Ko se je 30. julija 1930 na stadionu Centenario v Montevideu končal prvi finale svetovnega prvenstva, si verjetno nihče ni predstavljal, da je nogomet dobil dogodek, ki že skoraj stoletje ustavlja ves svet. Gostitelji iz Urugvaja so s 4:2 premagali Argentino in postali prvi svetovni prvaki. Zadnje veliko poglavje zgodovine finalov pa je leta 2022 napisala prav Argentina, ki je po epskem obračunu s Francijo Lionelu Messiju prinesla edino lovoriko, ki mu je še manjkala.
Bernska noč in Maracanazo
Če med dosedanjimi 22 finali obstaja eden, ki pooseblja besedo senzacija, je to gotovo bernski čudež leta 1954. Madžarska je s Ferencem Puskásem v Švico pripotovala kot nepremagljiva velesila. V finale se je uvrstila po 32 tekmah brez poraza, v skupinskem delu pa je Zahodno Nemčijo odpravila kar z 8:3. Tudi v finalu je po osmih minutah vodila z 2:0. Toda Nemci so še pred odmorom izenačili, Helmut Rahn pa je v 84. minuti zadel za zmago s 3:2 in eno največjih senzacij v zgodovini športa. Nemški selektor Sepp Herberger je po tekmi izrekel znameniti stavek: »Žoga je okrogla.«
Še štiri leta prej je svet pretresel znameniti Maracanazo, kot v Južni Ameriki še danes pravijo bolečemu brazilskemu porazu na stadionu Maracana. Braziliji bi pred skoraj 200.000 gledalci za naslov zadostoval že remi proti Urugvaju, toda gostje so slavili z 2:1. Poraz je bil tako boleč, da je Brazilija opustila dotedanji beli dres in reprezentanco odtlej oblekla v danes znamenite rumeno-zelene barve.
Med najbolj dramatične finale sodi tudi Mehika 1986. Argentina Diega Maradone je proti Zahodni Nemčiji zapravila vodstvo z 2:0, nato pa je Jorge Burruchaga po Maradonovi podaji zadel za zmago s 3:2. Le nekaj dni prej je Maradona proti Angliji dosegel razvpiti gol z »božjo roko«, nato pa še znameniti »gol stoletja«, s čimer je dokončno zaznamoval prvenstvo. Po osvojitvi naslova je dejal: »Z rokami sem se dotaknil neba.«
Wembley leta 1966 je ostal zapisan tudi kot eden najbolj spornih finalov. Anglija je v finalu proti Zahodni Nemčiji po podaljšku slavila s 4:2, odločilni trenutek pa je bil gol Geoffa Hursta, pri katerem še danes ni povsem jasno, ali je žoga v celoti prečkala golovo črto. Angleži so osvojili svoj edini naslov svetovnih prvakov.
Nenavadno podoben razplet je Argentina doživela tudi pred štirimi leti v Katarju. Proti Franciji je vodila z 2:0, Kylian Mbappe je izenačil, Lionel Messi je v podaljšku Argentince znova popeljal v vodstvo, a je Mbappe s tretjim golom izsilil enajstmetrovke. Boljši so bili Argentinci, ki so se veselili tretjega naslova.
Še en prizor, ki ga nogometna zgodovina ne bo pozabila, se je zgodil leta 2006. Francoz Zinedine Zidane je v svoji zadnji tekmi v karieri po sporu z Marcom Materazzijem z glavo udaril italijanskega branilca in bil izključen. Italija je nato po enajstmetrovkah osvojila četrti naslov.
Rekordi, ki še čakajo naslednike
Da so finali praviloma izjemno izenačeni, potrjuje tudi statistika. Kar osemkrat po 90 minutah zmagovalca ni bilo. V petih primerih je nato odločil podaljšek – prvič leta 1934, ko je Italija premagala Češkoslovaško, nazadnje pa leta 2014, ko je Nemčija v podaljšku strla Argentino. Trikrat so prvaka določile enajstmetrovke: leta 1994, 2006 in 2022 v Katarju.
Največ golov je padlo v finalu leta 1958, ko je Brazilija s 5:2 premagala gostiteljico Švedsko. Sedem zadetkov ostaja rekord, svet pa je takrat spoznal komaj 17-letnega Peléja, ki je dvakrat zatresel švedsko mrežo. Brazilci so s tremi goli razlike slavili še leta 1970 proti Italiji (4:1), po drugi strani pa so prav oni leta 1998 doživeli enega najhujših finalnih porazov, ko jih je Francija premagala s 3:0.
Edina nogometaša s tremi zadetki v enem finalu sta Hurst leta 1966 in Mbappe leta 2022. Medtem ko je Hurst s hat-trickom Angliji pomagal do edinega naslova svetovnega prvaka, je Mbappe kljub trem golom ostal brez pokala. V tolažbo mu je lahko, da je bil med strelci tudi štiri leta prej, ko so Francozi osvojili naslov. S skupno štirimi zadetki v finalih je najboljši strelec finalnih tekem v zgodovini.
S petimi naslovi svetovnega prvaka Brazilija kljub izpadu v osmini finala ostaja najuspešnejša reprezentanca, največ finalov – kar osem – pa je odigrala Nemčija. Prav Nemci so tudi najpogosteje igrali proti istemu tekmecu, saj so se z Argentino za naslov pomerili kar trikrat: leta 1986, 1990 in 2014. Po dvakrat so se v finalu srečale še Brazilija in Italija ter Nemčija in Italija. Poseben rekord je dosegla Nizozemska, edina reprezentanca, ki je trikrat igrala v finalu svetovnega prvenstva, a nikoli ni postala svetovni prvak.