Olimpijske igre so čas, ko se radi ozremo po dosežkih športnih velikanov in pobrskamo po lestvicah najuspešnejših posameznikov. Med njimi v alpskem smučanju najdemo Kjetila Andreja Aamodta. Danes 54-letni Norvežan je v dolgotrajni karieri osvojil praktično vse, kar se je dalo, še vedno pa velja tudi za najuspešnejšega alpskega smučarja na olimpijskih igrah. V zbirki ima namreč štiri zlate, dve srebrni in dve bronasti odličji.
Treniral tudi s prevezanimi očmi
Eden najbolj prepoznavnih norveških alpskih smučarjev je odraščal v Oslu v družini, ki je življenje povsem podredila belim strminam. Z bratom sta že od malih nog večino časa preživela na snegu, starša pa sta naredila vse, da sta lahko trenirala. Izmenjaje sta v ta namen celo hodila na dopust. Smučanje je za Kjetila Andreja Aamodta pomenilo več kot šport. Postalo je njegova strast, skoraj obsedenost. Z očetom Finnom, ki je bil tudi njegov trener, sta imela nekonvencionalne načine treniranja. Denimo smučanje s prevezanimi očmi, ker naj bi tako dobil bolšji občutek za sneg. Kljub ljubezni do smučanja je imel Aamodt rad tudi druge športe. Ko je nekoč namesto na trening želel na božični turnir v nogometu, mu je oče zabrusil: »Ko boš nekoč izgubil olimpijsko zlato za nekaj stotink, se spomni tega dne.« Alpsko smučanje je v družini Aamodt prišlo tudi pred šolo.
Njegova kariera v svetovnem pokalu se je začela konec osemdesetih, kmalu pa je postal stalnica na najzahtevnejših tekmah. Pri njem ni bilo razlike med disciplinami. Bil je vsestranski smučar, ki se je počutil domače tako v hitrih kot v tehničnih disciplinah. Še vedno je le eden od petih alpskih smučarjev, ki so zmagali v vseh petih disciplinah v svetovnem pokalu. To je uspelo še Marcu Girardelliju, Pirminu Zurbriggnu, Güntherju Maderju in Bodeju Millerju.
Posebej je užival v tekmovanju na olimpijskih igrah – nastopil je na petih. Že na prvih v Albertvillu 1992 je osvojil zlato odličje, in sicer v superveleslalomu. Deset let pozneje je v Salt Lake Cityju na najvišji stopnički stal v superveleslalomu in kombinaciji, do osupljivega tretjega naslova olimpijskega prvaka v superveleslalomu pa je prišel na svojih zadnjih igrah v Torinu (2006), in to kljub poškodbam, ki bi mnoge že zdavnaj odvrnile od belih strmin.
Lasse Kjus velik prijatelj in rival
V smučarskem svetu so mu dali vzdevek Baby Shark, menda zaradi njegove instinktivne želje po zmagah in ostrih nagibov na strminah. Njegov največji tekmec je bil rojak Lasse Kjus, s katerim sta bila rivala in hkrati velika prijatelja. Ob tem je Aamodt rad izpostavljal tudi vpliv drugih na svojo kariero, denimo slovenske smučarske legende iz osemdesetih Bojana Križaja, ki je bil eden od njegovih vzornikov v mladosti. Dobro se spominja tudi Matjaža Vrhovnika, s katerim sta se ob prelomu stoletja borila za prevlado v slalomu. »Slovenci vedno govorite dobro angleško, kar mi je zelo všeč. Rad vas imam,« je dejal ob priložnosti.
Rad je spremljal tudi nekdanjo slovensko šampionko Tino Maze. »Smučanje je zelo kompleksen šport, za takšno vrhunskost pa moraš imeti izjemne osnovne vrline, na katerih gradiš. Gre za zgodbo, ki se gradi od otroštva, od prvih korakov, od prvih zavojev na snegu. Na koncu pa ne gre brez ubijalskega instinkta, ki ga je Tina imela. Ona je bila zmagovalka. Zelo preprosto. Odnos do dela in tekmovanj je imela pravi,« je povedal v enem od intervjujev.
Ukradeno dobil nazaj
Ko je Aamodt leta 2006 končal svojo neverjetno tekmovalno pot, se ni umaknil iz sveta smučanja. Začel je delovati kot televizijski strokovni komentator, svoje znanje deli tudi na smučarskih kampih in delavnicah za mlade nadarjene smučarje, preizkusil se je tudi v poslovnih vodah.
Avgusta 2003 so nepridipravi iz sefa v očetovi hiši ukradli 19 kolajn z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, ob tem pa še kopico drugih spominkov, ki jih je ohranil iz časa kariere. Prek različnih kanalov, o katerih nikoli ni želel podrobno govoriti, jih je dobrih devet let pozneje dobil nazaj. »Vse smo dobili nazaj. Kako in kdo je za to zaslužen, ne bom povedal. To sem obljubil človeku, ki je poskrbel za to,« je tedaj povedal oče Finn, srečen pa je bil tudi Kjetil Andre. »Kolajne nimajo prave veljave, razen zame. Niso narejene iz pravega zlata. So potrditev trdega dela, da sem do njih prišel, in so zato zame neprecenljive.«