Ko se športnica ali športnik na tekmovališče vrne po hudi poškodbi, je zadovoljstvo nepopisno. Če nato znova pride do zmage ali vrhunskega uspeha, je to še češnja na torti. Če pa ji/mu to uspe pri 35 letih, lahko govorimo o čudežni zgodbi. In ravno tako je spisala italijanska alpska smučarka Federica Brignone. Po tem, ko je v lanski sezoni slavila zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, je na tekmi državnega prvenstva v Val di Fassi v veleslalomu grdo padla, ob tem pa utrpela grozljivo poškodbo – dvojni zlom golenice in mečnice v levi nogi ter strgane križne vezi v kolenu. Sanje o nastopu na domačih olimpijskih igrah so bile ogrožene, spogledovala se je celo s koncem športne poti. A volja pri športnicah in športnikih pogosto premika meje mogočega. Dobrih devet mesecev po brutalni poškodbi je že stala na startu veleslalomske preizkušnje v svetovnem pokalu v Kronplatzu, dobrih deset mesecev kasneje pa pokorila konkurenco v superveleslalomu na olimpijskih igrah in dokazala, za kako veliko šampionko gre.
Želela je biti frizerka
»To je kot film, ki ga gledaš in si misliš, da je popolnoma neverjeten, ker se stvari ne morejo tako dobro končati. Misliš si, da je vse skupaj videti preveč 'pocukrano', izmišljeno, nemogoče. Ena tistih zgodb, ki ti niso všeč, ker je konec preprosto preveč srečen,« je po izjemnem uspehu vzhičeno razlagala Federica Brignone, ki je z zlatim odličjem okoli vratu na ves glas zapela italijansko himno. »Vse skupaj je noro. Nikoli si nisem mislila, da bom zmagala na tej dirki. Nisem se imela za favoritinjo, vendar sem vedela, kaj zmorem na smučeh. Nisem želela smučati preveč popolno, hotela sem biti samozavestna, napadalna, pustiti, da smuči opravijo svoje, pobirati grbine in pospeševati v vsakem zavoju. Postavitev ni bila ravno zaprta, ni pa bila lahka. Natančno sem vedela, kaj moram narediti, ko sem se pognala s starta,« je še dodala.
»Potem ko si je zlomila nogo, si je Fede mislila, da nikoli več ne bo mogla biti športnica,« je po osvojitvi zlate kolajne razkril brat in trener Davide, ki je bil v mladosti tisti, na katerega je družina Brignone stavila za uspeh. Federici večjih možnosti niso pripisovali. Oče Daniele, učitelj smučanja, je Davideja treniral. Mama Maria Rosa Quario, nekdanja vrhunska alpska smučarka, ki je v slalomu ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih prišla do štirih zmag in 15 stopničk, ga je vozila na tekme. »Pri šestih letih sem hotela biti frizerka. Na smučeh sem bila najslabša v družini. Mami nekdanja smučarka, oče trener, brat fenomen. Jaz pa 'gabbianella'.« Galebka so jo klicali, ker je kot otrok sprva smučala z rokami, razprostrtimi kot krila. Šele ko so ta krila postala kremplji, se je rodila tigrica, ki jo ima danes upodobljeno na čeladi in rokavicah. Brat Davide je leta 2017 obesil smuči na klin, saj njegova kolena niso več zdržala naporov. Združil je moči s sestro. »Gre za to, da me nekdo pozna bolj, kot poznam sama sebe. Z njim sem močno napredovala,« pojasni Federica. Skupaj trenirata tudi poleti, ko uživata v gorskem kolesarstvu, srfanju in kajtanju.
Le za Tombo
Federica Brignone je s 37 zmagami in 85 uvrstitvami na zmagovalni oder na tekmah za svetovni pokal najuspešnejša italijanska alpska smučarka in zaostaja le za Albertom Tombo, ki je zmagal 50-krat in bil 88-krat na stopničkah. Novo priložnost za odličje bo imela v nedeljo na veleslalomu, kjer že ima bron z olimpijskih iger 2018 v Pjongčangu in srebro iz Pekinga 2022, kjer je bila še tretja v kombinaciji. Poleg lanske je zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala slavila še v sezoni 2019/20. Največ zmag je v karieri zbrala v veleslalomu, in sicer 17, 13 jih ima v superveleslalomu, dve v smuku in pet v superkombinaciji. Dve zlati in tri srebrne kolajne ima tudi s svetovnih prvenstev.