliki in presežni javni osebnosti. Če je Ali svojstveno poosebljal ameriška dogajanja v šestdesetih (nasprotovanje vojni v Vietnamu, boj za državljanske pravice temnopoltih), je Parlov v socialistični Jugoslaviji poosebljal idejo socialistične spodobnosti. Za nadaljnjo primerjavo smo poprosili Saša Taramiša, boksarskega trenerja in poznavalca boksarske zgodovine. Takole pravi »Ne gre samo za to, da sta oba osvojila vse, kar se je osvojiti dalo. Oba sta bila pametna človeka, nista uporabljala samo surovosti in moči, ampak sta bila znana po taktičnosti. Clay oziroma Ali je bil v nasprotju s Parlovom desničar in je bil blazen taktičar. Nasprotnika je stalno provociral s fintami. Podobno je bil Parlov izrazito sfokusiran boksar, ki nikdar ni popustil v koncentraciji in v karieri ni prejel veliko udarcev. Skupno jima je to, da nista imela samo boksa, ampak sta razmišljala tudi o drugih stvareh. To, da je bil Parlov velik ljubitelj poezije, je obče znano. Na koncu se je iz boksa umaknil, čeprav se ga spomnim, ko je leta 1999 prišel v Slovensko Bistrico na tekmovanje.«
Parlov je bil zelo povezan s Slovenijo. Na dvoboje se je praviloma pripravljal v Lipici. No, čeravno se danes mnogokdo v Sloveniji hvali, da je bil njegov sparing partner, sta bila to samo dva. Eden od njiju je Jože Centa, lani preminula legenda ljubljanskega boksa.
Kot ga ni več zanimal boks, ga ni zanimala tudi politika, čeravno ga je v njo vabil tedanji hrvaški obrambni minister Vojko Šušak. »Kako naj bom jaz nacionalist, če pa sem svetovni prvak,« je ena redkih, a tudi bolj razvpitih izjav Parlova iz njegovih zadnjih let življenja. Raje je obratoval v popoldanskih natakarskih izmenah v svojem malem lokalčku v Puli in kartal s preverjenimi znanci. Šampionsko do konca.
