Zadnji reprezentančni ples brez največjega pokala

V osmini finala svetovnega prvenstva je Španija z zadetkom Mikela Merina v prvi minuti sodnikovega dodatka premagala Portugalsko z 1:0. Odločilni gol je pomenil tudi konec Ronaldove poti na največjem nogometnem odru, na katerem je nastopal vse od leta 2006. Po zadnjem sodnikovem žvižgu je med aplavzom portugalskim navijačem pokazal veliko čustev in ni mogel zadržati solz. V senci njegovega slovesa je nov mejnik postavil še španski vratar Unai Simón, ki na svetovnih prvenstvih ni prejel gola že 609 minut in je še izboljšal rekord Italijana Walterja Zenge (517).

Slovo z mirno vestjo

»Žalosten sem, da svetovno prvenstvo zapuščam na tak način. Kot sem dejal že pred tekmo, dal sem vse od sebe in odhajam z mirno vestjo. Takšno je življenje nogometaša. Včasih zmagaš, včasih izgubiš, a treba je iti naprej,« je po izpadu dejal portugalski kapetan. Ob tem je potrdil, da je bila to njegova zadnja tekma na svetovnih prvenstvih, ni pa želel dokončno odgovoriti na vprašanje, ali je bila tudi njegova zadnja v portugalskem dresu. »Glede vsega drugega bo še dovolj časa za razmislek. Zdaj želim biti z družino in nočem sprejemati odločitev v navalu čustev.«

Čeprav je v reprezentančni, predvsem pa klubski karieri pisal zgodovino in podiral številne rekorde, mu je največja nogometna lovorika vselej ušla. Na svetovnih prvenstvih je debitiral leta 2006 v Nemčiji kot 21-letni mladenič. Portugalska je uvodno tekmo proti Angoli dobila z 1:0, vendar Ronaldo še ni bil prvi obraz reprezentance, saj so imeli pomembnejšo vlogo kapetan Luis Figo, Deco in drugi. Prvi gol na mundialih je dosegel že na naslednji tekmi proti Iranu, ko je zadel z enajstmetrovke pri zmagi z 2:0. V četrtfinalu proti Angliji je bil uspešen še v streljanju enajstmetrovk in pomagal Portugalski do uvrstitve med najboljše štiri, kjer je bila nato z 1:0 boljša Francija.

Tolažil ga je tudi Yamal

Prvi nastop na svetovnem prvenstvu je tako ostal tudi njegov najuspešnejši, saj se Portugalska pozneje nikoli več ni prebila tako daleč. Še najdlje je prišla pred štirimi leti v Katarju, ko jo je v četrtfinalu ustavil Maroko, v Južni Afriki, Rusiji in zdaj v Severni Ameriki pa se je njena pot končala že v osmini finala, medtem ko je v Braziliji leta 2014 izpadla že v skupinskem delu tekmovanja.

Na šestih svetovnih prvenstvih je zbral 27 nastopov, kar je drugi največji dosežek v zgodovini tekmovanja. Več tekem je odigral le Argentinec Lionel Messi (30), ki ima tudi več zadetkov. Ronaldo se je poslovil s skupno enajstimi, zato pa je edini nogometaš, ki se je med strelce vpisal vsaj enkrat na šestih SP, Argentinec pa je bil pred tekmo osmine finala z Egiptom že pri dvajsetih.

Čustvenih prizorov ob koncu njegove reprezentančne poti ni manjkalo. Že po izpadu Hrvaške v šestnajstini finala je Ronaldo objel in tolažil dolgoletnega prijatelja ter tekmeca Luko Modrića. Nekaj dni pozneje je bil sam v podobnem položaju. Po zadnjem sodnikovem žvižgu je do njega stopil španski zvezdnik Lamine Yamal. Fotografije njunega objema so hitro obkrožile svet in številni so jih razumeli kot spoštljiv poklon nogometašu, ki je zaznamoval dve desetletji svetovnega nogometa.

Zapuščina, večja od ene želje

»Moja zapuščina je že napisana. Ne bom dovolil, da ena tekma ali en trenutek spremeni vse, kar sem naredil v nogometu,« je večkrat poudaril. V reprezentančnem dresu je dosegel nekaj, kar se je pred njegovim prihodom zdelo skoraj nepredstavljivo. »Čeprav nisem osvojil svetovnega prvenstva, sem ponosen na svojo pot. Osvojili smo evropsko prvenstvo in ligo narodov, kar je za Portugalsko nekaj zgodovinskega,« je dejal ob različnih priložnostih. Pri tem ni skrival, da je bil mundial vedno nekaj posebnega. Najtežje trenutke je doživljal ob izpadih, ko je čutil, da je imela Portugalska dovolj kakovosti za več.

Ronaldo svoje kariere nikoli ni ocenjeval skozi eno samo neosvojeno lovoriko. Pot od dečka z Madeire, ki je prišel v Sporting, do enega najbolj prepoznavnih športnikov na svetu je bila zgrajena na več kot le talentu. Sir Alex Ferguson, legendarni škotski trener, ki je z Manchester Unitedom osvojil številne lovorike, je pogosto hvalil Ronaldovo neverjetno delovno etiko. Opisal ga je kot igralca, ki se je bil vedno pripravljen učiti, trdo trenirati in presegati svoje meje.

Prav ta miselnost je nadarjenega mladega krilnega igralca spremenila v enega največjih igralcev, kar jih je nogomet kdaj videl. Svetovnega prvenstva ni osvojil, toda na največjem odru je pustil sled, ki presega rezultate in statistiko. Ostal bo simbol generacije, ki je Portugalski prinesla največje reprezentančne uspehe.